Stari Goris, srednjeveška jamska bivališča in kamnite piramide

Po bogatem zajtrku sva se odločila, da dan nameniva raziskovanju Starega Gorisa in srednjeveških jamskih bivališč ter občudovanju kamnitih piramid. V aplikaciji za pohodniške poti Wikiloc, sem že prejšnji večer raziskala možnosti in našla pot, ki nama je najbolje ustrezala. Seveda ji popolnoma ni bilo možno slediti, saj vse poti…

Po bogatem zajtrku sva se odločila, da dan nameniva raziskovanju Starega Gorisa in srednjeveških jamskih bivališč ter občudovanju kamnitih piramid. V aplikaciji za pohodniške poti Wikiloc, sem že prejšnji večer raziskala možnosti in našla pot, ki nama je najbolje ustrezala. Seveda ji popolnoma ni bilo možno slediti, saj vse poti niso označene, ampak za okvirno orientacijo je zadostovalo. 🙂

Skozi stoletja je Goris doživel mnoge invazije iz Perzije (današnji Iran), vladarjev Ruskega imperija in kasneje Sovjetske zveze. Kljub temu je med vsem tem kaosom ohranil svoje edinstvene in lepe tradicije, običaje in kulturo, vključno s svojo arhitekturo in vero. Mesto na dva dela deli reka Vararak, Goris pa ima stare ter sodobne predele. V Starem Gorisu so ljudje vse do sredine 20. stoletja živeli še v srednjeveških jamskih bivališčih izkopanih na roke v kamnite piramide.

Domačini pravijo, da so jamska zavetja Starega Gorisa, vklesana v pobočje na vzhodni strani mesta, zgrajena in naseljena že v 5. stoletju. Več poti, od mesta v vznožju hribov, vodi čez sedlo, od koder se odpirajo prelepi razgledi na mesto Goris z okolico ter vulkanske vrhove, podobne ‘pravljičnim dimnikom’ v Turčiji. Vredno si je vzeti čas in raziskati jamske sobe, od katerih so mnoge med seboj povezane in imajo obokane stene s policami. Danes se nekatere jame še vedno uporabljajo za bivanje živine, kot shrambe, kleti ali celo kot cerkev. Iz Starega Gorisa so se ljudje, v času Sovjetske zveze, počasi začeli seliti v sodobnejši del mesta ter nova naselja, ki so se gradila.

Pot sva začela ob mestnem pokopališču, ki se razteza od vznožja in je raztreseno na velikem območju po okoliških gričih ter se dviga do prvih jam. Za sodobnejša armenska pokopališča so značilni veliko skupni družinski grobovi ter nagrobniki s portreti pokojnih. Že dnevna hoja čez pokopališče je zato kar malo strašljiva, saj se ti dozdeva, da iz vseh strani v tebe gledajo oči preminulih. Pot se je začela kmalu vzpenjati, pred nama pa se je razprostrl razgled na zanimivo pokrajino s koničastimi kamnitimi strukturami.

Najin pohod je minil v zmernem tempu, saj sva ves čas raziskovala jame, občudovala in fotografirala okolico ter uživala v prelepem jesenskem vremenu. Pri zadnjih starejših grobovih, ob katerih stoji tudi vodni izvir in kapelica sva se ustavila in naletela na neprijetno presenečenje. Iz bližnjega drevesa so bile na vejah obešene kokošnje glave in noge, krvavi kamen pod njimi pa je nakazoval na to, da so bile živali tukaj tudi ubite. Armenci sicer na drevesne vejice v okolici kapelic, iz verovanja in za srečo, ponavadi obešajo trakove iz blaga, kokošjih delov pa nama ni znal pojasniti nihče od domačinov.

Kmalu za tem sva dosegla vrh sedla, od kjer se pot razcepi in nadaljuje na različne konce, ponavadi s ciljem v okoliščih vaseh ali drugih vrhovih. V daljavi sva na sosednem pobočju videla čredo ovc, ki jih je spremljalo pet ovčarskih psov. K sreči sva opazila, da v okolici črede sedi tudi pastir, saj so sicer ovčarski psi lahko zelo zaščitniški in tudi napadalni. S pastirjem in psi sva se malo kasneje srečala na vrhu, pri križu, kamor je prišel iz ograde nagnati krave. Izmenjali smo si nekaj ruskih besed, pokazal nama je sveže nabrane travniške kukmake ter naju pozval k prižigu sveč. Za tem smo se poslovili ter vsak v svoji smeri nadaljevali pot, ki naju je vodila po drugi strani navzdol proti pokopališču ter mestu.

Vmes sva si ogledala še manjši “amfiteater” ki so ga prebivalci uporabljali za skupne družabne dogodke. Jame, predvsem tiste, ki so izkopane globlje, so danes tudi domovanje več vrst netopirjev, od katerih sva jih nekaj tudi srečala.

O Gorisu in predvsem njegovi okolici je mogoče marsikaj povedati, a to lahko najbolje odkrijete in doživite sami, tako kot midva. Pri tem sta nama bila v veliko pomoč, že v prejšnjem prispevku večkrat omenjena, gostitelja Artur in Narek. V družinski namestitvi sva se res počutila domače in sprejeto. Prejela sva vso potrebno pomoč pri najinem načrtovanju poti ter samih ogledih in transportu, zato bi vsakemu obiskovalcu mesta priporočila bivanje pri njih. Iz najinih izkušenj pa bi lahko sklenila tudi to, da je mesto Goris zagotovo eno izmed najboljših krajev za obisk in doživetje Armenije.

Sorodne objave

Sevan, Sevanavank

Iz Gorisa na jugu, naju je pot s skupnim taxijem vodila nazaj proti prestolnici Jerevan, kjer sva se odločila preživeti…

Preberi več

Khor Virap, Areni in Noravank

Čeprav so v Armeniji različne zgodovinske znamenitosti, je najstarejša in najbolj znana verjetno svetopisemska gora Ararat. Samostan Khor Virap se…

Preberi več

Yerevan

Prlibližno 3 ure in pol dolg polet iz Benetk naju je v večernih urah pripeljal v čudovito Kavkaško deželo -…

Preberi več

Leave the first comment