Ob 6h zjutraj naju je kombi pobral izpred najine namestitve v Arequipi, ko je bilo mesto še skoraj popolnoma zaspano. Ulice so bile tihe, prve sončne svetlobe pa so počasi osvetljevale bele fasade mesta. Ko zapustiš Arequipo, se pokrajina začne počasi spreminjati. Mesto izgine za hrbtom, asfaltna cesta pa te vodi vedno višje, globlje v srce Andov. Zrak postaja redkejši, vsak vdih nekoliko krajši.
Do lagune v nacionalnem rezervatu Salinas y Aguada Blanca smo se vozili približno tri ure, vendar je vožnja minila veliko hitreje, ker smo se ves čas ustavljali ob razgledih in živalih. Rezervat leži visoko, med približno 3.500 in več kot 4.500 metri nad morjem, kar pomeni, da razlika v nadmorski višini ni le številka – jo dejansko občutiš.
Že med vožnjo sva začela čutiti višino. Zrak je postajal hladnejši in redkejši, pojavila se je rahla vrtoglavica in občutek omotičnosti, predvsem ob hitrejšem gibanju ali ko sva izstopila iz kombija. A ravno zaradi tega je bilo vse skupaj še bolj posebno – imel si občutek, da se resnično vzpenjaš v nek drug svet.
Pokrajina je skoraj neresnična. Suha zlato-rjava trava se premika v vetru, medtem ko se v ozadju dvigajo mogočni vulkani, kot je Misti. Vse deluje ogromno, odprto in tiho. Takšna tišina, da slišiš veter že na daleč. Brez signala, brez hrupa avtomobilov, brez ljudi. Samo narava.
Med potjo sva poskusila tudi liste koke, ki so v Andih že stoletja del vsakdanjega življenja. Lokalni prebivalci jih žvečijo ali pa iz njih pripravijo čaj, imenovan mate de coca, predvsem zaradi prilagajanja na visoko nadmorsko višino. Na območjih, kot je ta, kjer se nadmorska višina dvigne tudi nad 4.000 metrov, je redkejši zrak del vsakdana, zato si ljudje pomagajo na naravne načine, ki so se prenašali skozi generacije.
Okus kokinih listov je sprva nekoliko grenak, zemeljski in rahlo zeliščni, skoraj kot zelo blag zeleni čaj z bolj surovim priokusom. Midva sva jih žvečila počasi, kot so nama svetovali, in že sam občutek je bil zanimiv – ne toliko v smislu močnega učinka, ampak bolj kot rahla podpora telesu pri prilagajanju na višino.
Na takšni nadmorski višini telo reagira zelo konkretno: dihanje postane hitrejše, srčni utrip se poveča, pojavita se lahko vrtoglavica in občutek omotičnosti, še posebej ob gibanju ali po hitrem vstajanju. Kokini listi so v teh razmerah bolj tradicionalna pomoč kot zdravilo – mnogi pravijo, da pomagajo pri utrujenosti, lajšajo občutek “težke glave” in olajšajo dihanje, čeprav učinek pri vsakem človeku ni enak.
Laguna Salinas je eden tistih krajev, ki jih fotografije težko zares ujamejo. Ko prispeš tja, imaš občutek, kot da stojiš sredi popolnoma drugega sveta.
Kar naredi laguno tako posebno, je to, da se njena podoba skozi leto popolnoma spreminja. V sušni sezoni voda skoraj izgine in za sabo pusti bleščečo belo solno ravnico, ki spominja na manjšo, veliko bolj mirno verzijo Salar de Uyuni v Boliviji. Sonce se odbija od soli tako močno, da moraš skoraj zamižati, vse okoli tebe pa izgleda neskončno belo.
V deževnem obdobju pa laguna ponovno oživi. Površina se napolni z vodo in ustvari popoln odsev neba ter okoliških vulkanov. Takrat pokrajina deluje skoraj neresnično – meja med nebom in zemljo se zabriše, kot da lebdiš nekje med oblaki.
V daljavi sva opazovala tudi skupine flamingov oz. plamencev, ki so se počasi premikali po plitvi vodi lagune. Sprva so izgledali kot majhne rožnate pike, potem pa sva jih z vsakim trenutkom bolj opazila. Njihovi počasni gibi, dolge noge in nežno rožnata barva so ustvarjali neverjeten kontrast surovi vulkanski pokrajini okoli njih.
Med potjo smo se večkrat tudi ustavili – ne samo zaradi razgledov, ampak tudi zato, ker te narava dobesedno ustavi. Najprej sva zagledala črede vikunj in gvanak, ki so se elegantno premikale po planjavah. Malo kasneje še alpake in lame, ki so bolj radovedne, skoraj fotogenične. Bilo je neverjetno videti toliko različnih andskih živali v njihovem naravnem okolju, daleč stran od živalskih vrtov ali turističnih kmetij.
Vikunje so bile najbolj elegantne in hkrati najbolj plašne. Njihova svetlo zlata dlaka se je skoraj popolnoma zlila z barvami pokrajine, gibale pa so se lahkotno in previdno, vedno nekoliko oddaljene od ljudi. Delovale so divje in svobodne, kot pravi simbol Andov.
Gvanaki so bili nekoliko večji in robustnejši. Opazovala sva jih, kako so stali na rahlih vzpetinah in mirno opazovali okolico, skoraj kot čuvaji planjav. Njihova prisotnost je prostoru dodajala še več občutka divjine in neokrnjene narave.
Lame in alpake pa so imele popolnoma drugačno energijo. Bile so veliko bolj sproščene in radovedne, pogosto v bližini majhnih hiš lokalnih prebivalcev. Alpake s svojo mehko, puhasto dlako izgledajo skoraj kot plišaste igrače, medtem ko imajo lame bolj ponosen in samozavesten izraz. Nekatere so naju opazovale skoraj pozersko, kot da so vajene turistov in fotoaparatov.
Najbolj nepričakovano pa je bilo srečanje z viskačami. Ko sva jih prvič zagledala med skalami, sploh nisva vedela, kaj gledava. Na prvi pogled izgledajo kot mešanica med zajcem, činčilo in veverico – imajo mehko gosto dlako, velika ušesa in dolg puhast rep.
Živijo predvsem v skalnatih območjih Andov, kjer se neverjetno spretno premikajo med kamni in vulkanskimi skalami. Midva sva jih opazila čisto nepričakovano – med hojo do razgledne točke. Najprej se je ena samo za sekundo pokazala izza skale, potem pa sva jih zagledala več, kako skačejo po sončnih kamnih in se skrivajo v razpokah.
Bile so zelo plašne, a hkrati radovedne. Nekaj trenutkov so obstale in naju opazovale, potem pa hitro izginile med skale. Kar je še bolj zanimivo, je to, da so viskače prilagojene življenju na veliki nadmorski višini in v precej ekstremnih temperaturah. Čez dan jih lahko vidiš poležavati na toplih skalah na soncu, saj tako lovijo toploto v hladnem andskem zraku.
Rezervat te ne pusti ravnodušnega. Tam nekje med redkim zrakom, tišino Andov in neskončnimi planjavami se vse upočasni – misli, koraki in čas. Ostane samo občutek, da si bil za trenutek del nečesa veliko večjega. Na več kot 4.000 metrih nad morjem, se vse upočasni na način, ki ga v vsakdanjem življenju skoraj ne poznamo več. Zrak je redek, misli so bolj jasne, telo pa te stalno opominja, da si visoko – ne le fizično, ampak tudi v smislu doživljanja sveta. Rahla vrtoglavica, počasnejši koraki in globlji vdihi postanejo del izkušnje, ne nekaj, kar bi te motilo.
In potem so tu ti trenutki tišine. Ne prazne tišine, ampak polne – tiste, v kateri slišiš veter, opazuješ živali v daljavi in si dovoliš samo biti. In morda je ravno to tisto, kar ta kraj naredi tako poseben. Ne gre le za razgled ali fotografije, ki jih prineseš domov. Gre za občutek, ki ga težko opišeš – občutek majhnosti in hkrati povezanosti z nečim ogromnim.
Ko sva se vrnila nazaj v mesto, se je svet zdel glasnejši, hitrejši in bolj poln. Ampak nek del tebe ostane tam zgoraj.
