Nočna vožnja z avtobusom iz Nazce v mesto Arequipa je trajala skoraj 13 ur. Kljub temu, da je na avtobusu WC, med sedeži bistveno več prostora kot običajno in da lahko sedeže nagneš skoraj v vodoraven položaj, je bila vožnja vseeno mučna izkušnja. Proti koncu tako čutiš že vsako kost v telesu in komaj čakaš, da prispeš na cilj. Le tega smo dosegli ob šesti uri zjutraj.
Ob sestopu iz avtobusa nas je pričakalo sveže in sončno jutro, s temperaturo okrog 8 stopinj. V daljavi se je pojavil prelep pogled na zasneženi gori, za kateri se je kasneje izkazalo, da gre za vulkana Chachani in Misti, ki sta ob lepem vremenu praktično vidna iz celotnega mesta.
Arequipa je drugo največje mesto v Peruju in se nahaja 2300 metrov nad morjem. V njej živi približno en milijon prebivalcev, zaradi česar je pomembno gospodarsko in kulturno središče južnega Peruja. Mesto ima bogato zgodovino, ustanovili pa so ga Španci leta 1540. Na območju današnje Arequipa so sicer že pred prihodom Špancev živela lokalna ljudstva Collagua, Cabana in kasneje tudi Inki. Šlo je za posamezna naselja in skupnosti, ki so se ukvarjala predvsem s kmetijstvom, Španci pa so po svojem prihodu zasnovali osnutke centra in podobo mesta, kot ga poznamo še danes.
Zaradi številnih stavb, zgrajenih iz belega vulkanskega kamna (sillar), se ga je prijelo ime »Belo mesto« (La Ciudad Blanca). Staro mestno jedro je danes zaščiteno kot Unescova dediščina in združuje evropski kolonialni slog z lokalnimi gradbenimi tradicijami. Arequipa je znana po svoji arhitekturi, med katero izstopa samostan Santa Catalina, ena najlepših znamenitosti v državi. Poleg tega je mesto znano tudi po odlični kulinariki, živahnem kulturnem življenju ter bližini naravnih znamenitosti, kot je kanjon Colca, ki sem privablja največ turistov.
Danes je Arequipa priljubljena turistična destinacija, ki ponuja zanimivo mešanico zgodovine, narave in sodobnega mestnega utripa. In morava priznati, da se nama je mesto res prikupilo, predvsem s svojimi tlakovanimi ulicami, belimi stavbami, odlično hrano, razgledih na vulkane ter z lepoto narave v bližnji okolici, ki vsakega ljubitelja flore in favne prav gotovo ne more pustiti ravnodušnega.
Po prihodu v nastanitev je sledil prepotreben tuš ter krajši počitek in zajtrk, nato pa sprehod in ogled bližnje okolice. Bivala sva zelo blizu glavnega trga, tako da so bile vse glavne znamenitosti na dosegu roke. Ogledala sva si tudi Svet alpak (Mundo alpaca), kjer sva se seznanila katere vrste kamelidov živijo v Peruju in kako so zgodovinsko in tudi kulturno povezane s tukajšnjimi ljudmi.
V divjini najdemo največje med vsemi – gvanake ter majhne in plašne vikunje, ki jih niso nikoli udomačili, vendar iz dlake slednjih, ki je ena najbolj dragocenih naravnih prediv, pridelujejo prejo in zelo drage tekstilne izdelke. V naravi lahko z obredom chaccu – na tradicionalen način, s sklenjenimi človeškimi rokami, enkrat na dve leti ulovijo vikunje ter jim postrižejo dlako. V Peruju pa poleg njih najdemo še veliko bolj razširjene in znane lame in alpake, ki pa so jih v zgodovini udomačili ter uporabljali za pomoč pri transportu, za hrano ter predvsem volno. Te živali postrižejo enkrat letno, volna pa je bila in še vedno je osnova za izdelavo večine tekstila in oblačil. Volna alpakinih mladičev je še posebej cenjena, saj deluje kot naravni izolator – oblačila iz njihove volne nas poleti hladijo, pozimi pa grejejo. Da o mehkobi takšnih oblačil sploh ne izgubljamo besed. Alpake najdemo v zelo različnih naravnih barvah, bolj žive barve pa pridobijo z namakanjem volne v različnih naravnih barvilih pridobljenih predvsem iz rastlin. Seznanila sva se tudi s pletenjem različnih vzorcev na tradicionalni način, njihovemu pomenu, v bližnjem muzeju pa spoznala tudi razliko vzorcev med različnimi ljudstvi v zgodovini Peruja. Mesto, ki ga je prav gotovo vredno obiskati, za piko na i pa ima še brezplačen vstop.
Med sprehodom po starem zgodovinskem centru mesta naju je pograbila lakota in Arequipa res slovi po svoji raznoliki in bogati kuhinji daleč naokrog. Med drugim lahko tu poskusimo tudi razne jedi iz alpakinega mesa ter največjo lokalno specialiteto – pečenega morskega prašička. Sama se za degustacijo slednjih specialitet nisva odločila, sva pa upoštevala kar nekaj nasvetov, da je najboljša in najcenejša tradicionalna hrana v tako imenovanih “picanteriah”. Na zemljevidu sva poiskala eno z visoko oceno in nekaj ulic stran od centra mesta ter z izbiro zadela v polno. Picanteria El Pato se je izkazala za pravilno izbiro, saj sva se v tej lokalni in tradicionalni gostilni res okusno in povrhu vsega tudi poceni okrepčala. Privoščila sva si rocoto relleno – tradicionalno perujsko jed, ki izvira iz tega mesta ter predstavlja polnjene pekoče paprike. Pripravlja se iz posebne vrste andskih feferonov, imenovanih rocoto, ki so znani po svoji močni pikantnosti in izrazitem okusu. Postreže pa se s krompirjevim gratinom (pastel de papa).
Blizu glavnega trga se nahaja muzej Santuarios Andinos, ki slovi po mumiji mlade ženske, ki so jo našli visoko v gorah in je bila verjetno obredno žrtvovana bogovom, kar je v inkovskih časih prej veljalo za čast kot nekaj strašnega in negativnega. Zaradi mraza je mumija zelo dobro ohranjena, poimenovali pa so jo Juanita. Ob vstopu v muzej, ki je celotno zgodbo in zbirko oblikovali okrog mlade Juanite, pa so naju, še pred nakupom vstopnic, pravično opozorili, da je Juanita trenutno na restavracijskih posegih in je mogoče videti le njeno repliko. Za vstop v muzej se tako nisva odločila, nekaj trenutkov kasneje pa dva oba podlegla eni najbolj razširjenih turističnih pasti v Peruju.
Predvsem na jugu in hribovitih predelih države lahko na ulicah srečamo starejše ženske v tradicionalnih oblačilih, ki imajo ob sebi, na povodcu, alpako okrašeno v barvite cofke, v naročju pa po njihovih besedah še “baby alpako”. Znanje biologije nama vseeno služi toliko dobro, da sva oba takoj ugotovila, da gre v resnici za mladička ovce – jagenjčka. Gospa je kljub temu trdila svoje in naju prepričevala v skupno fotografiranje, seveda v zameno za nekaj solov. Oba sva podlegla ponudbi, saj sva v dobri veri mislila, da počneva nekaj dobrega za lokalno starko, ki verjetno težko shaja skozi mesec.
Šele čez nekaj dni pa naju je vodič na eni izmed tur seznanil, da gre pravzaprav za veliko izkoriščanje in mučenje živali. Jagenjčka namreč že kmalu po rojstvu ločijo od matere, čeprav bi se le-ta moral dojiti pri njej še lep čas. Tudi alpake izbirajo čim mlajše, da so čim bolj privlačne in simpatične turistom. Živali na ulici tako nimajo ustrezne, predvsem pa dovolj hranilne prehrane in svojo “fotošuting” kariero v večini primerov zaključijo po nekaj tednih ali maksimalno enemu mesecu, seveda s smrtjo. Dobiček je po drugi strani za starejše ženske res dober in lahko znaša nakajkratnik njihovih siceršnjih mesečnih prihodkov. Po tej razlagi sva obžalovala najini dejanji in podpiranje teh praks ter si zadala, da o tem vsaj na glas govoriva in opozarjava druge popotnike.
Zanimiv prvi dan v mestu Arequipa se je tako bližal koncu in ponovno sva dokaj zgodaj odšla v posteljo. V Peruju se namreč veliko vodenih izletov prične že zelo zgodaj. Torej, če želiš videti naravo v najlepši luči, se moraš na pot odpraviti že ob dveh ali treh zjutraj. A na koncu lepote narave vselej pretehtajo vse jutranje tegobe. Naslednji dan naju je čakal izlet na visokogorsko čarobno jezero Salinas v Nacionalnem parku Aguada Blanca.
