Garni in Geghard

Vreme ob najinem odhodu iz mesta Sevan je bilo mrzlo in oblačno. Po obilnem zajtrku in slovesu od gostoljubnih gostiteljic sva poklicala taxi ter se dogovorila za prevoz nazaj proti prestolnici, od kjer sva imela v večernih urah let proti domu.  Že dan prej pa sva sicer sklenila, da na…

Vreme ob najinem odhodu iz mesta Sevan je bilo mrzlo in oblačno. Po obilnem zajtrku in slovesu od gostoljubnih gostiteljic sva poklicala taxi ter se dogovorila za prevoz nazaj proti prestolnici, od kjer sva imela v večernih urah let proti domu. 

Že dan prej pa sva sicer sklenila, da na poti proti prestolnici, skreneva še malo iz poti, izkoristiva zadnji dan in ga preživiva v manjšem mestu Garni v osrednji Armeniji, približno 30 km vzhodno od Jerevana. Taksist naju je odložil pri restavraciji Sergei Mot v centru mesta, kjer so nama prijazne natakarice po popiti pijači dovolile, da vso odvečno prtljago lahko pustiva pri njih ter se odpraviva na raziskovanje mesta. V zameno in zahvalo sva obljubila, da se po ogledih vrneva v restavracijo na kosilo. Peš sva se odpravila do približno deset minut oddaljenega vhoda v zgodovinsko območje Garnija. Osnovna vstopnina na območje, brez vodenja, za tuje turiste znaša 1500 armenskih dramov (~3,4 €). In turistov je bilo tu, za razliko od vseh prej obiskanih turističnih destinacij v Armeniji, res veliko. 

Najznamenitejša zgradba na območju je prav gotovo tempelj, ki je edini obstoječa grško-rimska zgradba s stebriščem v Armeniji. Zgrajen je bil v jonskem slogu in je najbolj znana zgradba in simbol predkrščanske Armenije. Opisan je kot najvzhodnejša zgradba grško-rimskega sveta in edini obstoječi grško-rimski tempelj v nekdanji Sovjetski zvezi. Splošno sprejeto mnenje, zlasti v armenski zgodovinopisju, domneva, da je bila zgradba zgrajena leta 77 našega štetja, v času vladavine kralja Tiridata I. armenskega.

Zaradi svojega edinstvenega sloga je veliko vprašanje, kdo je sploh sodeloval pri njegovi gradnji. Arheologi domnevajo, da so ga zgradili grški delavci in da njegov grški slog odraža Tiridatovo željo, da bi med svoje ljudstvo uvedel okus za višjo umetnost. Zasnova in okrasje na templju je bilo tipično rimsko, vendar so bili mojstri verjetno lokalni, z veliko izkušnjami pri klesanju lokalne kamnine sivi bazalt, ki so natančno izklesali iz zgradili tempelj, ki stoji na podiju . Nanj se moramo, do samega templja, povzpeti po devetih nenavadno visokih stopnicah, ki so prisilile posameznike, da se počutijo ponižane in se fizično naprezajo, da bi dosegli oltar. Pri sami gradnji pa niso uporabili niti kančka malte ali katerega drugega veziva. Zgradba naj bi, kot poganski tempelj, preživela pokristjanjevanje ravno zaradi svoje lepote in slovesa umetniške mojstrovine, kar jo je prikrajšalo uničenja, ki je sicer žalostno doletelo vsa ostala poganska svetišča v Armeniji. 

Sprva naj bi bila zgradba namenjena kot tempelj bogu sonca – Mitri, nekateri znanstveniki pa zagovarjajo tezo, da je šlo v bistvu za kraljevo grobnico. Po spreobrnitvi Armenije v krščanstvo, v zgodnjem četrtem stoletju, je bila zgradba spremenjena v kraljevo poletno hišo princese Khosrovidukht, sestre kralja Tiridatesa III. Zgradbe na območju so skozi zgodovino počasi propadale, večina pa je bila porušenih leta 1679, ko je območje prizadel uničujoč potres. 

V 19. stoletju so se na območju pričela prva obsežnejša arheološka izkopavanja, ki so privedla do rekonstrukcije templja med leti 1969 in 1975, pod vodstvom arhitekta Alexandra Sahiniana. Območje so v 20. stoletju temeljito obnovili in raziskali, tako da danes predstavlja eno glavnih turističnih znamenitosti Armenije, ki jo letno obišče skoraj 400.000 ljudi.

Tempelj pa je bila le ena izmed zgradb obsežne trdnjave Garni, ki je bila strateško locirana na to mesto in zaradi tega težko osvojljiva. Trdnjava, na nadmorski višini 1400 metrov, se namreč nahaja na robu pečine, ki se dviga nad mogočno sotesko reke Azat in od koder je prelep razgled na okoliško Geghamsko gorovje. Trdnjava je bila sicer poškodovana, medtem ko je bila dvakrat zavzeta med otomansko – perzijskimi vojnami leta 1604 in 1638. 

Trdnjava je ena najstarejših utrjenih postojank v Armeniji (prve omembe utrdbe z imenom Gornea so iz 1. stoletja našega štetja) in je bila strateško pomembna za obrambo večjih mest v Araratski nižini. Poleg templja je danes delno ohranjena še rimska kopel z mozaiki, tloris cerkve sv. Siona ter nekaj okoliških zgradb ter ostanki mogočnega obrambnega zidu s stražnimi stolpi. 

Ogled celotnega območja s fotografiranjem nama je vzel približno eno uro, za tem pa sva sklenila, da se od utrdbe po strmi cesti spustiva še v kanjon reke Azat, katere izvir se nahaja v bližnjem, zahodnem področju gorovja Gegham. Na poti v kanjon sva srečala veliko število otrok iz regije Artsakh, ki so bili tu  na šolskem izletu. Dolina zgornjega toka reke Azat je bila leta 2000 tudi vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. 

Reka Azat je v Armeniji znana po svoji lepoti, čeprav je bila ob najinem obisku, verjetno zaradi deževja,  nekoliko kalne barve. Dolga je 55 kilometrov in ima povodenj, ki zavzema 572 kvadratnih kilometrov. Azat teče tudi skozi državni rezervat Kosrov in se v  spodnjem toku izliva na Araratsko planoto. Reka je znana po številnih spektakularnih slapovih in svojem s skalami zatrpanem rečnem dnu, na območju Garnija pa je reka izoblikovala značilen in edinstven kanjon imenovan Simfonija kamna. Tukajšnji odsek reke Azat, kjer se srečuje z reko Goght, je še posebej očarljiv. Kanjon Garni je namreč sestavljen iz pravilnih šesterokotnih prizem, ki se od dna kanjona dvigajo več kot 20 metrov visoko v nebo in dajejo občutek, kot da je kanjon nekdo zgradil. Vstopnina v mogočen kanjon znaša nekaj dramov, ki vsekakor odtehtajo ogled in lepoto tega čudeža narave, ki je bil med najinim obiskom še posebno lepo odet v pisane jesenske barve. Počasnemu sprehodu in obveznemu foto in video dokumentiranju skozi približno en kilometer kanjona je sledil še strm vzpon po cesti, nazaj proti mestecu Garni. 

Na poti sva, v eni od stranskih uličic, zagledala in obiskala še simpatično in majhno cerkvico Mashtots Hayrapet, katere okolica je bila pravo nasprotje vrveža, ki sva ga pred tem doživela v templju in kanjonu. V miru sva nekaj časa še posedela na klopci pred cerkvijo in uživala v toplem jesenskem dnevu ter zadnjih trenutkih najinega popotovanja po Armeniji. Odpravila sva se nazaj v gostilno Sergei Mot, po najino prtljago, ter pred tem še prepotrebno okrepčilo. Najino zadnje kosilo v Armeniji nama je res pričaralo nasmeh na obraz.

Ob slovesu sva, vse od najine prihoda v to kavkaško državo, doživela tudi prvi dež, ki naju je spremljal vse do letališča. V večernih urah sva poletela iz letališča v Jerevan ter Armeniji pomahala v slovo. Država, ki naju kljub kratkemu obisku, prav gotovo ni razočarala s svojo bogato zgodovino, prelepo naravo, dobro kulinariko, prijaznimi cenami ter predvsem toplimi in pozitivnimi ljudmi. Tako sva dodala še en bogat kamenček spominov v najin potovalni mozaik. 

Najnovejše objave

Samboan, Cebu
Otok Camotes
Legazpi in vulkan Mayon
Buscalan, Kalinga in Apo Whang-Od
Če ti je všeč objava, jo lahko deliš:

Sorodne objave

Yerevan

Prlibližno 3 ure in pol dolg polet iz Benetk naju je v večernih urah pripeljal v čudovito Kavkaško deželo -…

Preberi več

Samostan Tatev, Slap Shaki in Zorats Karer

Po okusnem domačem zajtrku v najini namestitvi, sva se odpravila v center Gorisa, kjer je večino ulic samevalo. Tu in…

Preberi več

Goris in Khndzoresk

Zgodaj zjutraj naju je pred nastanitvijo v Jerevanu pričakal taxi, ki sva si ga uredila prejšnji večer. Gre za skupni…

Preberi več

Leave the first comment