Yerevan

Prlibližno 3 ure in pol dolg polet iz Benetk naju je v večernih urah pripeljal v čudovito Kavkaško deželo – Armenijo. Največje in hkrati glavno mesto Jerevan se ponaša z več kot miljon prebivalci in v ozadju le-tega, je na lep dan mogoče občudovati mogočno goro Ararat, ki je neločljivo…

Prlibližno 3 ure in pol dolg polet iz Benetk naju je v večernih urah pripeljal v čudovito Kavkaško deželo – Armenijo. Največje in hkrati glavno mesto Jerevan se ponaša z več kot miljon prebivalci in v ozadju le-tega, je na lep dan mogoče občudovati mogočno goro Ararat, ki je neločljivo povezana z zgodovino in identiteto te države, kljub temu, da danes leži na turški strani meje. Takoj po izkrcanju iz letala sva opazila prve označbe – v armenskem, ruskem in angleškem jeziku. Prvič odkar potujeva sva doživela, da so naju na letališču nagovarjali v ruskem in ne angleškem jeziku. Še dobro, da sem ter tja kakšno besedo razumeva. 🙂 Ruski jezik je namreč v Armeniji sekundarni kar pomeni, da večina prebivalcev – vsaj starejših, lahko s turisti komunicira le v ruščini. Seveda pa je tu še mlajši del populacije, ki pa se v osnovni šoli poleg ruskega, uči še angleški ali kateri drugi izbirni jezik iz držav EU. Na našo srečo to pomeni, da se lahko (vsaj v večjih mestih) z mlajšimi sporazumevamo angleško.

Po kontroli potnih listov sva se nemudoma odpravila do pulta kjer prodajajo sim kartice za telefon in jo kupila za, preračunano, okrog 10 evrov. Kartica je veljavna 30 dni in ima neomejene mobilne podatke, z možnostjo deljenja točke – hot spot. Takoj sem si naložila aplikacijo U-taxi, ki je nekakšna armenska različica Uberja. Enostavno in poceni do prevoza – kadarkoli in kjerkoli ga potrebuješ. Armenija ima sicer na voljo še dve drugi aplikaciji (Yandex in GG), ampak U-taxi je najcenejša izbira.

U-taxi šofer naju je pobral na letališkem terminalu in naju po malo več kot pol urni vožnji ter nekaj malega iskanja dostavil v bližino najine nastanitve. Ozke in nekoliko kaotične ulice, tema in slaba javna razsvetljava so pripomogle, da sva morala v iskanje namestitve vložiti nekaj truda, vendar pa to ni trajalo predolgo. V apartmaju naju je sprejel lastnik in nama, na najino željo, že dal prve napotke kje poceni in dobro večerjati. Po celodnevnem prehranjevanju s sendviči in prigrizki sta najina želodca že nujno potrebovala nekaj toplega. Po hitrem razpakiranju in osvežitvi sva se peš in s pomočjo navigacije odpravila proti centru mesta, do restavracije Karas, kjer ponujajo tradicionalno armensko in gruzijsko kulinariko. Preizkusila sva kuhane cmoke khinkali, nadevane z mletim mesom ter piščančji kebab z zelenjavno prilogo, pečenim krompirjem in kruhom lavash. Kulinarično izkušnjo sva seveda poplaknila z lokalnimi pivi.

Utrujena od pestrega dneva sva se kmalu peš odpravila nazaj proti apartmaju, saj sva naslednji dan sklenila nameniti raziskovanju Jerevana, mestnega centra ter glavnih znamenitosti. Prebudila sva se v toplo jesensko jutro. Temperature v teh dneh v Jerevanu dosegajo nekaj čez prijetnih 20 stopinj, ponoči pa se lahko spustijo tudi pod 10. Ker sva vedela, da naju čaka veliko hoje in raziskovanja, sva sprva obiskala gruzijsko restavracijo in si za pozen zajtrk privoščila khachapuri – ladjica iz testa, katerega skorja je polnjena z ovčjim sirom, v sredino ubijejo enega ali dva jajca na oko ter vse skupaj prelijejo z vrelim maslom. Slasten in obilen zajtrk, ki naju je na nogah držal vse do večerje.

Od restavracije sva se peš odpravila proti centru mesta ter sproti spoznavala ulice ter hkrati opazovala simpatičen ulični kaos, arhitekturo in vozni park. Vse skupaj je nekakšna mešanica Balkana, Kavkaza in Rusije ter Bližnjega vzhoda.

Najina prva točka so bile kaskade z mnogimi fontanami, zasaditvami, umetniškimi inštalacijami in unikatno arhitekturo. Kaskade se iz parka, nasproti operne hiše, dvigajo proti, daleč naokrog vidnemu, obelisku, ki so ga postavili ob 50. obletnici oktoberske revolucije.

Kaskade so razdeljene v posamezne nivoje, na katerih si lahko za hip oddahnemo in z vsakim pridobljenim metrom opazujemo mesto, ki se razprostira pod in za nami. Z vrha bi se moral razgled razprostreti vse do Ararata, vendar je bilo včerajšnje jutro nekoliko megleno, Jerevan pa ovit v smog.

Med vrhom kaskad in obeliskom se razprostira ogromna gradbena jama, ki mora biti, glede na kupe smeti in zarjavelo gradbeno konstrukcijo, tu že nakaj časa in ni ravno v ponos glavnemu mestu. Tudi sam obelisk, ki se dviga na pobočju na drugi strani ceste je že načel zob časa, od njega odpadajo kamnite plošče, celoten kompleks pa že nekoliko kliče k renovaciji.

V bližini se nahaja Park zmage, ki je posvečen zmagi nad nacizmom v 2. svetovni vojni. Med sprehajanjem po promenadah v parku sva naletela na zapuščeno restavracijo iz sovjetskih časov. Še en žalosten opomnik privatizacije in propada skupnega dobrega po razpadu Sovjetske zveze.

Celoten Park zmage kazi zabaviščni park, ki se nahaja le nekaj metrov stran od enega največjih simbolov mesta, impozantnega, 22 metrov visokega, jeklenega kipa Mati Armenija, ki v rokah drži meč ter se dviga in budno pazi na mesto pod seboj. Kip so, leta 1967 postavili na istem postavku, kjer je pred tem stal spomenik Stalinu. Skupaj s podstavkom se kip dviga 51 metrov visoko, ter je praktično viden iz dobršnega dela osrednjega Jerevana. Pred njim gori večni ogenj v spomin vsem Armencem in vojakom Rdeče armade, ki so s svojimi življenji plačali osvoboditev države izpod nacističnega škornja. V okolici kipa je razstavljene še nekaj vojaške tehnike, ogromno ploščad pa so med najinim obiskom izkoristili mladi rokoborci za njihov trening. V vznožju kipa se nahaja tudi manjši vojaški muzej, posvečen tako 2. svetovni vojni, kot že nekaj let trajajočim spopadom v regiji Artsakh (Gorski Karabah), ki so vrelišče zopet dosegli pred kratkim. Večina od okrog 100.000 armenskih prebivalcev se je iz regije umaknila v notranjost Armenije, Artsakh pa je po nekaj dnevih krvavih spopadov zavzela azerbajdžanska vojska. Trenutno stanje je dokaj mirno, vsaj v prestolnici pa, razen nekaj plakatov in občasnih shodov nacionalistov, ni zaznati vojnega dogajanja.

Z U-taxijem sva se nato odpeljala še do ene zelo pomembne in markantne zgodbe iz armenske zgodovine. Obiskala sva spominski park in obsežen muzej namenjen spominu na genocid, ki ga je, od konca 19. stoletja pa vse do konca 1. svetovne vojne, nad armenskim prebivalsvtom sistematično izvajalo Otomansko cesarstvo. Cilj je bil izbrisati zahodno armenščino ter povečati teritorij cesarstva. V desetletjih terorja je, po nekaterih ocenah, življenje izgubilo kar 1,2 milijona Armencev. Spominski kompleks so postavili leta 1967, sestavlja pa ga 44 metrov visok obelisk ter 12 betonskih blokov, ki predstavljajo 12 izgubljenih armenskih provinc na območju današnje Turčije. Znotraj kroga blokov gori večni ogenj, ob njem se predvaja armenske žalostinke, ljudje pa tja vsakodnevno prinašajo in polagajo sveže cvetje.

Vsak obisk taborišča smrti, polj genocida ali spominskih parkov v tebi, poleg novih spoznanj, pusti tudi globok vtis, kaj vse premore človek. Tudi tukaj nisva doživela in začutila nič drugega kot pretres in šok. Žal sva bila z obiskom muzeja že nekoliko pozna, saj se zapira že ob 17h, ter sva si obsežno razstavno zbirko lahko ogledala le na hitro.

Ponovno sva koristila aplikacijo U-taxi ter se odpeljala še do zadnje načrtovane točke tega dne, Modre mošeje, ki je edina še obstoječa mošeja v državi. Vzpostavljena je bila leta 1765 ter temeljito obnovljena med leti 1996 ter 1999. Nahaja se skoraj v centru mesta ter poleg molilnice in minareta obsega še knjižnjico, galerijo, učilnice ter park. Za mošejo so značilne modre keramične ploščice, zaradih katerih je dobila tudi ime. Z njo upravlja iranska manjšina, mošeja pa je zato pomemben most dobrih mednarodnih odnosov teh dveh držav.

Dan sva sklenila še z nočnim ogledom Trga republike in pestrega uličnega dogajanja. Na trgu je tudi ena najbolj znamenitih fontan s pitno vodo, Sedem izvirov, ki jih je v mestu sicer okrog 1500. Tako je zastonj pitna voda ves čas na voljo vsem prebivalcem in obiskovalcem prestolnice.

Naslednji dan naju je čakala prva tura izven prestolnice, v smeri gore Ararat ter JZ in centru države.

Najnovejše objave

Garni in Geghard
Samboan, Cebu
Otok Camotes
Legazpi in vulkan Mayon
Če ti je všeč objava, jo lahko deliš:

Sorodne objave

Khor Virap, Areni in Noravank

Čeprav so v Armeniji različne zgodovinske znamenitosti, je najstarejša in najbolj znana verjetno svetopisemska gora Ararat. Samostan Khor Virap se…

Preberi več

Stari Goris, srednjeveška jamska bivališča in kamnite piramide

Po bogatem zajtrku sva se odločila, da dan nameniva raziskovanju Starega Gorisa in srednjeveških jamskih bivališč ter občudovanju kamnitih piramid.…

Preberi več

Samostan Tatev, Slap Shaki in Zorats Karer

Po okusnem domačem zajtrku v najini namestitvi, sva se odpravila v center Gorisa, kjer je večino ulic samevalo. Tu in…

Preberi več

Leave the first comment