Samostan Tatev, Slap Shaki in Zorats Karer

Po okusnem domačem zajtrku v najini namestitvi, sva se odpravila v center Gorisa, kjer je večino ulic samevalo. Tu in tam je kdo od domačinov pometal pred hišo, na ulici so se sončili potepuški psi, na mnogo ulicah v centru mesta pa so cestni delavci opravljali renovacijska dela. Sprehodila sva…

Po okusnem domačem zajtrku v najini namestitvi, sva se odpravila v center Gorisa, kjer je večino ulic samevalo. Tu in tam je kdo od domačinov pometal pred hišo, na ulici so se sončili potepuški psi, na mnogo ulicah v centru mesta pa so cestni delavci opravljali renovacijska dela. Sprehodila sva se do glavne cerkve v mestu imenovane po sv. Gregorju, v kateri je ravno potekala maša, zato v notranjost nisva odšla.

V centru sva poiskala bankomat ter obnovila zaloge armenskih dramov, se sprehodila še do razgledne ploščadi, od kjer je lep pogled na geološko razgibano pokrajino starega Gorisa, ki spominja na turško pokrajino Kapadokija. Tudi tu so, še pred manj kot stoletjem, ljudje deloma živeli v izkopanih jamah.

Počasi sva se vrnila pred najino nastanitev, kjer sva se ob 13h srečala z gostiteljema Arturjem in Narekom, ki sta nama sprva razložila in pokazala pridobivanje vodke v domači kleti. Vodko na območju Gorisa pridobivajo iz različnih sadežev, najbolj razširjena in priznana pa je vodka iz črne murve.

Z avto smo se nato odpeljali proti prvi postojanki tega dne, enemu največjih simbolov Armenije, samostanu Tatev na jugu države. Med vožnjo sta naju gostitelja vprašala ali želiva v Tatev s kabinsko žičnico, poimenovano Wings of Tatev (krila Tateva), ki je ena najdaljših v tem delu sveta, ali pa se skupaj z njima tja peljeva. Odločila sva se za vožnjo z avto, saj je cena žičnice v eno smer 7000 dramov (17€). Po serpentinasti cesti smo se do Tateva dvigali skoraj pol ure, saj je cesta v zelo slabem stanju. Samo v enem mesecu, od konca konflikta v Gorskem Karabahu, so jo tako močno poškodovali težki iranski kamijoni, ki sedaj to cesto, kot glavno prometno žilo proti jugu, uporabljajo za prevoz rudnine, iz katere v Iranu nato pridelujejo zlato.

Sprva smo se zapeljali še malo višje od samega samostana, do razgledne točke iz katere je posnetih največ ikoničnih fotografij tega kompleksa iz 4.stoletja, ki je v naslednjih stoletjih doživel še veliko prezidav, dozidav in renovacij. Samostan je bil že kmalu od svoje ustanovitve eden najpomembnejših verskih ter učnih in jezikovnih središč Armenije. Ponašal se je z bogato knjižnico, tiskarno ter lastno univerzo. Od 7.stoletja dalje pa je bil središče svoje nadškofije.

Pri samem samostanskem kompleksu ni bilo prevelike gneče, na najino veliko presenečenje pa za vstop v eno glavnih turističnih atrakcij v državi, ni potrebno plačati vstopnine. Sprva smo si ogledali obnovljeno in restavrirano stiskalnico olja iz 17.stoletja, kjer so menihi in okoliški prebivalci pridobivali rastlinsko olje za lastno uporabo in prodajo. V, za tiste čase izredno kompleksnem procesu in sodobnih stiskalnicah, so pridobivali olje iz sezama, lanenega semena in konoplje, katerega so med drugim uporabljali tudi za obrambne namene.

Samostan v Tatevu so v preteklosti večkrat oblegali, vendar so zaradi svoje odlične strateške lege, na vrhu pečin, dobre utrjenosti in pravočasnega obveščanja o bližanju sovražnika, vse napade uspeli odbiti in samostan tako ni bil nikoli zavzet ali uničen. To je uspelo leta 1931 šele močnemu potresu, ki je dodobra načel in porušil večino stavb v kompleksu, vključno z glavno cerkvijo. Kompleks je še nadalje propadal vse do leta 1960, ko so pričeli z obsežnimi restavracijskimi deli, ki trajajo še danes.

V samostanu smo si ogledali glavno cerkev ter dve manjši kapeli, manjšo razstavno zbirko artefaktov, vodni vir ter prostore, ki so jih za bivanje in poučevanje uporabljali menihi. Na željo gostiteljev je, v glavni cerkvi sv. Gregorja, vsak izmed nas prižgal tri sveče, za mir, zdravje, srečo ali karkoli si pač zaželimo. Kljub temu, da nisva verna, sva to storila v znak spoštovanja. Nekaj časa smo še občudovali prelepe razglede po okoliških hribih in soteskah ter vaseh pod nami, nato pa se odpravili naprej, saj je bil pred nami še dolg dan.

Kakšne pol ure od Tateva smo se ustavili ob cesti ter odšli do paviljona, ki se dviga visoko nad sotesko in ima strateško zelo pomembno mesto in vlogo, saj so od tu spremljali morebitno približevanje sovražnikov ter o tem z zvonenjem opozorili samostan v Tatevu. Takšne opazovalnice z zvonovi so bile nad vsemi okoliškimi dolinami, zato je bil Tatev vedno pravočasno obveščen o premikih sovražnika. Medtem, ko sva si skupaj z Narekom odšla ogledati paviljon, nam je Artur v bližnjem gozdu na gorilniku skuhal kavo in postregel sušeno melono. 🙂

Pot nas je vodila dalje do slapa Shaki. Parkirišče smo dosegli po približno 20 minut vožnje, lahka pot od tam pa do slapu, med kravami na paši, je trajala še 5 minut. Ker vodo iz istoimenske reke uporabljajo za napajanje hidroelektrarne v bližini, slap ni bil tako mogočen, kot v vsem svojem vodostaju, vendar kljub temu zelo lep.

Sonce je počasi že zahajalo, ko smo se odpravili do zadnje destinacije našega izleta, megalitskega arheološkega najdišča Zorats Karer z novejšim poimenovanjem Karahunj. Pogovorno območje imenujejo tudi armenski Stonehenge, saj je poznan predvsem po kamnitih monolitih, ki so postavljeni v smeri sever – jug, na sredini pa tvorijo krog. Kamnite strukture naj bi bile namensko postavljene v zgodnji bronasti dobi, okrog leta 2000 pred našim štetjem.

Prva arheološka izkopavanja in proučevanje območja, ki se razteza na 10 hektarjih površine, so se pričela že leta 1906 vendar trajajo še danes. Nihče namreč še vedno natančno ne pozna namena in vzroka postavitve megalitskih kamnitih blokov. V bližini so našli ostanke dobro utrjenega mesta ter velikega pokopališča,ki pa še čakata na podrobnejša izkopavanja.

Po legendi naj bi bili pod vertikalnimi kamni, ki imajo po večini izvrtano luknjo, pokopani vojaški poveljniki, medtem ko naj bi bili pod horizontalnimi kamni pokopani navadni vojaki. Kasnejše ugotovitve pa so pripeljale do spoznanja, da bi lahko bili kamniti bloki, predvsem zaradi svojih lukenj, namenjeni opazovanju planetov in zvezd ter njihovemu premikanju. Zorats Karer naj bi bil tako eden prvih observatorijev na območju Male Azije in Bližnjega vzhoda.

Kljub temu, da nas je ob prihodu do mogočnih megalitov, od katerih nekateri tehtajo več deset ton, že skoraj ujela tema, je sončni zahod na obzorju kraju dodal še toliko bolj misteriozen čar.

Nekoliko utrujeni od dolgega in aktivnega popoldneva smo se v spremstvu polne lune odpeljali nazaj proti Gorisu. Večer sva zaključila v tradicionalni restavraciji s porcijo boršča ter sklenila, da lahko naslednji dan budilko nastaviva na malo kasneje.

Sorodne objave

Goris in Khndzoresk

Zgodaj zjutraj naju je pred nastanitvijo v Jerevanu pričakal taxi, ki sva si ga uredila prejšnji večer. Gre za skupni…

Preberi več

Khor Virap, Areni in Noravank

Čeprav so v Armeniji različne zgodovinske znamenitosti, je najstarejša in najbolj znana verjetno svetopisemska gora Ararat. Samostan Khor Virap se…

Preberi več

Sevan, Sevanavank

Iz Gorisa na jugu, naju je pot s skupnim taxijem vodila nazaj proti prestolnici Jerevan, kjer sva se odločila preživeti…

Preberi več

Leave the first comment