Iz Gorisa na jugu, naju je pot s skupnim taxijem vodila nazaj proti prestolnici Jerevan, kjer sva se odločila preživeti še eno noč pred najino zadnjo destinacijo, mestom Sevan ob istoimenskem jezeru. V prestolnico sva prispela okrog poldneva, preostanek dneva pa izkoristila predvsem za obisk centra mesta in mestne tržnice Vernissage, kjer sva dokupila še zadnje spominke za domov. Tržnica ponuja res ogromno stvari, od slik, izdelkov iz gline in lesa, srebrnega nakita, starin, tekstila in različnih spominkov. Obvezen postanek za vse, ki bi želeli domov odnesti del Armenije ter biti hkrati priča živahnemu vrvežu tržnice, kjer si domačini in prodajalci v glavnem čas krajšajo ob igranju šaha. Za šah bi lahko rekli, da je nacionalni šport Armencev, saj so bili v preteklosti že večkrat svetovni prvaki, premorejo pa tudi veliko število šahovskih igralcev in mojstrov, med katerimi je najbolj znan zagotovo Gari Kasparov. Šah je v Armeniji tako pomemben, da je celo obvezni učni predmet v osnovnih šolah.
Naslednje jutro sva se iz prestolnice, z U-taxijem in po hitri cesti, odpeljala v približno eno uro oddaljeno mesto Sevan na severovzhodu. Mesto, ki danes šteje nekaj manj kot 20.000 prebivalcev, leži na nadmorski višini 1925 metrov, zato je bila temperatura tu občutno nižja od prejšnjih dni. Za Sevan so značilna kratka in zmerno topla poletja ter dolge in mrzle zime z veliko snega. Kljub soncu je ves čas pihal veter, ki je prihajal iz bližnjega jezera, ki je največje v Armeniji kakor tudi na območju celotnega Kavkaza. Razprostira se na površini okrog 1241 km², napaja ga kar 28 rek in potokov, njegova največja globina pa znaša 79,4 m. Celotno območje jezera je od leta 1978 razglašeno za Sevanski nacionalni park. Jezero zagotavlja 90% vseh ulovljenih rib v Armeniji, ima pomembno gospodarsko, kulturno in predvsem rekreacijsko ter turistično vrednost. Ker Armenija nima morja, veliko njenih prebivalcev poletja in tople dneve preživi tu. V tem letnem času pa jezero, njegova obala in turizem bolj kot ne samevajo.
Enako pa se je ob najinem prihodu zdelo tudi za samo mesto Sevan. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi, celotno mesto pa daje občutek, kot da je obstalo nekje v času razpada Sovjetske zveze. Ogromno stavb je zapuščenih ali pa propadajo, ustavili so se gradbeni projekti na obrobju mesta, infrastruktura je zastarela in celotno mesto, s svojimi sivimi zgradbami, deluje dokaj turobno.
Če mesto pogledamo od daleč, izstopa le, iz rdečega kamna zgrajena, glavna cerkev. Območje je sicer, zaradi bližine jezera, poseljeno že več kot 5000 let, največji razcvet pa je mesto doživelo v 60. letih 20. stoletja, ko so se tu množično gradila stanovanjska naselja ter tovarne, ki pa so, po razpadu Sovjetske zveze, po večini klavrno končale svoje zgodbe, kar je bil tudi glavni razlog za selitve mnogih družin iz mesta in regije.
V samem mestu ni kaj prida turističnih znamenitosti ter dogajanja. Čas sva si krajšala s sprehodi po mestu, raziskovanju okolice ter v lokalni pivovarni Kellers. Mesto se je razvilo predvsem v času Sovjetske zveze, zato ne čudi dejstvo, da lahko tu najdemo nekaj najbolj znanih primerov sovjetske brutalistične arhitekture v Armeniji. Ena takih je definitivno razgledna ploščad, zgrajena leta 1978 v obliki ribje plavuti, ki se nahaja ob hitri cesti. Razgled iz ploščadi, ki jo že najeda zob časa, se nam razteza po okoliški pokrajini ter na jezero v daljavi. Ob ploščadi sva srečala par potepuških psov, ki pa je bil vesel najinega obiska in predvsem sendviča iz nahrbtnika. V Sevanu sva sicer srečala veliko potepuških in divjih psov, zato previdnost ob srečanju z njimi ni nikoli odveč. Nevarni so lahko predvsem psi izven naselja.
Že od najinega prihoda nama je v oči bodla nenavadna struktura na pobočju hriba za mestom, ki ni bila označena na nobenem izmed zemljevidov, zato sva se odločila, da eno popoldne nameniva razkritju te skrivnosti. Imela sva kar nekaj težav z dostopom do same lokacije, saj se nahaja nad hišami, ki so ograjene, med njimi pa se sprehaja veliko psov, ki po večini niso privezani. Iz centra sva se proti vznožju hriba odpravila kar peš. Pot naju je vodila mimo železniške postaje, ki je na prvi pogled delovala popolnoma zapuščeno, saj je tirnice prerastla trava, na njih pa so se pasle krave. Kasneje sva izvedela, da v poletnih mesecih sem le pripelje kakšen vlak iz Jerevana, lahko le ugibam, a verjetno zato, ker gre večina ljudi dopustovat do jezera Sevan. Kljub temu časovnica vlakov ostaja neznanka, ki izven sezone, več kot očitno, ne obratuje.
Malo pred sončnim zahodom sva le dosegla lokacijo z nenavadno strukturo, za katero se je izkazalo, da je spomenik padlim vojakom v drugi svetovni vojni. Nekoliko pozabljen in zanemarjen spomenik sva fotografsko dokumentirala in dodala na Google maps, da bo od sedaj viden tudi ostalim raziskovalcem okolice Sevana. Poleg zanimive gradnje je od tu prelep razgled na mesto, midva pa sva imela srečo ter sva lahko opazovala še prelep sončni zahod.
Ena največjih znamenitosti območja jezera Sevan pa je vsekakor samostanski kompleks Sevanavank iz 9. stoletja, ki se nahaja na vzpetini polotoka, ki je bil do sredine 20. stoletja še edini otok na jezeru. Zaradi namakanja polj in izgradnje hidroelektrarn, je voda v jezeru močno upadla, otok, na katerem se je nahajal samostan, pa se je s kopenskim mostom spojil z obalo. Glede na to, da je bil samostan v preteklosti na otoku, je veljal za samostanski kompleks strogega tipa ter je bil namenjen predvsem spreobračanju menihov, ki so se pregrešili. Danes sta od samostanskega kompleksa ohranjeni še dve cerkvi: cerkev Sv. apostolov in cerkev Matere božje. Obe imata tloris v obliki križa in osemkotno kupolo ter sta zgrajeni iz značilnega temnega kamna. Ob samem prihodu do Sevanavanka naju je presenetilo predvsem veliko število turistov, ki sem prihajajo predvsem na dnevne ture iz Jerevana ali celo iz prestolnice sosednje Gruzije, Tbilisija.
Na polotoku se nahajata tudi poletna predsedniška rezidenca, ki pa je za javnost seveda nedostopna ter v času Sovjetske zveze zgrajeno gostišče Armenskega združenja pisateljev, bolje poznano kot Pisateljeva hiša (Writers house). Nenavadna zgradba, ki je bila zgrajena leta 1965, se dviga iz pobočja proti jezeru ter je še ena izmed ostankov sovjetske brutalistične arhitekture. Namenjena je bila oddihu, iskanju inspiracije in ustvarjanju pisateljev iz celotne Sovjetske zveze. Kompleks s hotelom danes žalostno propada, do pred nekaj let pa je v hiši še obratovala kavarna, ki je morala nudila prelep razgled na jezero.
Najino dvodnevno bivanje v Sevanu, kakor tudi obisk Armenije, se je počasi bližal koncu. Med zadnjim okusnim in obilnim zajtrkom, ki sta nama ga pripravili skrbni ter prijazni gostujoči babuški, sva sklenila, da pred odhodom domov še nekoliko spremeniva načrte ter dan izkoristiva še za nekaj raziskovanja. Let proti domu naju je namreč čakal šele zvečer. Spasiba i dosvidanja!