Khor Virap, Areni in Noravank

Čeprav so v Armeniji različne zgodovinske znamenitosti, je najstarejša in najbolj znana verjetno svetopisemska gora Ararat. Samostan Khor Virap se nahaja približno uro vožnje stran od prestolnice Jerevan in ob lepih dnevih ponuja čudovit razgled na opredeljujoči simbol Armenije – veličastni Ararat. Zgodovinsko gledano se je identiteta Armencev v večji…

Čeprav so v Armeniji različne zgodovinske znamenitosti, je najstarejša in najbolj znana verjetno svetopisemska gora Ararat. Samostan Khor Virap se nahaja približno uro vožnje stran od prestolnice Jerevan in ob lepih dnevih ponuja čudovit razgled na opredeljujoči simbol Armenije – veličastni Ararat. Zgodovinsko gledano se je identiteta Armencev v večji meri izoblikovala ravno ob vznožju gore Ararat, ki je bila do leta 1921 tudi njihovo ozemlje. Lenin je tistega leta namreč z novoizvoljenim turškim predsednikom Atatűrkom sklenil dogovor, da mu podari ozemlje Ararata z okolico v zameno za njegovo besedo, da bo novonastala turška država postala socialistična republika. Do tega seveda nikoli ni prišlo, Ararat z okolico pa je od takrat del turške države. Na žalost tudi nama sreča, ob vožnji do Khor Virapa, ni bila naklonjena, saj so megla in oblaki zakrivali pogled na mogočno goro.

Na minibusu, s katerim smo ob 10. uri krenili iz centra Jerevana so v veliki večini prevladovali turisti iz Belorusije in Rusije. Poleg naju je bilo še nekaj posameznikov iz Anglije, Avstralije, Libanona, Filipinov in Malezije. Podobno narodnostno sestavo turistov, ki se v tem času nahajajo v Armeniji, pa je mogoče zaznati tudi v glavnem mestu, kjer sva ena redkih “zahodnjakov”.

Vožnja od prestolnice do samostana je hitro minila. “Khor Virap” sicer v prevodu pomeni “globoka ječa”, samostan pa je bil grajen na mestu nekdanjega kraljevega zapora, ki se je nahajal v zgodovinskem mestu Artashat. V tem zaporu so celih 13 let zadrževali svetega Gregorja, prvega armenskega katoličana, ki ga je kralj Tiridates III. osvobodil po tem, ko ga je Gregor ozdravil hude bolezni. Tiridates je sprejel katoliško vero ter jo razglasil za edino pravo vero Armenije. Glede na pestro zgodovino zato ne preseneča, da je to mesto eno najbolj svetih za Armence po vsem svetu. Prav tako je tudi ena najbližjih točk gori Ararat, gledano iz armenske strani meje.

Od samostana smo se odpeljali dalje po ovinkasti gorski cesti proti osrednjemu delu države. Naslednji postanek je bila namreč jama Areni, ki se nahaja 12 km od Yeghegnadzorja. Jamo sestavljajo tri dvorane s skupno površino približno 500 m², velik del jame pa je še neraziskan.

Leta 2008 so arheologi med prvimi obsežnejšimi izkopavanji v jami odkrili nekaj najstarejših artefaktov na svetu, vključno z najstarejšim odkritim usnjenim čevljem na svetu, starim okrog 6000 let, in vinsko kletjo približno iste starosti. Najdišče, ki gleda na reko Arpa v bližini mesta Areni, naj bi izviralo večinoma iz zgodnje bronaste dobe (pred približno 5000–6000 leti). Vsebuje tudi dokaze o dovršenih pogrebnih ritualih in kmetijskih praksah. Arheologe je presenetilo predvsem dejstvo, da so poleg mnogih vinskih vrčev našli tudi vrče s človeškimi ostanki, ki so bili skrbno pokopani. Vse skupaj nakazuje na dejstvo, da so ljudje v tistih časih vino uporabljali predvsem v ritualne namene in za posebne priložnosti.

Tradicija pridelovanja vina pa je ostala zakoreninjena med ljudmi na tem področju vse do današnjih dni. Regija namreč slovi kot ena najbolj rodovitnih in primernih regij za pridelavo armenskega vina. V sklopu našega izleta smo zato obiskali tudi družinsko vinarno Arpi v bližini. Mlajši član družine nam je predstavil postopek pridelave vina, nam razkazal vinsko klet ter predstavil njihova najboljša in najbolj prepoznana vina. Ob kosilu, ki so nam ga pripravili na svojem vrtu, smo imeli možnost poizkusiti tudi eno rdeče ter eno belo vino, ki pa si po najinih skromnih mnenjih zaslužita povprečni oceni. 🙂

Po obedu je sledil povratek do vasi Areni, kjer smo zapeljali v 8 kilometrov dolg kanjon Noravank, katerega stene se strmo vzpenjajo nad strugo manjše reke Gnishik. Kanijon je poznan predvsem po mnogih jamah, ki so bile v preteklosti naseljene, po bogati in raznoliki flori ter predvsem favni. Območje je namreč dom mnogih ogroženih vrst ptic, netopirjev ter tudi enega največjih armenskih naravnih zakladov, kavkaškega leoparda (Panthera pardus saxicolor), ki je največji izmed vseh podvrst leopardov. Izredno ogrožena vrsta živi v posameznih odročnih predelih Irana, Afganistana, Turkmenistana, Azerbajdžana, Rusije, Pakistana in Turčije. V Armenskih gorskih področjih pa naj bi živelo le še med 10 in 20 osebkov te veličastne a zelo plahe in izmuzljive mačke, ki jo seveda v naravnem okolju nisva uspela videti.

Kanijon pa je poleg pestre in bogate narave poznan predvsem po še enem posebnem, izoliranem in prelepem samostanu, z imenom Noravank. Zgrajen je bil v 13. stoletju ter je bil v preteklosti verski kraj za ves duhovni svet Armenije, imel pa je tudi vlogo kulturnega in izobraževalnega središča. Celoten kompleks sestavljata dve cerkvi in ​​ena kapela, v okolici pa so še ostanki porušenih stavb, ki so jih menihi uporabljali za bivanje in poučevanje. Samostan je eden od biserov srednjeveške armenske arhitekture, ugnezden visoko med osupljivimi opečnato rdečimi pečinami, na koncu kanjona reke Gnishik.

Glavna cerkev je struktura treh nadstropji, spodnji, najbolj skromen, kvadratne oblike in vkopan v zemljo predstavlja nam znan svet. Po strmih stopnicah, na zunanji strani zgradbe, v obliki trikotnika, so se verniki namučili in povzpeli v prvo nadstropje, zasnovano v tlorisu križa, kjer je bila cerkev. Nad njo pa se dviga okrogla in večsteberna rotunda, preko katere v spodnjo cerkev prihaja večina sončne svetlobe ter tako predstavlja nebesa. Celotna zgradba je okrašena s subtilnimi vzorci. Notranjost, ki je sicer javnosti zaprta, je bolj skromna, a se ne morete nehati čuditi pogumu arhitekta Momika, ki je leta 1339 dokončal cerkev. Cerkev velja za njegovo največje in hkrati tudi zadnje delo. Kakovost in kompleksnost gradnje je tolikšna, da jo ni prizadel niti velik potres, ki je leta 1840 porušil skoraj vse ostale sosednje zgradbe. Obstali sta le obe cerkvi in kapela, vse tri stavbe, ki jih je zasnoval Momik.

Na manjši, sosednji, cerkvi pa je Momik zapustil še nekaj svojih misterioznih del. Kot eden prvih je namreč v človeški obliki upodobil boga, ki daje blagoslov Jezusu na križu, hkrati ustvarja Adama ter iz nebes, v obliki bele golobice sprejema svetega duha. Samo v enem reliefu je tako, kljub za tiste čase zelo kontraverzni potezi, zajel temelje krščanske vere. Pod omenjenim reliefom pa je ustvaril še enega, nič manj nenavadnega. Marijo z Jezusom, ki sedita na preprogi ter imata izrazito mongolske oči. To delo naj bi morebite mongolske osvajalce, ki so v tistih časih sejali strah in trepet po bližnji in daljni okolici, namreč odvrnilo od poškodovanja in skrunjena verskega kompleksa. Momik je pokopan v okolici cerkve, kjer lahko na tleh najdemo ogromno različnih nagrobnih kamnov.

Po ogledu samostana Noravank smo se z avtobusom vrnili nazaj v prestolnico. Za večerjo sva tokrat, v poplavi ponudb raznolike kulinarike, ki jo ponuja Jerevan, izbrala libanonsko restavracijo, izbire pa nisva niti malo obžalovala. Pozno zvečer sva se z U-taxijem vrnila v apartma, spakirala stvari in odšla v posteljo. Zjutraj naju je namreč čakala selitev proti jugu države, v bližino meje z Azerbajdžanom, v mesto Goris.

Sorodne objave

Sevan, Sevanavank

Iz Gorisa na jugu, naju je pot s skupnim taxijem vodila nazaj proti prestolnici Jerevan, kjer sva se odločila preživeti…

Preberi več

Goris in Khndzoresk

Zgodaj zjutraj naju je pred nastanitvijo v Jerevanu pričakal taxi, ki sva si ga uredila prejšnji večer. Gre za skupni…

Preberi več

Yerevan

Prlibližno 3 ure in pol dolg polet iz Benetk naju je v večernih urah pripeljal v čudovito Kavkaško deželo -…

Preberi več

Leave the first comment