Manila

Nekaj več kot 18 ur od najinega odhoda iz brniškega letališča, sva preko štiri urnega postanka in prestopa v Istanbulu, pristala v prestolnici Filipinov, Manili. Že kmalu ob prihodu, predvsem pa po prevzeti prtljagi in menjavi denarja ter odhodu iz letališkega kompleksa, naju je zadela realnost. Iz mrzlih 7 stopinj…

Nekaj več kot 18 ur od najinega odhoda iz brniškega letališča, sva preko štiri urnega postanka in prestopa v Istanbulu, pristala v prestolnici Filipinov, Manili. Že kmalu ob prihodu, predvsem pa po prevzeti prtljagi in menjavi denarja ter odhodu iz letališkega kompleksa, naju je zadela realnost. Iz mrzlih 7 stopinj v Sloveniji, sva vstopila v betonsko džunglo glavnega mesta, kjer je ob 21h še vedno buhtelo neverjetnih 34 stopinj.

Mesto Manila je središče širšega urbanega območja, v katerem živi preko 14 milijonov prebivalcev. Leži ob Manilskem zalivu na južnem delu največjega in najpomembnejšega filipinskega otoka Luzon. Na ožjem mestnem območju po najnovejših ocenah živi več kot 1,7 milijona prebivalcev, s čimer se Manila uvršča na drugo mesto po številu prebivalcev v državi, za bivšo prestolnico Quezon, ki se nahaja neposredno ob njej. Manila je upravno središče države in kot taka doživlja hitro rast, kar povzroča mnogo težav, kot so prenaseljenost, kriminal in onesnaženost, v kar sva se lahko prepričala tudi sama. Ime je mesto dobilo po frazi Maynilad lokalnega prebivalstva, kar se je nanašalo na rastlino, ki je rasla na močvirnatih obalah zaliva in iz katere so pridobivali milo. V preteklosti pa je Manila veljala za biser Orienta ali dragulj jugovzhodne Azije.

Filipine sva za letošnje potovanje izbrala iz več razlogov, prevladala pa je predvsem njihova raznolikost v vseh pogledih.
Tu na svoj račun pridejo ljubitelji narave, ljudi in kulture, kot tudi ljubitelji tropskih plaž in podvodnega sveta. Iznad morja se pokrajina spreminja v razigrano hribovito celoto, posejano s številnimi vulkani, gorskimi jezeri, jamami in neprehodnimi gozdovi. Notranjost arhipelaga je posejana z raznolikimi plemenskimi skupnostmi, ki dandanes s težavo ohranjajo svojo kulturno identiteto. Nekatera so ustvarila dih jemajoče riževe terase, stare nekaj tisoč let, ki so danes zaščitene s strani Unesca. Prav tako je raznolik živalski svet z redkimi eksotičnimi vrstami. Tudi svet pod vodo predstavlja svojo unikatno celoto in je pravi raj za potapljače vseh vrst.

Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja arhipelag 7641 otokov, od katerih jih je 2771 poseljenih. Oblivajo ga Južno kitajsko morje na zahodu, Filipinsko morje na vzhodu in Celebeško morje na jugozahodu, morsko mejo pa si deli s Tajvanom na severu, Japonsko na severovzhodu, Palavom na jugu in jugovzhodu, Indonezijo na jugu, Malezijo na jugozahodu, Vietnamom na zahodu ter Kitajsko na severozahodu. Filipini imajo nekaj več kot 110 milijonov prebivalcev, s čimer so ena najbolj gosto naseljenih držav na svetu.

Ognjenik Apo na otoku Mindanau je z 2954 metri najvišji vrh v državi. Pogosti so potresi, vulkanski izbruhi in tajfuni. Podnebje je tropsko oceansko z visoko vlažnostjo, visokimi temperaturami in obilico dežja v deževnih obdobjih. Skoraj polovica delovne sile je zaposlena v kmetijstvu. Za lastno prehrano gojijo predvsem riž in koruzo, za izvoz pa kokosove orehe, sladkorni trs, ananas in banane. Zelo resen problem je uničevanje gozdov zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin. Od rudnih bogastev so pomembni baker,  zlato, nafta in nikelj.

Tako kot večina držav in prestolnic jugovzhodne Azije pa je tudi zgodovina Filipinov in Manile pestra in predvsem krvava.

Na otoke je leta 1521 priplul Ferdinand Magellan in jih poimenoval po španskem kralju Filipu II. Med letoma 1565 in 1898 je bilo mesto Manila tako sedež španske kolonialne oblasti, ki so Filipine izrabljale predvsem zaradi njihovih naravnih bogastev. Španski kolonialni režim je bil krut, uprava zastarela in pod močnim vplivom jezuitov, ki so na otočje prinesli krščanstvo.

Vse skupaj je leta 1896, ob gospodarskem izkoriščanju sprožilo prvi neuspešen upor Filipincev proti španski vladavini. Po špansko-ameriški vojni leta 1898 so Španci prepustili otoke ZDA, vendar so Američani dokončno zlomili upor domačinov šele leta 1906. Nadzor nad celotnim otočjem so izgubili leta 1942, ko so se poraženi umaknili in so svojo kruto okupacijo na Filipinih pričeli Japonci. Med in predvsem pred samo osvoboditvijo v 2. svetovni vojni je bila Manila skoraj v celoti porušena, rezultat tega pa je bilo več lot 100.000 umrlih civilistov in vojakov na vseh vpletenih straneh. Po ameriški osvoboditvi otočja pa so leta 1946 ustanovili neodvisno Republiko Filipini. O tej pestri zgodovini priča kar nekaj ostankov, muzejev in spomenikov, ki jih najdemo v mestu.

Manila je res ogromno mesto in predvsem če se skozenj pelješ prvič po temi, kaj hitro izgubiš kakršnokoli orientacijo. Najina namestitev se je nahajala v predelu Makati, znanem predvsem po pestrem nočnem življenju. Kmalu po prihodu sva se na hitro razpakirala, odšla pod prepotreben tuš ter že na prvo raziskovanje okolice ter predvsem iskanje mrzlega piva in nekaj za pod zob, za kar pa nisva potrebovala veliko časa in napora. Kasnejši nočni sprehod po okolici naju je približal realnosti prestolnice, predvsem pa območja Makati. Veliko nočnih klubov s “pre”glasno glasbo, veliko pripadnic najstarejše obrti na svetu, brezdomcev in beračev, pijanih turistov in starejših belopoltih moških iskalcev ljubezni. Če temu dodamo še neznosno vročino, soparo in smog je bilo več kot dovolj razlogov za najin odhod na prepotreben počitek ter kalibracijo časovne razlike.

Jutro naslednjega dne je prineslo nekoliko drugačen obraz okoliša. Spoznala sva, da se nahajava v bližini cerkve in krščanski srednji šoli Sv. Pavla, ter da sta besedi Jezus in bog res na vsakem koraku, Filipinci so namreč zelo verni, velika večina pa jih je katolikov. O prisotnosti Američanov in predvsem dobrih medsebojnih odnosih po 2. svetovni vojni pričajo mnoge ameriške verige hitre prehrane, izdelki in pijače ameriških blagovnih znamk ter ikonični in edinstveni jeepniji, ki so jih domačini predelali v nekakšne mini buse in predstavljajo najcenejši prevoz po mestu. Za turiste dokaj zapleten sistem, saj ne veš točno, kje je njihova zadnja postaja in kje peljejo, se pa domačini tega prevoza poslužujejo najpogosteje.

Po zajtrku v bližnji restavraciji sva se peš podala do reke Pasig, ki je največja v mestu. Že na mostu sva zaznala močan smrad, ki se je vil iz reke ter opazila njeno kalno, skoraj črno, barvo. Kljub temu sva se odločila za vodni taxi, ki naju je zastonj prepeljal v stari del mesta imenovan Intramuros. Skoraj 1 uro dolga plovba ni bila kaj prida, poleg smrada namreč nisva bila deležna niti razgleda, saj so bila okna zadelana z nekakšnim kalnim pleksi steklom. Kljub temu pa sva prihranila nekaj filipinskih pesov za opravljeno pot.

Intramuros ali v prevodu “mesto za zidom”, je najstarejše ohranjeno območje Manile, ki je bilo v preteklosti velikega strateškega in obrambnega pomena, saj se nahaja ob morju in pristanišču. Kljub vročini, ki je še nisva bila vajena, sva se na raziskovanje območja odpravila peš. Najin prvi cilj je bila bogato okrašena Manilska stolnica, znana predvsem po izklesanih bronastih skulpturah in vitražih.

Kmalu po odhodu iz cerkve naju je obkrožilo več mladcev, ki so ponujali prevoze s triciklom po vseh znamenitostih območja. Cene so varirale, pristala pa sva na najbolj ugodno, saj sva spoznala, da na tukajšnjo klimo enostavno še nisva privajena. Načrtovan 1h dolg izlet se je razvlekel na 2 uri in posledično je bila tudi cena na koncu enkrat višja. Naivna napaka prvih dni potovanja, ko enostavno še nimaš občutka za valuto in realne vrednosti storitev in dobrin.

Kljub temu sta bila najina vodiča prijazna in sta nama razkazala res vse znamenitosti ter naju seznanila z bogato zgodovino območja. V starem mestnem središču smo si tako ogledali še znamenitosti iz španskega obdobja, kot sta muzej Casa Manila, ki prikazuje zbirko španskega kolonialnega pohištva in umetnosti, zelo pomembno utrdbo Fort Santiago z velikimi kamnitimi vrati in svetiščem, posvečenem narodnemu heroju Joséju Rizalu, ki je proti španskim oblastem, konec 19.stoletja, sprožil prvi organiziran upor, cerkev Svetega Avguština ter nekdanji obrambni stolp in kasnejšo ječo Baluarte de San Diego. Celotno območje Intramuros je bilo ob osvobajanju Manile, konec 2. svetovne vojne, močno poškodovano zaradi obsežnega požara in ameriškega bombardiranja. Veliko današnjih stavb je tako rekonstrukcij, v originalni celoti je ohranjena le stolnica.

Po končanem raziskovanju sva se podala še na obisk kitajske četrti na drugi strani reke, ki velja za najstarejšo na svetu. Na najino začudenje tu ni prevladovalo stojnic z raznoraznimi dobrinami, pač pa so se v nebo dvigale kitajske banke in nakupovalna središča, med katerimi so prostor našle mnoge čajnice, kavarne in restavracije.

Zadnji dan v prestolnici sva si zastavila ležerno, saj nisva želela izmučena in preveč preznojena priti na večerni avtobus proti severu otoka. Obiskala sva finančno in najbogatejšo četrtk Manile, imenovano BGC. Množica nebotičnikov, sterilnost ulic, videonadzor in oboroženi varnostniki na vsakem koraku na naju niso naredili pretiranega vtisa. Na to območje sva namreč prišla zaradi ameriškega vojaškega pokopališča, ki se razteza na 152 hektarjih in je tako največje pokopališče ameriških vojakov izven Združenih držav Amerike.

Skrbno urejen kompleks, zgrajen leta 1948, skupno šteje 17.206 nagrobnikov padlih ameriških, filipinskih in zavezniških vojakov, ki so izgubili življenje v operacijah na Novi Gvineji in Filipinih. Nagrobniki so poravnani v 11 ploskvah, ki tvorijo na splošno krožni vzorec, postavljen med množico najrazličnejših tropskih dreves in grmovnic. V sredini je visoka bela kapela, obogatena z mozaikom, pred njo pa sta na široki terasi dve veliki polkolesi s ploščami, kjer je zapisanih 36.286 imen pogrešanih pripadnikov ameriških oboroženih sil v Tihem oceanu, na Kitajskem, v Indiji in Burmi. Med njimi, zanimivo, najdemo tudi Petra Novaka.

V tla so vklesani pečati ameriških zveznih držav, ob začetku in koncu polkoles pa najdemo sobe z 25 mozaiki najpomembnejših vojaških operacij na Pacifiku. V bližini kapele se nahaja tudi center za obiskovalce, kjer je urejena bogata in zanimiva muzejska zbirka o krvavih ameriško – japonskih spopadih med drugo svetovno vojno, uporu Filipincev ter samem spominsko pokopališkem kompleksu.

Dan sva tako v miru, spokojnosti in odmaknjena od vrveža Manile preživela tam. Sledil je še prevzem prtljage v nastanitvi, pozno kosilo v bližnji tajski restavraciji ter vožnja z Grab (aplikacija za najcenejše prevoze, “azijski Uber”) taxijem do avtobusne postaje v bivši prestolnici Quezon, od kjer sva imela rezervirani karti za nočni avtobus ter 8 urno vožnjo proti severu otoka Luzon, v vasico Banaue.

Najnovejše objave

Garni in Geghard
Samboan, Cebu
Otok Camotes
Legazpi in vulkan Mayon
Če ti je všeč objava, jo lahko deliš:

Sorodne objave

Leave the first comment