Goris in Khndzoresk

Zgodaj zjutraj naju je pred nastanitvijo v Jerevanu pričakal taxi, ki sva si ga uredila prejšnji večer. Gre za skupni (shared) taxi, kar pomeni, da se zraven peljejo še druge osebe. To namreč drastično zmanjša stroške takšnega prevoza, princip podoben našim Prevozom v Sloveniji. Ker se od marshrutke (lokalnega mini…

Zgodaj zjutraj naju je pred nastanitvijo v Jerevanu pričakal taxi, ki sva si ga uredila prejšnji večer. Gre za skupni (shared) taxi, kar pomeni, da se zraven peljejo še druge osebe. To namreč drastično zmanjša stroške takšnega prevoza, princip podoben našim Prevozom v Sloveniji. Ker se od marshrutke (lokalnega mini busa) do taxija, pri ceni ni kaj veliko poznalo, sva se odločila, da dava nekaj dramov več in prideva hitreje do cilja, saj skupni taxi pelje brez postankov. Tako sva namesto v petih urah, prišla do cilja, v mesto Goris, v dobrih treh.

Pot nas je vodila po gorati in pusti pokrajini, ki jo le tu in tam porašča redek in pionirski gozd sestavljen predvsem iz topolov, brez in vrb. Pokrajino v tem letnem času pa poživijo predvsem rumeno obarvani nasadi marelic, ki jih je tu res v izobilju. Antični Rimljani so ta sadež, okrog leta 70 pr. n. št., prvič videli prav v Armeniji (čeprav izvira iz Kitajske) ter ga poimenovali kot armenska sljiva, od kjer izvira tudi mareličino latinsko ime – Prunus armeniaca.

Po prihodu do nastanitve naju je pričakala prijetna dobrodošlica – nasmejan lastnik Artur in njegov sin Narek. Oba zelo zgovorna, nasmejana in nadvse prijetna. Takoj sem se počutila kot doma. Tista toplina in prijaznost pristnih ljudi, ki tudi v težkih časih vidijo svetlo plat življenja. Zato potujem. Zato živim. In tega ne zamenjam za nič na svetu. Po krajšem pogovoru in kozarcu domačega vina smo se že dogovarjali, kaj bomo počeli skupaj v času, ko sva njuna gosta.

Z najinim gostiteljem v mestu Goris sem bila v kontaktu že pred potovanjem. Normalno, da sem imela nekaj vprašanj glede situacije v bližnjem Gorskem Karabahu in pomislekov glede potovanja na to območje, blizu meje z Azerbajdžanom. Ko se je spopad pred manj kot mesecem dni končal in so ljudje množično bežali iz Gorskega Karabaha, je bila tudi njihova družina ena izmed mnogih, ki je svojo hišo za goste solidarno ponudila beguncem. Iz območja Gorskega Karabaha so se izselili čisto vsi prebivalci (120.000 ljudi), kar pomeni, da je najbližje mesto v Armeniji – Goris, pokalo po šivih. Vsi, ki so lahko, so svoje proste sobe solidarno ponudili etničnim Armencem, ki so živeli v Artsakhu – samooklicani državi v Gorskem Karabahu. Glede na vse, kar sem izvedela iz prve roke, pa sem se odločila, da potovanje izpeljeva v prvotnem planu, kar pomeni tri noči v tej prečudoviti regiji.

Mesto Goris je stisnjeno med okoliške hribe, ima razpotegnjeno zasnovo ter dokaj mrežast tloris ulic, zato orientacija v mestu ni težka. Po zadnjih podatkih mesto šteje približno 25.000 prebivalcev, verjetno pa se je to število zaradi zadnje begunske krize nekoliko dvignilo, saj so se nekateri prebegli ljudje iz Artsakha odločili ustaliti tu. Skozi mirno in nekoliko zaspano mesto teče manjša reka Vararak. Restavracij, hotelov in barov je tu le za vzorec, tako da mesto ni ravno pravi kraj za zabave željne popotnike in turiste. Če sva imela v prestolnici občutek, da sva ena redkih tujcev, pa sva ob prihodu in sprehodih po Gorisu v to skoraj popolnoma prepričana. V mestu je namreč le nekaj rusko govorečih turistov ter tujih humanitarnih delavcev, po pogovoru z najinima gostiteljema pa sva dobila potrditev, da je turizem po zadnjem konfliktu praktično izginil iz mesta. Občutek, ko hodiš po mestu je nekoliko nelagoden, saj vsi večino časa strmijo v naju iz mimovozečih vozil, balkonov, dvorišč hiš, trgovin, barov …

Z vremenom imava res srečo, kar sta potrdila tudi gostitelja ter v isti sapi predlagala, da izkoristimo že sončno in toplo sobotno popoldne za obisk bližnje vasi Khndzoresk. Ponudila sta nama prevoz, spremstvo in vodenje, gesta, ki je seveda nisva mogla zavrniti. Vas, ki danes šteje okrog 2500 prebivalcev, je od Gorisa oddaljena približno 15 minut vožnje z avto, deli pa se na novi in stari del. Nas je seveda zanimal obisk starega dela, do katerega iz novega vodi makadamska cesta, ki komaj še opravičuje to ime. Skoraj po polžje smo se izogibali mnogim luknjam, jarkom ter kamenju na cesti ter sčasoma le prispeli do urejenega parkirišča. Od tu se nam je odprl prelep razgled na globoko sotesko pod nami ter stožčaste geološke strukture z mnogimi luknjami na drugi strani kanjona. Luknje so na roko izkopane jame, v katerih so živeli ljudje na tem obmejnem območju, vse do leta 1950. Obe strani kanjona povezuje, leta 2012 odprt, 160 metrov dolg in 63 metrov visok viseči most, katerega morate prečkati, če želite obiskati stari Khndzoresk.

Podvig, ki za neljubitelje višine kot je v tem primeru Tadej, predstavlja velik izziv, mnogi pa ga tudi ne zmorejo in si vas ogledajo le od daleč, iz nasprotnega brega. Ob našem prihodu je na območju tudi močno pihalo in viseči most se je majal že sam po sebi, k temu pa so dodali svoje še ljudje, ki so stopali čez most in ustvarjali občutek valovanja. Čeprav se je na začetku za Tadeja prečkanje mostu zdelo kot misija nemogoče, je na koncu le premagal strah in se podal na drugo stran. Višina mostu na najvišjem delu je res impresivna in razgledi na staro vas za tiste, ki upajo pogled usmeriti navzdol in v stran, so iz mostu še toliko lepši.

Stara vas Khndzoresk se je razprostirala po pobočjih 3 kilometre dolge doline, ki jo na mnogih mestih sestavljajo prepadne stene. Ime vasi izhaja iz zloženke armenskih besed “Khor Dzor”, kar v prevodu pomeni globok kanjon. Glede na lokacijo to seveda ni nič nenavadnega. Leto nastanka vasi je zavito v skrivnost, v pisnih virih pa se najprej omenja v 13. stoletju med vasmi, ki so plačevale dajatve v samostan Tatev. Vas je imela skozi celotno zgodovino velik strateški pomen tudi v mnogih vojnah, ki so divjale na tem območju in v katerih je ponavadi, z gverilskim načinom vojskovanja, aktivno sodelovalo celotno prebivalstvo. Vas zaradi strateške lega in enotnosti prebivalcev tako ni bila nikoli zavzeta. Na vrhuncu, okrog leta 1913, se je vas delila na kar 9 okrožji, imela je 1800 prebivališč, 7 šol, 3 cerkve, več trgovin in delavnic različnih obrti ter je bila tako največja vas v vzhodni Armeniji.

Največja značilnost vasi pa je bila edinstvena arhitektura, saj so prebivalci večino bivališč na roke izklesali v kamnita pobočja med katerimi so zgradili še številne terase s katerimi so pridobili kmetijske površine. Nekatera bolj dovršena prebivališča so imela tudi pozidane atrije in prizidke ter lesene strehe podprte s kamnitimi stebri. Do najbolj odročnih prebivališč in opazovalnic pa so se prebivalci povzpenjali tudi po vrveh, več 10 metrov visoko. Od vasi je danes, tudi zaradi potresov na tem območju, ostalo bolj malo. Vidne so še posamezne kamnite strukture, ostanki zidanih hiš, v celoti stoji še ena od cerkev ter vodni izvir, ki je bil eden izmed glavnih v vasi. Stari del vasi Khndzoresk je za Armence zelo pomemben iz zgodovinskega, arheološkega in etnografskega vidika, ter kot tak zavarovan. Obnovitvena dela v vasi naj bi se pričela v kratkem.

Ogledali smo si del vasi, kjer so urejene poti ter se po visečem mostu vrnili na drugo stran, kjer smo si ogledali še ruševine ene izmed cerkva ter pokopališče ob njem. Čakal nas je še vzpon po strmih stopnicah nazaj do parkirišča, vendar je na najino presenečenje obstajala tudi alternativa. Taxi Lada Niva, s katerim je upravljal starejši gospod. In ker se s takšnim avtom in po takšni “cesti” ne pelješ vsak dan, smo sprejeli njegovo ponudbo za adrenalinsko vožnjo in prihranili nekaj časa.

Z avto smo se počasi, po razritem makadamu vrnili do asfaltne ceste in novega dela vasi Khndzoresk, ki je zadnja vas pred novo mejo z Azerbajdžanom, ki je od tu oddaljena vsega 5 kilometrov. Gostitelja sta naju zapeljala še en krog po vasi, v kateri se nahaja tudi vojaška baza in na vsakem koraku tre vojaškega osebja, vozil in tehnike. V zraku je čutiti vznemirjenje in tenzije, vendar nama je Narek zagotovil, da dokler je v vasi prisotna tudi ruska mirovna misija s svojimi vojaki, do spopada najverjetneje ne bo prišlo. Kljub temu smo se hitro obrnili nazaj proti Gorisu ter se na vzpetini nad mestom ustavili ter ravno še ulovili prelep sončni zahod, ki se je razlegel za okoliškimi vrhovi, mesto pa je bilo medtem že ovito v temo.

Ob prihodu v nastanitev smo še enkrat ponovili načrt za naslednji dan – dopoldne imata prosto, ob 13h pa se dobimo pred hišo in odpeljala vaju bova do samostana Tatev, slapu Shaki, monolitskih kamnov Zorats Karer in še kam … Gostiteljema, ki bosta nedeljsko popoldne namenila in žrtvovala svojima gostoma pač ne moreš reči ne. 🙂

Sorodne objave

Samostan Tatev, Slap Shaki in Zorats Karer

Po okusnem domačem zajtrku v najini namestitvi, sva se odpravila v center Gorisa, kjer je večino ulic samevalo. Tu in…

Preberi več

Khor Virap, Areni in Noravank

Čeprav so v Armeniji različne zgodovinske znamenitosti, je najstarejša in najbolj znana verjetno svetopisemska gora Ararat. Samostan Khor Virap se…

Preberi več

Sevan, Sevanavank

Iz Gorisa na jugu, naju je pot s skupnim taxijem vodila nazaj proti prestolnici Jerevan, kjer sva se odločila preživeti…

Preberi več

Leave the first comment