Otok Phu Quoc

Phu Quoc, ki se nahaja v Tajskem zalivu, je največji otok Vietnama. Otok, skupaj z arhipelagom Tho Chu in drugimi manjšimi sosednjimi otoki, tvori idealen kompleks turističnih znamenitosti v provinci Kien Giang. Obdan z belimi peščenimi plažami in velikimi območji, ki so še vedno pokriti z gosto tropsko džunglo, se…

Phu Quoc, ki se nahaja v Tajskem zalivu, je največji otok Vietnama. Otok, skupaj z arhipelagom Tho Chu in drugimi manjšimi sosednjimi otoki, tvori idealen kompleks turističnih znamenitosti v provinci Kien Giang. Obdan z belimi peščenimi plažami in velikimi območji, ki so še vedno pokriti z gosto tropsko džunglo, se je iz zaspanega otoškega zaledja hitro spremenil v eno izmed najbolj znanih morskih destinacij, ki jo morajo obiskati sonca željni turisti v Vietnamu. Smaragdni otok, kot še poimenujejo Phu Quoc, je trikotne / solzaste oblike. Iz zraka res izgleda smaragdno, saj se z gozdom poraščeni vrhovi dvigajo kar 600 metrov nad morje. Poleg letovišč, ki obdajajo Long Beach (najdaljša in najbolj znana plaža), hitrega razvoja, ki se je začel na vzhodni obali in mega letovišč, ki se gradijo na severu, je še vedno dovolj prostora za pobeg v osamo in raziskovanje osamljenih plaž in divje notranjosti otoka.

Leta 1953 je francoska vojska na južnem delu otoka Phu Quoc zgradila zapor Cang Cay Dua s površino približno 40 hektarjev in ga razdelila na 4 sosednja taborišča. Ujetniki so bili revolucionarni vojaki iz vseh treh regij Vietnama. Na vrhuncu je bilo v njem skoraj 14.000 zapornikov. Po podpisu ženevskega sporazuma julija 1954 je zapor Cang Cay Dua prenehal delovati. Konec leta 1955 je sajgonska vlada v nekdanjih prostorih francoskega zapora ustanovila taborišče za prevzgojo, v katerem je bilo skoraj 1000 zapornikov. Od oktobra 1957 do marca 1957 so zapornike preselili nazaj na celino. Nekateri so bili izgnani v zapor Con Dao. Nato je bil zapor še naprej zapuščen.

Ko se je vietnamska vojna stopnjevala, je vlada Saigona zgradila zapor Phu Quoc v dolini An Thoy, približno 2 kilometra od nekdanjega zapora Cang Cay Dua. Ta je pričel obratovati 6. julija 1967. Zapor je imel površino 400 hektarjev in je bil razdeljen na 12 con. Vsaka je imela 4 pododdelke in 9 celic iz pločevine. V celici je bilo prostora le za 50 do 60 ljudi, pazniki pa so vanjo zapirali okoli 100-150 ljudi. Celice so bile obdane z večslojnim sistemom ograj iz bodeče žice, s stražnimi položaji in pod nadzorom policijskih stražarjev in močnih reflektorjev. Najvišji poveljnik je bil ameriški svetovalni sistem, ki mu je sledilo poveljstvo zaporov vlade Saigona, na čelu z ducatom častnikov in štirimi bataljoni vojaške policije…

Zapor Phu Quoc je bil največji zapor v Južnem Vietnamu, v katerem je bilo zaprtih približno 40.000 zapornikov – domoljubnih vojakov in civilistov. V tem brutalnem zaporniškem režimu je umrlo več kot 4.000 domoljubnih vojakov, na desettisoče pa jih je bilo ranjenih. Izkopavanja so odkrila na tisoče trupel in množičnih grobov mrtvih vojakov.

Phu Quoc ni del delte reke Mekong in njene tradicionalne proizvodnje riža; najbolj znan in dragocen pridelek na otoku je črni poper. Kljub temu si tukajšnji otočani tradicionalno služijo kruh tudi z ribištvom in v zadnjem času predvsem turizmom, po Vietnamu pa otok slovi tudi zaradi proizvodnje visokokakovostne ribje omake (nuoc mam).

Na edino letališče na otoku sva priletela iz mesta Danang. Po približno 1,5h dolgem poletu naju je do najine nastanitve, na vzhodni obali otoka, ločila še 45 minutna vožnja s taksijem. Na poti do nastanitve smo se izgubili, šofer je potreboval navigacijsko pomoč po telefonu iz same nastanitve in po nekaj zapletih smo le našli pravo pot. Takoj sva uvidela, da sva nastanjena dokaj odročno, veliko posestvo je obdajala ograja in divji gozd, na vzhodu pa peščena obala. Idilična in mirna nastanitev z velikim bazenom in 5 minutnim kolesarjenjem do osamljene plaže bo najin začasni dom za naslednjih 5 dni.

Po vrvežu vietnamskim mest, ki sva jih obiskala pred tem, je ta mir prišel še kako prav za relaksacijo in počitek. V nastanitvi sva bila ves čas skoraj edina gosta, kar je na trenutke delovalo kar malce strašljivo, predvsem ponoči, ko se iz gozda in bližnje mlake pričnejo valiti nepoznani zvoki, ki pa jih kmalu vzameš za svoje in vzljubiš. Edina slaba stran najine nastanitve je bilo le to, da so v njej stregli le zajtrk, čez dan pa tam ni bilo mogoče dobiti hrane, prigrizkov, niti pijače. Na vse obroke in po nakupih sva tako s kolesom, ki sva si ga lahko vedno brezplačno sposodila, kolesarila približno 15 minut v prvi bližnji zaselek ter si z njimi tudi ogledovala in raziskovala bližnjo okolico.

Obiskala sva tudi nočno tržnico, ki jo sestavlja več kot 100 majhnih restavracij. Tu prodajajo razpoložljivo in svežo morsko hrano, kot so ribe/kozice na žaru, kuhani morski polži, kuhane ostrige, lignji na žaru itd., postreženo s posebno ribjo omako, ki jo proizvajajo na otoku.

Kot rečeno je bila peščena plaža zelo blizu in tudi na njej sva, poleg varnostnikov, po večini samevala. Nekaj kilometerska plaža Ong Lang, ki se razteza proti severu otoka, je ena zadnjih večjih divjih plaž na otoku, vendar se verjetno na žalost tudi njej bliža podobna usoda kot ostalim večjim plažam.

V bližini namreč že gradijo velikansko letovišče s hoteli, ki bo dodobra spremenilo tukajšnjo okolico in predvsem skalilo mir. Denar je sveta vladar in na Phu Quoc-u se je v zadnjih letih to še kako izkazalo za resnico. Idilične ribiške vasice, osamljene plaže in divji gozdovi so se morali umakniti megalomanskim projektom, predvsem kitajskih, investitorjev. Resorti, ki arhitekturno nikakor ne spadajo v dano pokrajino in bolj kot karkoli drugega delujejo kot scenografije za snemanje risanih filmov ali pa ogromni zabaviščni parki.

Vesela sva, da sva mogoče ujela še zadnje mirne trenutek in divje kotičke, sicer prelepega otoka. Za “najino” plažo Ong Lang so značilni predvsem prelepi sončni zahodi, v kar sva se lahko prepričala skoraj vsak večer, ko se je plaža tudi nekoliko bolj napolnila z obiskovalci od drugje. Ker pa je plaža obrnjena proti odprtemu morju Tajskega zaliva so za njo značilni tudi občasni močni valovi, ki predvsem proti večeru na plažo, poleg tisoče školjk, nanosijo tudi smeti, od blizu in daleč. Predvsem plastične odpadke, embalažo in PVC vrečke, ki jih sicer nato vestni delavci skoraj vsako jutro z grabljami pospravljajo z obale. Na žalost vse bolj pogost prizor v celotni JV Aziji, zanj pa smo krivi ljudje sami.

Namestitev je poleg izposoje koles nudila tudi izposojo skuterjev za približno 6€ na dan. Skuter sva najela za dva dni, ga na bližnji črpalki napolnila do vrha – liter bencina trenutno v Vietnamu stane okrog 1€, ter se odpravila na raziskovanje severnega, še vedno najbolj divjega, dela otoka, kjer se nahaja Nacionalni park Phu Quoc. Za park je značilna velika biotska raznovrstnost tako flore kot favne, iz nama nepoznanih razlogov pa je trenutno vhod v park prepovedan. Do leta 2017 je bil mogoč samostojen in brezplačen vstop v park ter njegovo raziskovanje, sedaj pa temu ni več tako. Dostopi so zaprti z zapornicami, pot pa ni mogoče nadaljevati niti peš, saj se ponavadi iz kje na hitro pojavi kakšen varnostnik / čuvaj, ki ti z rokami dopoveduje, da je vstop prepovedan. Za kakšno dodatno razlago pa si na žalost prikrajšan.

Nekoliko razočarana sva se po makadamski cesti zato zapeljala do plaže morskih zvezd. Peščena plaža z mnogimi plavajočimi restavracijami na vodi, počasi postaja turistična znamenitost. Tu v morju živi veliko število rdečih morskih zvezd, ki jih je načeloma prepovedano dajati iz vode na plažo, vendar mlajši in starejši otroci na žalost ves čas počnejo prav to, na kar jih sicer občasno opomnijo domačini in zvezde romajo nazaj v morje.

Ta del otoka ponuja tudi eno najlepših peščenih plaž, do katerih domačini ves čas ponujajo prevoz s čolni. Prevoz sva prijazno zavrnila v veri, da bova do plaže, nekaj kilometrov višje, prišla s skuterjem. Pozabila pa sva na dejstvo, da pot poteka skozi nacionalni park in nama je bil prehod ponovno onemogočen. Namesto tega sva ubrala gozdno cesto do vasi Ganh Dau, ki sicer prav tako vodi skozi deževni pragozd. Dodobra načeta cesta, primerna zgolj za terence in motorna kolesa, je bila skoraj ves čas prazna. Na trenutke sva tako sredi ceste parkirala in ugasnila motor ter za nekaj minut prisluhnila neštetim zvokom pragozda in divjine.

V vasi sva se okrepčala ter pot po široki in novi asfaltni cesti nadaljevala južneje proti najini nastanitvi. Kmalu nama je postal jasen namen široke ceste, saj se ob njen na nekaj kilometrih odvijajo gradbena dela megalomantskega hotelskega kompleksa.

Na spletu sva zasledila, da se podobno dogaja tudi na jugu otoka, zato se tja raje sploh nisva odpravila in preostali čas na otoku zato raje preživela v miru, stran od gneče turističnih trum. Dnevi so hitro minevali in bližal se je najin odhod naprej. Najina naslednja in zadnja destinacija potovanja je, največje mesto Vietnama, Ho Chi Minh (bivše poimenovan Saigon). Rajski mir bo zamenjal kaos skoraj 10 milijonskega velemesta.

“Life is like the ocean. You can either be the ball floating on the waves, or make your own waves.”

Sorodne objave

Hue

Hué, ustanovljen leta 1802 kot glavno mesto združenega Vietnama, ni bil le politično, ampak tudi kulturno in versko središče pod…

Preberi več

Muzej vojnih ostankov Ho Chi Minh

Zadnji dan potovanja po Vietnamu sva želela skleniti z obiskom najbolj znanega vojaškega muzeja v mestu Ho Chi Minh, ki…

Preberi več
Khe Sanh combat base

DMZ – Vietnamska demilitarizirana cona

Vietnamska demilitarizirana cona (DMZ) je bila vzpostavljena kot ločnica med severnim in južnim Vietnamom po prvi indokitajski vojni. Med drugo…

Preberi več

Leave the first comment