Mesto, kakor tudi celotna regija, ima bogato zgodovino. Do leta 1952 se je mesto imenovalo Cha Pa in je bilo v bistvu nekoliko večji zaselek z mnogimi okoliškimi vasmi. Istega leta so francoske kolonialne sile zaradi maščevanja nad lokalnimi gverilci mesto in okolico močno zbombardirale.

Manjši avtobus naju je v Hanoju, pred najino nastanitvijo, pobral že ob 6:30 zjutraj. Prepeljal naju je na postajo, kjer smo prestopili v večji, spalni avtobus namenjen prevozu potnikov na daljše razdalje, ki je v Vietnamu zelo popularen in cenovno dosti ugoden način potovanja med srednje oddaljenimi mesti. V avtobusu so nameščeni ležalni sedeži v dveh nadstropjih. Brez zapletov na žalost ni šlo, saj se je naš avtobus po nekaj metrih pokvaril. K sreči se je vse skupaj dogodilo v Hanoju in v roku pol ure smo zamenjali spalni avtobus in se odpeljali prodi najini naslednji destinaciji, mestu Sapa na severozahodu Vietnama.

Zaradi večje udobnosti sva se nastanila v spodnjem nadstropju avtobusa

K sreči je bil avtobus le napol poln, potovanje je bilo tako še bolj udobno in približno šest urna vožnja z dvema vmesnima postankoma je minila dokaj hitro, saj sva večino poti prespala. Zbudila sva se šele, ko je avtobus skrenil iz avtoceste ter nadaljeval še približno uro dolgo, ovinkasto in predvsem vzpenjajočo vožnjo do mesta Sapa, ki leži na nadmorski višini približno 1500 metrov. V regiji je trenutno pomlad in za ta letni čas so značilna predvsem meglena jutra in noči ter dokaj velika temperaturna nihanja. Muhasto vreme naju je pričakalo že ob prihodu, k sreči pa v dveh dneh še ni bilo deževja, ki ga je obljubljala vremenska napoved pred najinim prihodom.

Večerna sprostitev ob ognju
Vsak dan bivole odpeljejo tudi na pašo

Mesto, kakor tudi celotna regija, ima bogato zgodovino. Do leta 1952 se je mesto imenovalo Cha Pa in je bilo v bistvu nekoliko večji zaselek z mnogimi okoliškimi vasmi. Istega leta so francoske kolonialne sile zaradi maščevanja nad lokalnimi gverilci mesto in okolico močno zbombardirale. Mesto se je preimenovalo v Sa Pa in se dodobra na noge postavilo šele po letu 1990, ko se je tu pričel razvoj, predvsem na področju turizma. Sapa z okolico danes šteje okrog 65.000 prebivalcev in je eno najbolj turističnih območji Vietnama, veliko k temu pripomore tudi bližina kitajske meje in mnogi turisti iz te ogromne države.

Sapa je obdana z visokim gorovjem in leži v senci najvišjega vrha Vietnama. S 3143 metri se gora Fansipan mogočno dviga nad bližnjo in daljnjo okolico ter predstavlja najvišji vrh celotne Indokitajske (Kambodža, Laos, Vietnam). Sapa je tudi dom velike raznolikosti etničnih manjših, med katerimi prevladuje ljudstvo Hmong z značilnimi črnimi nošami. Večina prebivalstva, predvsem v vaseh, se poleg turizma ukvarja z gojenjem riža na značilnih terasah, ki območju dajejo značilen in prepoznaven videz. Zaradi geografske lege in klime pa je območje tudi edinstveno mesto za številne zanimive rastline in živali, ki živijo v tukajšnjih zadnjih preostalih primarnih deževnih gozdovih Vietnama. Več kot dovolj razlogov torej, da je Sapa pristala na najini listi želja za obisk.

Samo mesto povprečnega popotnika verjetno ne navduši najbolj, saj ponuja obilo glasnih lokalov, ogromnih in luksuznih hotelov, ki arhitekturno nikakor ne spadajo v dano okolje. Vidi se (pre)hiter razvoj turizma, urbanistično nenačrtovane gradnje in obilico kitajskih turistov za katere se zdi, da jim je namenjena in prilagojena večina tukajšnje infrastrukture in življenja. K sreči sva že pri načrtovanju najine poti vse to dobro vedela in se raje kot za mesto odločila za bivanje na podeželju, pri lokalnih ljudeh iz ljudstva Hmong, ki upravljajo z enim izmed mnogih “homestay”-ev v okolici. Denar tako konča direktno pri domačinih, ki so vedno pripravljeni pomagati, ti postrežejo z obilo informacijami, pripravijo domače dobrote po nizkih cenah in se resnično razveselijo prihoda prav vsakega gosta v njihov dom.

Zjutraj sva se podala na približno 6 km dolgo krožno pot Bamboo trail, ki se vije med tremi sosednjimi vasmi, med katerimi se razprostira na stotine riževih teras in vodnih polj. Ta trenutno še nimajo značilne zelene barve, saj se letošnja setev žita še ni pričela. Kljub temu je pogled na pokrajino edinstven v vsakem letnem času. Danes so terase, na katerih se pasejo vodni bivoli, obdajale meglice, ki so se z vetrom hitro pomikale navzgor po dolini reke Su Pan. Na trenutke se je skozi oblake prikazalo tudi sonce, ki pa ni vztrajalo dolgo časa. Pot Bamboo trail je dobila ime po širnih bambusovih gozdovih, ki se dvigajo po pobočjih nad riževimi terasami. Del poti se vije tudi po samem gozdu, vse do manjšega slapu Quy Khach, ki se izteka v reko Su Pan. Pot skozi vasice in riževe terase popestrijo domačinke iz ljudstva Hmong, ki včasih že kar nekoliko vsiljivo ponujajo svoje značilne tekstilne izdelke ter otroci, ki se igrajo na vsakem koraku in pozdravljajo popotnike, ki pride mimo.

Riževa polja

Pot sva z vmesnimi postanki in okrepčili končala v nekaj urah, saj sva moči hranila predvsem za jutrišnji glavni podvig – vzpon na 3143 metrski Fansipan.

Branjevke pri klepetu

“Travel makes one modest. You see what a tiny place you occupy in the world.”

Sorodne objave

Khe Sanh combat base

DMZ – Vietnamska demilitarizirana cona

Vietnamska demilitarizirana cona (DMZ) je bila vzpostavljena kot ločnica med severnim in južnim Vietnamom po prvi indokitajski vojni. Med drugo…

Preberi več

Muzej vojnih ostankov Ho Chi Minh

Zadnji dan potovanja po Vietnamu sva želela skleniti z obiskom najbolj znanega vojaškega muzeja v mestu Ho Chi Minh, ki…

Preberi več

Hoi An

Starodavno mesto Hoi An, ki je na Unescovem seznamu kulturne dediščine, je znano kot eno najbolj očarljivih in atmosferičnih mest…

Preberi več

Leave the first comment