Območje, kjer se danes nahaja velemesto, z nekaj več kot 9 milijoni prebivalcev, je bilo naseljeno že v 4. stoletju. Mesto Ho Chi Minh, ki so ga naselili Kmeri in je bilo tako dolgo pod francosko kolonialno in kitajsko nadvlado, je ohranilo različno prefinjeno arhitekturo skupaj z večkulturno skupnostjo. Danes prekipeva z energijo, inovacijami in prometom – veliko prometa. Ho Chi Minh leži v južnem Vietnamu, popularno je znano kot Saigon (francosko poimenovanje iz kolonialnega obdobja) in je največje mesto ter finančna in kulturna prestolnica Vietnama. Je hitro razvijajoče se mesto, globoko zakoreninjeno v svojo kulturo, hkrati pa se je hitro prilagodilo zahtevam urbanizacije. Tukaj boste našli okrašene templje in stara svetišča različnih veroizpovedi, ki stojijo drugo ob drugem poleg visokih nebotičnikov in nakupovalnih središč.
Mesto, ki je premagalo turbulentno obdobje v svoji preteklosti, z vrhuncem v vietnamski vojni, je od takrat skokovito raslo in postalo nedvomno najbolj ikonična turistična destinacija v državi. Obstaja več zgodovinskih znamenitosti, kot sta kompleksa podzemnih predorov Cu Chi in Ben Dinh v okolici in ki predstavljata ostanke vojnega razdejanja preteklosti.
Lokalne tržnice, kot sta Ben Thanh in Binh Tay, obiskovalcem ponujajo široko paleto rokodelskih izdelkov, tekstila, elektronike in spominkov iz starih materialov. Ho Chi Minh, ki poskrbi tudi za sodobnejše in razkošnejše okuse, je dom številnih ekscentričnih nakupovalnih središč, prestižnih restavracij in bleščečih nočnih klubov. Je mešanica starega in novega, tradicionalnega in turbokapitalističnega. Območje pa je tudi eno najbolj vročih predelov Vietnama, kar se občuti predvsem v mestni džungli, kjer se temperature,zaradi obilice betona in asfalta, tudi ponoči bistveno ne spustijo. Lokalni vodič je v šali dejal, da imajo tu le dva letna časa – vročega in še bolj vročega.
Dan po prihodu v mesto in nočnem raziskovanju obrežja reke Saigon, sva se odločila, da cel dan nameniva še raziskovanju delte reke Mekong, dvanajste najdaljše reke na svetu in tretje najdaljše v Aziji. Delto Mokonga sestavlja mreža manjših pritokov v jugozahodnem Vietnamu, med mestom Ho Chi Minh in Kambodžo. Sama reka izvira v Himalaji in teče skozi Kitajsko, Mjanmar, Tajsko in Kambodžo, preden doseže Vietnam, kar deloma pojasnjuje, zakaj je njena voda tako motna. Več kot polovica pridelanega riža in nalovljenih rib Vietnama, prihaja iz regije delte, kar daje občutek, kako rodovitno in pomembno je to območje za vietnamsko gospodarstvo in prehrano. Življenje na tem območju se vrti okoli vode, od znamenitih plavajočih tržnic in naselji, do obsežnih kmetijskih industrij; v regiji raste raznovrstno sadje, cvetje in se goji živina.
Zgodaj zjutraj smo se z manjšo skupinico popotnikov, iz Ho Chi Minh-a z avtobusom odpeljali proti mestu My Tho ter se na poti ustavili v okrožju Ben Luc, kjer smo si ogledali mirno budistično pagodo Vinh Trang. Gre za največjo pagodo v regiji delte Mekong. Zgrajena je bila v 19. stoletju, kot mešanica vietnamske, kmerske in francoske arhitekture, skupna površina kompleksa pa je približno dva kvadratna kilometra. Tu se nahajajo kipi treh Bud, ki si vsak posebej zasluži posebno pozornost in občudovanje.
Od tu nas je do pristanišča v My Tho ločilo še slabe pol ure vožnje. Pot smo nadaljevali z motornim čolnom po reki Tien do otočkov Tortoise (želva), Dragon (zmaj), Phoenix (feniks) in Unicorn (samorog). Vsak izmed otokov ima zaradi živali v stari vietnamski in kitajski kulturi poseben pomen.
Sprehodili smo se do vasi, kjer smo obiskali čebelnjak in lokalni sadni vrt ter uživali v svežem tropskem sadju ob poslušanju ljudske glasbe južnega Vietnama, ki jo izvajajo otočani.
Zatem smo se odpravili še naprej do province Ben Tre, znane kot “Dežela kokosa“. Tukaj smo imeli priložnost opazovati postopek izdelave majhnih ploščic – lepljivih kokosovih bonbonov, od začetka do konca in jih seveda, še vroče, tudi preizkusiti. Glavne sestavine kokosovih bonbonov so kokosovo mleko, naravni sladkor in maltoza. K temu lahko dodajo še nekaj drugih okusov, kot so durian, arašidi, kakav, mleko, kava, ingver ali sok iz listov pandana, za izdelavo različnih vrst kokosovih bonbonov. Vsak od njih prinaša bonbon s posebnim okusom, vendar še vedno ohranja osnovni in naravni okus kokosa.
Postopek izdelave kokosovih bonbonov:
- Kokosovo meso vzamemo iz lupine rjavega kokosa.
- Ekstrahiramo kokosovo mleko iz kokosovega mesa.
- Po potrebi kokosovemu mleku dodamo druge okuse, kot so durian, sok iz listov pandana, kakav …
- Mešanico kokosovega mleka kuhamo približno 30 minut. Med tem korakom mora kuhar zmes nenehno mešati, da se prepriča, da se le-ta ne strdi. V nekaterih tovarnah so opremljeni s posebnim strojem za mešanje mešanice, dokler ne postane gosta.
- Zmes vlijemo v model, prekrit s tanko plastjo kokosovega olja.
- Zgoščeno zmes narežemo na koščke kokosovih bonbonov. Kose kokosovih bonbonov zavijemo v tanek rižev papir (užiten) in jih ponovno pokrijemo z ovojnim papirjem, preden jih damo v škatle ali plastične vrečke.
Po opazovanju priprave bonbonov in obvezni degustaciji so nas poučili še o tem kako pridelujejo najbolj popularno in zloglasno pijačo v Vietnamu – kačje vino. Kačje vino običajno najdemo v sodih skupaj z riževim vinom, ki se ga prelije po telesu kače in pusti fermentirati nekaj tednov. Imelo naj bi zdravilne lastnosti, kot je razkuževanje ureznin, menijo tudi, da zdravi vse, od revmatizma do izpadanja las, vendar prevladuje predvsem njegova družabna uporaba in uživanje. Najdete ga v vsakem bolje založenem in cenjenem baru v Vietnamu, manjše steklenice pa ponavadi hranijo tudi doma. Strupene kače, običajno so to kobre, se konzervirajo tako, da se kačji strup raztopi v pijači. Ker strupi temeljijo na beljakovinah, se zaradi vpliva denaturirajočih učinkov etanola razvijejo in zato inaktiviraj, zaužitje kačjega vina pa zato ni nevarno.
Ker se življenje v Mekong delti vrti predvsem okrog reke, je glavno prevozno sredstvo večine družin v provincah delte majhen lesen čoln (xuong). Ta čoln je del življenja prebivalcev regije s svojimi prepletajočimi se rekami in kanali, tako kot so motorna kolesa za prebivalce mesta Ho Chi Minh. Vsi čolni in ladje, ki plujejo po reki imajo na premcu narisane oči, ki odganjajo zle duhove, ki po verovanju prebivajo v vodi.
Naša naslednja postojanka so bili manjši stranski kanali, zato smo pot od tu dalje nadaljevali z majhnim lesenim čolnom na vesla. Po majhnih kanalih, ob katerih raste ogromno palm vodnega kokosa, smo se peljali v čolnih po 4, veslala pa sta dva domačina, ki sta nas, pred vkrcanjem na čoln, opremila še s tradicionalnimi koničastimi klobuki iz bambusa, ki domačine varujejo pred žgočim soncem. Ko govorimo o kokosu, bi pomislili, da ga gojijo na kopnem, kajne? Ne, pravzaprav ob kanalu raste vrsta zelenega kokosa imenovana nipa. Struktura celotnega kokosovega telesa – kokosovega oreha, je prav tako popolnoma drugačna od običajnih običajnih kokosovih palm in še najbolj spominja na srednjeveško orožje, buzdovan, iz katerega izluščijo osvežujoča jedrca za osvežilen napitek.
Po krajši a slikoviti vožnji smo prispeli do vasi, kjer so nas domačini ponovno postregli z lokalnimi kulinaričnimi dobrotami. To je bila zadnja postaja izleta, po okrepčilu smo se z ladjico vrnili v pristanišče, od tam pa se z avtobusom odpravili na dolgo pot nazaj proti mestu Ho Chi Minh-u.
“𝘍𝘪𝘭𝘭 𝘺𝘰𝘶𝘳 𝘭𝘪𝘧𝘦 𝘸𝘪𝘵𝘩 𝘢𝘥𝘷𝘦𝘯𝘵𝘶𝘳𝘦𝘴, 𝘯𝘰𝘵 𝘵𝘩𝘪𝘯𝘨𝘴. 𝘏𝘢𝘷𝘦 𝘴𝘵𝘰𝘳𝘪𝘦𝘴 𝘵𝘰 𝘵𝘦𝘭𝘭, 𝘯𝘰𝘵 𝘴𝘵𝘶𝘧𝘧 𝘵𝘰 𝘴𝘩𝘰𝘸.”
