Vietnamska demilitarizirana cona (DMZ) je bila vzpostavljena kot ločnica med severnim in južnim Vietnamom po prvi indokitajski vojni. Med drugo indokitajsko vojno (popularno znano kot vietnamska vojna, ki je trajala v letih med 1955 in 1975) je postala pomembna kot razmejitev bojišča, ki ločuje ozemlje Severnega in Južnega Vietnama.
Demilitarizirano območje v osrednjem Vietnamu je pas zemlje, ki se razteza od Laosa na zahodu do obale na vzhodu. Nahaja se v bližini mesta Dong Ha, med Phong Nha in Hue. Območje je bilo postavljeno na 17. vzporedniku in obsega oba bregova reke Ben Hai. Določili so ga 21. julija 1954 z Ženevskim sporazumom, njegov prvotni namen je bil, da bi bila to začasna vojaška razmejitvena črta, ki ločuje območje zbiranja med silami Demokratične republike Vietnam na eni ter francosko vojsko in zavezniškimi silami na drugi strani.
Meja med tema dvema območjema je bila vzpostavljena na reki Ben Hai ter je zajemala območje znotraj 5 km obale na obeh straneh meje. Vojakom obeh vlad je bil prepovedan vstop na to območje, civilno prebivalstvo pa so iz tega pasu preselili. Začasna razmejitvena črta naj bi bila predvidoma odpravljena po volitvah dve leti pozneje, vendar pa je zaradi zaostrovanja konflikta med vojno to dejansko postala meja, ki je delila Vietnam do 2. julija 1976, ko je Narodna skupščina Vietnama ob ustanovitvi Socialistične republike Vietnam uradno odpravila obstoj demilitariziranega območja na 17. vzporedniku.

Trenutno so nekatere točke na tem območju obnovljene v turistične atrakcije Vietnama. Ohranjenih je ostalo le nekaj preostalih prvotnih ostankov DMZ, vendar je to še vedno pomemben kraj za obisk turistov zaradi njegovega zgodovinskega pomena med vietnamsko vojno. Nekatere dobro znane destinacije na tem območju vključujejo trdnjavo Quang Tri in predore Vinh Moc. Quang Tri je prva regija v Vietnamu, ki se je osredotočila na promocijo DMZ turizma. Ogledi DMZ so priljubljeni med mednarodnimi obiskovalci in ponujajo edinstven način spoznavanja zgodovine Vietnama in vpliva vietnamske vojne, njenem poteku in krvavih posledicah.
Na celodnevno turo sva se odpravila z vodičem Khen-om in še sedmimi turisti. Kombi naju je ponovno pobral pred najino nastanitvijo in odpeljali smo se do približno tri ure oddaljene prve točke ogleda – ameriške vojaške baze Khe Sanh. Med potjo nam je Khen razlagal vojno zgodovino svoje države, pomembne dogodke, bitke, osredotočil pa se je predvsem na zadnjo vietnamsko – ameriško vojno, ki je najbolj zaznamovala novejšo zgodovino države. Med njo je življenje izgubilo okrog 3,5 milijona vietnamskih vojakov in civilistov.
Na poti do vojaške baze smo se ustavili še pri ostankih cerkve Long Hung, ki je bila močno poškodovana med 81 dnevnim bojem za mesto Quang tri leta 1972. Bitka ima zgodovinski pomen, saj so sile Severnega Vietnama v njej odbile vse poskuse protinapade ameriške vojske z juga in ohranile območje pod svojim nadzorom. Ostanki cerkve, na katerih so še dobro vidne sledi nabojev, ostajajo kot spomenik in opomnik teh krvavih dogodkov v katerih je življenje izgubilo nekaj tisoč vojakov na obeh straneh.



Nedaleč stran stoji tudi spominski park namenjen severno vietnamskim žrtvam. Ob našem obisku je minevalo ravno 48 let od osvoboditve mesta Hue in celotne province. V parku je tako na desetine delegacij in skupin polagalo cvetje in darove k obeležju padlim, ki je v obliki tradicionalne grobnice. Padli tu niso pokopani, spominski park je namenjen njihovemu spominu in opominu na krvave dogodke.





Po krajšem postanku smo pot nadaljevali dalje ter se ustavili ob cesti s pogledom na hrib s kodnim imenom 1015 ali po ameriško “The Rockpile”. Kraški osamelec je, zaradi težkega dostopa, ki je bil pretežno mogoč le s helikopterji, med leti 1966 in 1969 predstavljal pomembno nadzorno in artilerijsko točko ameriške vojske, ki je od tu nadzirala aktivnosti na območju.

Khe Sanh Combat Base – Kraj najbolj znanega obleganja vietnamsko – ameriške vojne, ameriška bojna baza Khe Sanh ni bila nikoli zajeta, vendar je bila tam najbolj krvava bitka v vojni. Približno 500 Američanov, 10.000 severnovietnamskih vojakov in nešteto civilnih mimoidočih je umrlo okoli te oddaljene visokogorske baze, ki je bila za američane velikega strateškega pomena. Od tu so nadzirali mejo s severom ter Laosom, preko katerega so tudi potekale oskrbovalne poti severnovietnamske vojske. Območje je bilo s strani američanov tudi eno najbolj prizadetih zaradi herbicida “agent orange”, ki so ga z letali in helikopterji škropili na tukajšnji deževni gozd. Z njim so dosegli propad vsega zelenja ter tako lažje nadzirali premike sovražnika. Vendar pa je nevaren herbicid prešel v vodo, hrano ter se skozi generacije odražal na tisočih prizadetih civilistih ter otrocih, ki se še danes rojevajo s telesnimi in duševnimi okvarami ali rakastimi obolenji. Agent orange naj bi na tak ali drugačen način prizadel 4,8 milijonov Vietnamcev. Za ta strahoten zločin Amerika ni nikoli odgovarjala, posledic priznala ali plačala dolarja odškodnine prizadetim ljudem.

Danes je na območju baze Khe Sanh srhljivo mirno, toda leta 1968 so se pobočja tresla od udarcev 1000-kilogramskih bomb, granat iz belega fosforja, napalma, minometov in neskončnih topniških granat, ko so obupane ameriške sile poskušale odbiti severnovietnamsko vojsko (NVA) in Vietkong.



75-dnevno obleganje Khe Sanh-a se je začelo 21. januarja 1968 z manjšim napadom na obrobju baze. Ko so se marinci in južnovietnamski nadzorniki pripravljali na obsežni kopenski napad, je Khe Sanh postal središče svetovne medijske pozornosti. Bila je naslovnica za reviji Newsweek in Life ter se je znašla na naslovnicah neštetih časopisov po vsem svetu. V naslednjih dveh mesecih je bila baza izpostavljena nenehnim kopenskim napadom in topniškemu ognju, ameriška letala pa so v njeno bližino odvrgla 100.000 ton eksploziva. Toda do pričakovanega severnovietnamskega poskusa zajetja baze ni prišlo.

7. aprila 1968 so ameriške enote po hudih bojih ponovno odprle nacionalno cesto 9 in se povezale z marinci ter končale obleganje. Zdaj se zdi jasno, da je bilo obleganje ogromna severnovietnamska diverzija, da bi odvrnili pozornost ZDA od južnovietnamskih populacijskih središč v pripravah na ofenzivo Tet, ki se je začela teden dni po začetku obleganja.
Danes je na tem mestu majhen muzej, ki vsebuje nekaj zanimivih starih fotografij ter nekaj rekonstruiranih bunkerjev in ameriških letal, helikopterjev in oklepnikov. Večina območja je zdaj zasajenih s kavo, katero lahko tudi kupite. Pot smo nadaljevali nazaj proti vzhodu in obali ter se ustavili ob reki Ben Hai.













Most Hien Luong prečka reko Ben Hai na sredini DMZ in označuje nekdanjo mejo med Severnim in Južnim Vietnamom od leta 1954 do 1972, ko je severnovietnamska vojska v velikonočni ofenzivi leta 1972 zavzela mesto Dong Ha in mejo potisnila do reke Thach Han v mestu Quang Tri , kakih 30 kilometrov južneje. Med delitvijo Vietnama je bil most pobarvan z dvema različnima barvama. Na severni strani je spomenik vojakom, na južni pa, pred nekaj leti postavljen, spomenik matere z otrokom v naročju. Oba spomenika na simbolen način predstavljata združitev družine – severa in juga. Družine na tem območju so med vojno utrpele velikansko škodo in najboljši opomnik na to so podzemni predori pod vasico Vinh Linh v bližini.





Predori Vinh Moc – Med vietnamsko vojno je bil Vinh Linh pomembno bojišče, ki je utrpelo bombardiranje s 500.000 tonami eksplozivov, morda še veliko več, ki so jih uporabile ameriške enote. Toda domačini niso želeli zapustiti ali izgubiti domov. Leta 1965 so s preprostimi orodji začeli kopati predore in jih dokončali v dveh letih. Sistem predorov, dolg 2,8 km, je razdeljen na 3 nivoje globine – 8-10 metrov, 12-15 metrov in 23 metrov. Ti nivoji in kraki so povezani preko 780 m dolge glavne arterije – hrbtenice sistema. Predori so bili delno uporabljeni kot bivalni prostori za družine, skladišča hrane in streliva, sejne dvorane organizacij in prostori drugih javnih storitev. Predori, ki imajo skupaj 13 vhodov, od katerih jih 7 vodi v morje, preostalih 6 pa se raztezajo v pobočja. V predorih so bili tudi vodnjaki za oskrbo z vodo ter zračniki namenjeni prezračevanju, kuhanju so se zaradi dima morali izogibati ali pa to početi le ponoči.















Domneva se, da je med leti 1966-1972 v rovih stalno živelo kar 300 ljudi (približno 60 družin) in da se je v njegovi notranjosti rodilo 17 otrok, enega izmed njih smo tudi srečali in spoznali.


Sčasoma je legendarni predorski sistem postal močan opomin na grozote vojne in zgovoren dokaz vietnamskega borbenega duha in junaštva njegovih ljudi v težkem obdobju narodove zgodovine. Leta 1976 je bil sistem predorov priznan kot nacionalna dediščina, vaščani pa so pridobili naziv herojev.
Polni vtisov, novega znanja in informacij smo se vračali nazaj v Hue. Med potjo smo razmišljali o grozotah vojne, političnih ozadjih, upravičenosti ameriškega posredovanja in vmešavanja ter predvsem o žrtvah. Kot je dogodke povzel vodič Khen – kdo je bil resnični zmagovalec vojne, bo večno vprašanje in dilema. Zmaga severa in združitev Vietnama je uradno priznan izkupiček, ki pa je, predvsem za prebivalce juga, ki so bili naklonjeni zahodni politiki ZDA, predstavljal pričetek temačnega obdobja.Veliko jih je iz države zbežalo na najrazličnješe načine, mnogi so to plačali tudi z življenji. Po svetu danes tako živi razseljenih 5 milijonov Vietnamcev. V vojni je, tako na severu kot na jugu umrlo 2 milijona civilistov. Severno vietnamska vojska in Vietkong sta imela 1.1 milijona žrtev, južno vietnamska vojska 250 tisoč padlih, ZDA pa skoraj 60 tisoč umrlih in pogrešanih. Ogromne posledice vojne pa je utrpela tudi naravna in kulturna dediščina države.
Iz mesta Hue pot z avtobusom nadaljujeva južno v mesto Hoi An.
”Winning the peace is harder than winning the war.”