Nacionalni park Khao Sok, Cheow Lan

Nacionalni park Khao Sok je bil med drugim, s strani National Geografic-a, razglašen kot “Tajski skrivni vrt”. Ocenjujejo, da so tukajšnji gozdovi celo starejši od Amazonskega deževnega pragozda

Nacionalni park Khao Sok je bil med drugim, s strani National Geografic-a, razglašen kot “Tajski skrivni vrt”. Ocenjujejo, da so tukajšnji gozdovi celo starejši od Amazonskega deževnega pragozda in naj bi šteli okrog 160 milijonov let, pred približno 50 milijoni let pa so se izoblikovali značilni apnenčasti hribi, ki spominjajo na zaliv Halong Bay v Vietnamu. Razlika je le v temu, da v Khao Sok prihaja veliko manj turistov, še posebno v monsunskem obdobju. Ohranjenosti narave se gre zahvaliti predvsem dvema dogodkoma – v letih po 1940 je na območju razsajala smrtonosna epidemija, ki je bila usodna za tisoče in je prisilila večino takratnih prebivalcev, da so zapustili območje, ki je od tedaj samevalo. To so v 70. letih izkoristili komunistični gverilci, ki so si v teh odročnih krajih poiskali varno zavetje ter možnost za svoje delovanje in upiranje aktualnim oblastem, ki so se zaradi strahu območju tako na široko izogibali. Leta 1980 pa so oblasti območje razglasile za nacionalni park in zaščiteno območje.

Leta 1987 pa je sledilo nepredstavljivo. Zaradi velikih potreb po električni energiji na jugu Tajske so se oblasti odločile za izgradnjo hidroelektrarne na reki Pasaeng v območju naravnega parka. Za jezom je nastalo ogromno akumulacijsko jezero, pred katerim se je moralo izseliti pet vasi, katerih ostanki skupaj s templji so danes na dnu jezera. Najvišjo ceno pa so takrat plačale živali, saj je poskus, da bi jih odlovili in preselili čim več klavrno propadel. Dogodek tako velja za eno največjih ekoloških katastrof v regiji. Vendar je narava še enkrat več poskrbela sama zase.

Celotna površina jezera, ki je turkizno zelene barve, se danes razprostira na okrog 165 kvadratnih kilometrih. Jezero, katerega največja globina je 90m, povprečna pa 40m, sestavlja na stotine zalivov okrog katerih se dvigujejo vrhovi apnenčastih hribov poraslih z deževnim gozdom. Jezero je danes pomemben del tukajšnjega ekosistema. Živalske vrste so si opomogle, prišle so tudi nove in na območju lahko tako danes zasledimo največ velikih sesalcev na Tajskem – tigri, leopardi, sloni, tapirji, sončni medvedi, lemurji, različne vrste opic… Voda je pritegnila ogromno insektov, ki so postali vir hrane za ptice, dvoživke in plazilce, ti so postali hrana za večje živali in prehrambeni krog je bil sklenjen, ena najbolj pestrih favn na Tajskem pa vzpostavljena.

Včerajšnji dan sva si tako rezervirala za celodnevni obisk in raziskovanje jezera. Močno deževje je pričelo že ponoči in se do jutra ni kaj preveč umirilo. Dan pred tem sva si po vzoru domačinov kupila PVC palerine, ki naj bi bile najboljša zaščita za dež. V nastanitvi sva si, ker je bila najina pohodna obutev premočena od prejšnjega dne, izposodila tudi smešne gumijaste čevlje, podobne tistim za igranje nogometa. Smešni gor ali dol, več kot odlično so se odnesli in opravili svoje delo v zahtevnih razmerah včerajšnjega dne. 🙂

Po zajtrku naju je prišel iskat mini bus z udeleženci iz ostalih namestitev. Vsega skupaj 12 ljudi. Približno 1h vožnja do pristanišča je seveda minila v znamenju močnega deževja, ki je ponehalo ravno ob našem prihodu. Na naše veliko presenečenje nas je tam čakal čoln brez strehe, takoj ko smo se vkrcali nanj se je ponovno utrgal oblak in vsi smo hiteli z nameščanjem anorakov, palerin in ostalih zaščit pred dežjem. Nasmejan vodič pa nas je hudomušno pozdravil z besedami: “Welcome to the rainforest!” (Pozdravljeni v deževnem gozdu!) 🙂

Vožnja s čolnom do prve točke naj bi trajala 1h in tudi je, seveda po močnem deževju, vetru, pršenju vode iz jezera in zelo slabi vidljivosti. Do prve točke, plavajoče nastanitve in restavracije, smo tako prispeli že popolnoma premočeni in dokaj slabe volje. Tu je bil predviden čas za kopanje v jezeru, vožnjo s kajakom in kosilo. Razen slednjega ni nihče pokazal preveč interesa za karkoli drugega. Po okusnem kosilu pa se nam je končno nasmehnilo nekoliko sreče, dež je končno ponehal, meglice so se razkadile in v daljavi so se pričeli kazati čedalje jasnejši obrisi apnenčastih vrhov. Pokrajina kot iz drugega planeta in končno priložnost za varno fotografiranje in ustvarjanje digitalnih spominov.

Pol urna vožnja po zalivih jezera nas je pripeljala v tropski raj z bujnim rastlinjem in zeleno barvo, ki je skoraj nepredstavljiva. Sledilo je izkrcanje in približno pol urna učna pešpot do močvirskega pragozda s prizori, ki smo jih sicer navajeni le iz kakšnih dokumentarnih filmov. Po ponovni krajši vožnji s čolnom smo obiskali še kraško jamo Pra Kai Petch. Kraških jam in ostalih pojavov je zaradi apnenčaste podlage na območju res veliko, mnoge od njih pa so še vedno neraziskane in v njih še ni stopila človeška noga. Od vseh udeležencev sva bila midva najbolj navdušena za raziskovanje, čeprav je jama za slovenske razmere dokaj majhna in nič posebnega. Na najino presenečenje so vsi ostali jamo že zapustili oziroma sploh niso odšli dlje v notranjost in v jami sva tako ostala praktično sama. V družbi stotine netopirjev in pajkov velikih za odraslo dlan, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da sva tudi sama obrnila in odšla nazaj proti vhodu.

Pešačenje do čolna in plovba še do zadnje in največje znamenitosti jezera – Khao Sam Kloe. Trije apnenčasti osamelci, ki se dvigajo iz vode in so seveda obvezno mesto za fotografiranje. Imeli smo srečo in je bil tam samo še en čoln v odhajanju, tako da smo lahko v samoti doživeli to čudo narave. Hitra fotografija za spomin in ponovno utrgan oblak in dež celotno pol urno plovbo nazaj proti pristanišču. Vsem nam je bilo že vseeno za mokre in preznojene obleke, strgane palerine in plavanje v čevljih, telefone in vrednejše stvari pa smo tako ali tako imeli v vodoodpornih nahrbtnikih. Čeprav nam je narava še enkrat več dokazala svojo moč smo doživeli nepozaben dan na jezeru v vsej njegovi lepoti. Nacionalni park Khao Sok nama bo kljub vremenu tako ostal v prelepem spominu.

Zaradi velike vlažnosti je mokre stvari v Aziji res težko posušiti, še posebno če ni sonca. Pol oblek in obutve sva tako še mokre spravila v vrečke, napakirala še nahrbtnike in se danes zjutraj odpeljala proti najini zadnji destinaciji – otoku Koh Lanta in morju! 😎

Sorodne objave

Surat Thani, Khao Sok

V soboto zjutraj sva se ponovno vkrcala na letalo in po približno dveh urah v zraku, iz Chiang Mai-a tudi…

Preberi več
Doi Inthanon nacionalni park

Chiang Mai, Doi Inthanon in Monk’s trail

V drugo največje mesto Tajske, Chiang Mai, ki leži na severu države v istoimenski provinci in šteje okrog 130.000 prebivalcev,…

Preberi več

Ayutthaya

Ayutthaya je bila prestolnica stare Tajske med leti 1350 in 1767, ko so ga v vojni zasedli in porušili Burmanci.…

Preberi več

Leave the first comment