V drugo največje mesto Tajske, Chiang Mai, ki leži na severu države v istoimenski provinci in šteje okrog 130.000 prebivalcev, sva prispela v torek okrog poldneva. Nekoliko turbulenten let, iz prestolnice oddaljene 700km, je trajal približno 1h. Že ob samem prihodu iz letališke stavbe se je zadihalo veliko lažje kot prejšnje dni v Bangkoku. Chiang Mai namreč leži nekoliko višje, obdajajo ga hribi, v bližini se nahajajo tudi najvišji vrhovi Tajske, v mestu je veliko zelenih površin in parkov z bujnim rastjem, ki smo ga pri nas vajeni le iz botaničnih vrtov ali pa nam te rastline prodajajo kot sobne. V tem letnem času je tu pogost tudi dež, kar sva v preteklih dneh nekajkrat dodobra izkusila tudi na lastni koži.
Staro mestno jedro, ki je na vseh štirih straneh obdano z obrambnim vodnim jarkom, je posuto s templji, verskimi šolami in samostani. Zlate pagode in pisane strehe templjev že na daleč opazimo ne glede na to kje v mestu se nahajamo. Za razliko od Bangkoka pa tu vlada tudi veliko večji mir. Vsi lokali se morajo zapreti do polnoči, cene so žepu prijaznejše, enako pa velja tudi za nasmejane domačine, ki so vedno pripravljeni pomagati.
Sama provinca ponuja veliko možnosti za razne aktivnosti, povezane predvsem z naravo, kar naju je konec koncev tudi pritegnilo k obisku tega mesta. Poleg raziskovanja ulic, tržnic in nočnega življenja, sva se podala tudi na izlet po reki Ping do podeželjske hiše, kjer so nama predstavili začimbe in rastline tega območja.
Za četrtek sva imela v načrtu dvourni treking po deževnem gozdu, vzpon na najvišji vrh Tajske, ter obisk tradicionalne vasi. Že večer pred tem je pričelo deževati, dež pa ni ponehal vse do našega odhoda v jutranjih urah. Uvidela sva, da tokrat ne gre le za nekajurno ploho in da je tukajšnje podnebje res drugačno. Nalivi in dež so trajali praktično cel dan, do našega popoldanskega povratka nazaj v mesto. Deževni gozd je tako več kot upravičil svoje ime, kljub temu pa se je pokazal v vsej svoji lepoti. Oba sva opis izleta razumela nekoliko narobe in mislila, da bo dvourni treking potekal do najvišjega vrha Tajske, 2565m visokega Doi Inthanon-a. Razmeram primerno sva bila tudi oblečena in opremljena (za razliko od marsikaterega udeleženca), sva pač vajena hribolazenja. Na najino veliko presenečenje pa na samo goro vodi cesta, ki nas je pripeljala praktično 5min hoje do vrha. Neskončne meglice, dež in veter so pripomogle k 99,99% vlažnosti, 16°C in razgledu, ki je segal vse tja do 30 metrov. Obisk in ogled kraljeve in kraljičine pagode z bogatim parkom pod samim vrhom je na najino veliko žalost tako potekal popolnoma drugače od pričakovanj. Žal pa nama je bilo predvsem za razgled, ki ob lepem vremenu sicer seže daleč naokrog, tudi v sosednji državi Mjanmar in Laos.
Kljub razmeram pa vsekakor ni razočaral kasnejši treking z domačinoma po deževnem gozdu narodnega parka Doi Inthanon (enega izmed 14 v državi), ob reki polni slapov, med riževimi polji in zaključkom v njuni domači vasi, ki pripada gorskemu plemenu Karen, ki ima svoj jezik. V preteklosti so domačini tu, poleg riža, gojili predvsem opij za medicino, danes pa so se preusmerili v pridelavo avokada, čajev in kave ter nam ob obisku pripravili tudi degustacijo svojih organskih produktov.
Današnji zadnji dan v mestu naju je ponovo prebudil dež, a v hotelu nisva želela ostati cel dan. Podala sva se na enourni vzpon skozi deževni gozd – Monk’s trail, ki ga obredno opravljajo budistični menihi, cilj pa predstavlja tempeljski kompleks Wat Pha Lat sredi gozda od kjer se odpre pogled proti mestu. Mir, spokojnost in vpetost v naravo dejeta templju res magičen pridih in oba sva se po obisku strinjala, da nama je bil od vseh dosedanjih templjev na Tajskem ta najbolj všeč. Aplikacijo Bolt sva zatem uporabila še za prevoz na višje ležeči bolj obljuden Wat Phra That Doi, ki je tudi simbol mesta.
Od parkirišča do zlatega templja vodi 306 stopnic, vreme pa nama jo je tudi tu zagodlo in vzelo kakršenkoli razgled na mesto in daljno okolico. Kljub temu sva dan preživela super in ga sklenila v bazenu najinega hotela.
V okolici Chiang Mai-a se sicer nahaja tudi veliko slonjih “zavetišč”, ki jih promovirajo na vsakem koraku in so ena izmed glavnih atrakcij in razlogov za prihod turistov v mesto/regijo. Prostrani gozdovi na območju, ki segajo tudi v sosednji Mjanmar in Laos, so namreč domovanje največjih azijskih sesalcev. “Zavetišča” se v zadnjem času rada pohvalijo, da delujejo po etičnih principih do slonov, da prepovedujejo jezdenje, da k sebi sprejemajo in oskrbujejo slone, ki so bili podrejeni mučenju, da se pri njih ne izvaja dresura, s cepinu podobnimi palicami in verigami itd. Vse to se sliši lepo in kot velik dobrobit tem živalim, resnica pa je na žalost velikokrat drugačna in skrita očem. Omenjene ture danes nudijo kopanje s sloni, njihovo umivanje, sprehode v krogih in podobno. Še vedno veliko stvari, ki jih te mogočne živali v naravi z ljudmi ne bi nikoli počele! Obisk kateregakoli zavetišča se nama je zdel preveliko tveganje, saj z denarjem (nekajurni obisk zavetišča znaša cca 80€/osebo) res ne želiva podpirati mučenja in izkoriščanja živali. Slone bi si veliko raje ogledala v vsej njihovi veličini v naravi, kjer jim je tudi mesto. Jutri letiva proti jugu, najina naslednja destinacija je naravni park Khao Sok, kjer bova preživela naslednjih par dni. Upava, da naju doleti sreča in se s sloni, vsaj na daleč, srečamo ob tamkajšnjem jezeru ali kateri izmed rek.
