Pot z minibusom iz Kao Soka do otoka Ko Lanta Yai se je iz predvidenih štirih ur razvlekla na skoraj še enkrat toliko. Razlogi za to so bili predvsem v tem, da minibus pride iskat vsakega potnika dobesedno pred njegovo hišo oziroma namestitev, kar lahko vzame kar nekaj časa. Na poti smo imeli tudi pol urni postanek namenjen kosilu oziroma okrepčilu, tisti, ki smo se odpravili na otok, pa smo morali še v mestu Krabi zamenjati minibus, kar je ponovno pripomoglo k dodatni zamudi. Stvar je postala zanimiva šele tam, sprva smo na avtobusni postaji v minibus natlačili vso prtljago, povrhu vsega pa še 15-20 paketov najrazličnejših dimenzij. Minibusi namreč služijo tudi kot lokalna pošta med celino in otokom, vendar pa paketov ne odložijo na enem mestu temveč jih razvozijo do naslovnikov. Imela sva to “srečo”, da sva iztopila kot zadnja potnika, za nama pa je v minibusu ostalo mogoče le še par paketov.
Ko Lanta Yai je otok, ki leži med bolj poznanim in obleganim otočjem Phi Phi in zahodno obalo Tajske. 81 kvadratnih kilometrov velik otok je dom približno 13.000 domačinom, pretežno islamske veroizpovedi. Prebivalstvo sestavlajo tri večje skupine – kitajski priseljenci, ki so sem pribežali pred približno 100 leti, muslimani in “morski cigani”, ki so na otok pripluli že pred stoletji iz juga in se tu ustalili. Danes se prebivalci po večini ukvarjajo s kmetijstvom, ribištvom in turizmom. Pestra mešanica ljudi daje otoku tako še dodaten šarm.
Ko Lanta Yai je med turisti manj poznan in obiskan otok, saj je tukajšnja infrastruktura osnovna, večina stvari se nahaja v bambusovih kolibah, asfaltiranih cest je malo. Pozidane stavbe so v večini le šole, turistične namestitve in administrativne ter verske zgradbe. Po drugi strani pa je Ko Lanta Yai eden izmed najbolj zelenih in z gozdom poraščenih otokov na Tajskem. Ima veliko, sicer malo težje dostopnih, osamljenih plaž, na katerih si ponavadi edini gost.
Poleg seveda opic makak, ki jih je tu res veliko in jih najdeš povsod. Na njih je potrebno biti pazljiv predvsem, če imaš pri sebi hrano, veljajo pa tudi za velike tatice. Nikoli namreč ni pametno pustiti svoj nahrbtnik na plaži in oditi v morje. Zvedave opice so se naučile uporabe gumbov in zadrg, hitro lahko tako odprejo nahrbtnik, v najboljšem primeru premečejo vsebino, v najslabšem pa odtujijo denarnico ali ključe. Tudi ostalega živalstva je tu na pretek in nič čudnega ni, če varana, škorpijone ali kuščarje srečate pri prečkanju ceste.
Skrajni jug otoka je od leta 1990 razglašen tudi za nacionalni park Mu Ko Lanta in velja za zaščiteno območje. Na najbolj južni točki je najbolj markanten svetilnik od katerega je razgled na kamnito in peščeno plažo. Pod nacionalni park spada tudi otočje Ko Rok, ki pa ga zaradi deževnega obdobja na žalost ni bilo mogoče obiskati.
Korona je na otoku pustila veliko sled, saj je ogromno barov, restavracij in namestitev zaprtih. Nekatera zaprtja so seveda posledica monsunskega obdobja, pri večini pa je jasno, da verjetno klavrno propadajo že od pričetka pandemije. Žalosten je tudi pogled na neskončne peščene plaže, ki so prekrite s plastiko, ki jo je na obalo nanosil nedavni tajfun. Večina obmorskih barov nanošene smeti uporablja za dekoracijo in izvirno reciklažo ter ponovno uporabo. V top sezoni bi domačini verjetno obalo že zdavnaj očistili, tokrat pa se to zaradi nekaj 10 turistov enostavne ne izplača. Po vsakem neurju, močnejšemu vetru in dežju na obalo namreč naplavi nove in nove smeti, ki ti dajo misliti, kaj vse konča v oceanih in koliko odpadkov v resnici plava v njih. Kljub vsemu je to žalostna realnost, ki bo slej kot prej dosegla tudi Evropo, z mikroplastiko se namreč pomotoma prehranjujejo tudi morski organizmi, ki nato končajo na naših krožnikih.
Kljub muhastemu vremenu in razburkanemu morju sva imela možnost v najini namestitvi koristiti vsaj bazen, ki je bil ves čas prazen, saj sva bila praktično skoraj ves čas tam edina gosta. Apartma tik ob plaži, valovanje morja, mir in samota so bili vse, kar sva potrebovala. Na otoku sva seveda okušala tudi okusno morsko in tajsko kulinariko, obiskala tradicionalno tajsko masažo, raziskovala divjino otoka in osamljene ceste na skuterju ter uživala v prijetnem druženju in klepetih z domačini.
Ko Lanta Yai vsekakor ni za vsakega popotnika. Tisti, ki imajo radi vrvež, betonsko džunglo, pestro nočno življenje, glasne zabave, nabito polne plaže in visoke cene, bodo tu razočarani. Vsem ostalim pa bi obisk otoka toplo priporočala, mogoče pa vseeno rajši v sušnem obdobju. 🙂
Danes iz Krabija letiva nazaj v prestolnico Bangkok, od kjer jutri dopoldne nadaljujeva pot proti Evropi, z vmesnim 14-urnim postankom v Katarju.
