V soboto zjutraj sva se ponovno vkrcala na letalo in po približno dveh urah v zraku, iz Chiang Mai-a tudi varno pristala v mestu Surat Thani. Takoj, ko sta se najina nahrbtnika pripeljala po tekočem traku, sva poiskala kiosk, ki ponuja prevoze, kupila karte, povedala ime nastanitve v kateri bova bivala in se odpeljala proti vasici Khao Sok, ki je od mesta Surat Thani oddaljena le dobro uro in pol vožnje z avtom. Ko sva prispela do nastanitve, naju je takoj obdal občutek sreče – prijetna dobrodošlica lastnice, ki naju je po poti med krošnjami dreves, v katerih se skrivajo opice, popeljala do bungalova, ki je bil najin dom zadnje dni.
Ker nama je polovico dneva vzel transport, sva preostali čas namenila ogledovanju okolice in uživanju v lokalni kulinariki ter poceni koktejlih. Že na začetku načrtovanja tega potovanj sva dobro vedela v kaj se spuščava. Dejstvo, da potujeva v monsunskem obdobju ima tako svoje pluse kot minuse. Dobra plat je ta, da je občutno manj turistov, cene namestitev pa tudi za polovico nižje. Slaba stran je pa seveda nepredvidljiv dež za katerega nikoli ne veš koliko časa bo trajal… Lahko je le kratkotrajna ploha ali pa celodnevno deževje, ki kar ne preneha. Nama to sedaj ne predstavlja več ovir pri raziskovanju, saj vse dokler si dobro opremljen in pripravljen na razmere, ti nič ne more pokvariti izleta in dneva, ki si si ga zadal. 😉 Tako sva se, opremljena za dež, naslednji dan odpravila v narodni park Khao Sok na treking v lastni režiji.
Vhod v nacionalni park se nahaja približno 10 minut hoje od najine nastanitve, dnevna vstopnina za nacionalni park pa v tem obdobju znaša le 200 bahtov (okrog 5€). Na določene poti se lahko odpraviš sam, sicer pa je obvezno za to najeti vodiča/čuvaja. Narodni park Khao Sok, ki se nahaja na jugu Tajske je res neverjeten kraj. Prekrivajo ga najstarejši zimzeleni deževni gozdovi na svetu, ogromne apnenčaste gore se dvigajo v zrak, globoke doline, osupljiva jezera, vznemirljive jame, bistre reke, pestra biodiverziteta, divje živali in še veliko več. Vsi navdušenci nad floro, favno in naravnimi znamenitostmi tako tukaj res pridemo na svoj račun.12km dolga pot ob reki Sok naju je po blatni cesti, ki vodi do postojanke čuvajev narodnega parka, peljala skozi gost deževni gozd poln najrazličnejših zvokov.
Čeprav se živali po večini skrijejo pred našimi pogledi, pa nam s svojim oglašanjem dajo še kako dobro vedeti, da smo vstopili v njihov dom, kjer kraljujejo one. Ob poti sva tako srečevala le manjše kuščarje, metulje, hrošče in ptice. Vse dokler ni iz krošenj proti nama pričelo padati vejevje. Vstopila sva namreč na teritorij skupine langurjev. Sicer prikupne opice so naju z glasnim oglašanjem opozorile, da se nahajava na njihovem področju in da bo bolje da nadaljujeva svojo pot. Na poti sva kasneje srečala le kakšnih 5 ljudi, tako da sva deževni gozd res doživljala v popolnem miru in samoti. Kmalu pa je sledilo tisto, na kar sva bila sicer pripravljena, vendar si potihoma želela, da se ne uresniči. V manj kot minuti se je utrgal oblak, pričelo je liti kot iz škafa. Najhujša nevihta v Sloveniji se lahko pomnoži s tri in razpotegne na približno 2 ali več uri. Najina obutev, anoraki, kape in prevleke za nahrbtnike niso dolgo zdržali takšnega močnega deževja. Kmalu sva bila tako dobesedno “mokra do gat”. Sprva se sekiraš, predvsem za varnost telefona in denarnice, kmalu pa oboje zaviješ še v dodatno vrečko in daš v nahrbtnik, kljub vsemu nadaljuješ pot po reki blata, ki je bila še malo prej gozdna cesta in si na nek čuden način pač vesel, da si točno tukaj.
Ko se ulije v deževnem gozdu je to res glasno, med sabo se komaj slišiš in pogovarjaš, dež lomi vejice, liste, sadeži in plodovi padajo po tleh… Kljub vsemu se zaveš, da so ravno zaradi takšnega deževja gozdovi, apnenčasti hribi in tukajšnja narava tako bujno zeleni in da so to še eni izmed zadnjih koščkov prvinskega gozda na svetu ter da ti je lahko v veselje in ponos, da kaj takšnega sploh lahko doživiš na lastni koži. Reka Sok je bila zaradi deževja seveda predivja za plavanje in namakanje, se je pa zaradi velike vodnatosti tudi ona pokazala v vsej svoji veličini. Po približno dveh urah hoje sva dosegla postojanko čuvajev, se vsaj za silo oddahnila, okrepčala, pokramljala s čuvaji in vrnila po isti poti nazaj.
Pot do dveh največjih slapov od tu dalje je prehodna le v spremstvu čuvaja, zaradi dežja pa je bilo to na žalost tokrat nemogoče. Ker sva bila že tako ali tako premočena sva ob prihodu do vhoda v park sklenila, da opraviva še krajšo krožno pot, dolgo približno 2 km. Na njej sva ponovno naletela na pestro rastlinje, nekaj kuščarjev in ptic, s seboj nazaj v vas pa prinesla še kup pijavk, ki so se nama prijele na čevlje in hlačnice, k sreči brez resnejših posledic.
Utrujena in premočena sva prišla nazaj do svoje nastanitve, se stuširala in dan sklenila ob hrani in pijači v vasi. V posteljo sva odšla nekoliko prej, saj sva imela za danes že splaniran obisk največje znamenitosti nacionalnega parka – jezera Cheow Lan.
