Muzej vojnih ostankov Ho Chi Minh

Zadnji dan potovanja po Vietnamu sva želela skleniti z obiskom najbolj znanega vojaškega muzeja v mestu Ho Chi Minh, ki ponuja vpogled na vojne grozote 20. stoletja, ki so še kako zaznamovali to prelepo državo. Muzej ostankov vojne je eden najstarejših muzejev v mestu. Za javnost so ga prvič odprli…

Zadnji dan potovanja po Vietnamu sva želela skleniti z obiskom najbolj znanega vojaškega muzeja v mestu Ho Chi Minh, ki ponuja vpogled na vojne grozote 20. stoletja, ki so še kako zaznamovali to prelepo državo. Muzej ostankov vojne je eden najstarejših muzejev v mestu. Za javnost so ga prvič odprli leta 1975, ustanovljen pa je bil z namenom prikazati brutalno resnico o vietnamski vojni. Od takrat je muzej doživel več sprememb in prenov v procesu normalizacije odnosov med Vietnamom in ZDA.

Lokacija Muzeja vojnih ostankov je bila nekoč stavba ameriške informacijske agencije. Muzej, ustanovljen leta 1975, kmalu po ponovni združitvi Vietnama, je bil sprva poimenovan kot galerija Ameriško -marionetnih zločinov. Z marionetami so označevali sile Južnega Vietnama, ki so bile naklonjene politiki ZDA in so skupaj z njimi bile krvavo vietnamsko vojno proti svojim komunističnim rojakom iz severa države. Muzej kljub svojemu imenu prikazuje predvsem vojne zločine, ki so jih zagrešili Američani, stacionirani v Vietnamu, ter pred njimi še francoske kolonialne sile. Muzejska razstavna vsebina sega od začetka prve indokitajske vojne (spopad in osvoboditev izpod francoske kolonialne nadvlade) do konca druge indokitajske vojne, ki jo po svetu bolje poznamo pod imenom vietnamsko – ameriška vojna.

Muzej je želel v prvi vrsti pohvaliti patriotizem, vzdržljivost, iznajdljivost in odpornost vietnamskega ljudstva in vojske med obema vojnama. Obenem pa obsoditi okrutnost vojne in njene strašne posledice, predvsem za nedolžne civiliste.

Leta 1990 sta Vietnam in ZDA normalizirala odnose, po tem, ko so ZDA odpravile embargo. Muzej se je preimenoval v Razstavišče vojnih zločinov in agresije, kasneje pa ponovno v Muzej vojnih ostankov, kakršen naziv nosi še danes. V 35 letih od ustanovitve in razvoja je muzej sprejel že več kot 15 milijonov obiskovalcev, tako domačih, kot tujih. Muzej pritegne veliko učencev, ki se tu seznanijo z vietnamsko zgodovino in visoko ceno svobode, ki so jo v vojnah plačali njihovi sodržavljani.

Muzej je sestavljen iz dveh glavnih območij za ogled znamenitosti, zunanjega in notranjega. Na dvorišču zunaj stavbe je razstavljena vojaška oprema, kot so helikopterji, tanki, oklepniki, topništvo in letala ter različne vrste bomb, s katerimi je ameriška vojska povzročala razdejanja med mnogimi bombardiranji severa države. Nekateri najbolj ikonični vojaški ostanki ameriške vojske vključujejo helikopter UH-1 “Huey”, lovca F-5A in tank M48 Patton.

Poleg zgoraj naštetih artefaktov se na zunanjem delu nahaja tudi območje, ki simulira zaporniška taborišča, ki so obstajala vse od francoskega kolonialnega obdobja do konca Južne marionetne vlade. “Tigrova kletka” – zapor političnih zapornikov – velja za prikaz najbolj brutalnega in nečloveškega ravnanja z zaporniki skozi dolga leta obstoja takšnih taborišč in zaporov, ki so se nahajali po vsem južnem delu Vietnama. Politični zaporniki so bili podvrženi vsakodnevnemu psihičnemu in fizičnemu mučenju, pohabljanju, zlorabam, eksperimentom in usmrtitvam. V zaporih je skozi leta izginilo na tisoče Vietnamcev, predvsem iz severa države.

Iz žgočega dvorišča sva se kmalu umaknila v hladnejšo notranjost. V glavni zgradbi muzeja je stalno na ogled skoraj 1500 artefaktov, fotografij, dokumentov in videoposnetkov. Porazdeljeni in prikazani so glede na glavno temo ali obdobje. V pritličju si lahko najprej ogledate zbirko protivojnih plakatov in slik iz manifestacij in protivojnih protestov, ki so potekali po vsem svetu. V pritličju je prikazano tudi močno bombardiranje ameriške vojske, njegove posledice, protiletalska obramba in organiziranost civilnega prebivalstva v poskusih samozaščite in preživetja. Nadstropje višje pa se nahaja zbirka eksperimentalnega orožja, ki se je v večini primerov prvič v praksi uporabil v tej vojni.

Prvo nadstropje je skoraj v celoti namenjeno ozaveščanju in dokazih o vojnih zločinih ameriške vojske nad civilnim prebivalstvom Vietnama. Zbrane fotografije zajemajo le del storjenih vojnih grozodejstev, za mnoge od njih pa ni fizičnih dokazov, le pripovedovanja morebitnih preživelih in udeležencev. Dve izmed najbolj impresivnih in pretresljivih zbirk za večino obiskovalcev so fotografije pokola v My Lai – ju in posledice herbicida Agent Orange, ki jih je povzročila ameriška vojska. Mnogi obiskovalci tu točijo solze, ko se seznanijo in vidijo žalostne podobe hladnokrvno pobitih nedolžnih ljudi v My Lai – ju. Ameriška vojska je na območju pobila vso civilno prebivalstvo zaradi domnevne pomoči severno vietnamski vojski. “Če je mrtev je bil vietkongovec” so bile besede s katerimi so nadrejeni želeli opravičevati storjen masaker. Kasnejša pričevanja sodelujočih vojakov, foto in video material ter ostali dokazi pa nikoli niso pripeljali h konkretnejšim sodnim obsodbam in prevzemu odgovornosti za storjene zločine. Mnogo ameriških vojakov je še dolga leta po koncu vojne trpelo za post travmatskimi sindromi, ki so jih povzročile vojne grozote. Na tisoče je svoje muke skrajšalo tudi s samomori.

Nadstropje višje se mnogi obiskovalci muzeja zgrozijo nad razstavljenimi deformiranimi otroškimi fetusi, ki so posledica uporabe “mavričnih herbicidov”, med katerimi je najbolj poznan Agent Orange.

Med vojno je ameriška vojska uporabljala predvsem ta kemični herbicid z namenom izbrisa gozdov in zelenja na območjih osrednjega Vietnama, kar bi onemogočilo severno vietnamskim vojakom skrivanje in varne prehode v zavetju gozda. Strupene kemikalije so sčasom prišle v podtalnico, rastline in živali ter posredno ali neposredno vplivale na zdravje več kot 3 milijonov ljudi v Vietnamu. Posledice v obliki rakavih obolenj, telesnih deformacij ter napakah v duševnem razvoju trajajo še danes in jih tako nosi že 4. generacija Vietnamcem, kakor tudi potomci ameriških vojakov.

Bolezenski znaki, invalidnost in deformacije so nekateri od najhujših učinkov Agent Orange -a, fotografije ljudi so morda za marsikoga pregrobe in prešokantne, a predstavljajo le resnico in vsakdan ljudi, ki se z njimi srečujejo. Vsekakor so to stvari, pred katerimi si ne smemo zatiskati oči ter nekaj, kar ob obisku muzeja ne smemo izpustiti. Tam so z namenom opozarjanja ter predvsem kot prikaz strahovitih posledic vojnega zločina, za katerega ZDA niso nikoli odgovarjale, prevzele odgovornosti in nobenemu Vietnamcu plačale niti dolarja odškodnine. Do te so bili sicer delno upravičeni le nekateri izmed, prav tako prizadetih, ameriških vojakov, ki so mnoga leta med in po vojni opozarjali in osveščali javnost o tej pereči temi ter se borili za to, da bi bilo pravici zadolščeno.

Razstava v muzeju vključuje tudi dela slavnih vojnih fotografov iz Vietnama in sveta, kot sta Bunyo Ishikawa in Tim Page. Ne gre zamuditi niti serije fotografij o življenju ameriških vojakov v Vietnamu avtorjev Larryja Burrowsa in Roberta Cape – a. Fotografije imajo napise v treh jezikih, vietnamskem, angleškem in japonskem. Vojni pekel vietnamske vojne lahko tako, preko fotografij, doživimo iz vseh vpletenih strani.

Čeprav težka tema ob zaključku najinega popotovanja po Vietnamu, pa je muzej vsekakor vreden ogleda, ki vas ne more pustiti ravnodušnega. Vojne grozote in posledice, ki jih še danes nosijo prebivalci Vietnama in ameriški vojni veterani ne smejo izginiti v pozabo ampak nam morajo biti v opomin in svarilo, kljub temu da se vedno znova zdi, da se ljudje iz krvave zgodovine ne naučimo prav nič. Vietnamsko ljudstvo si je v dveh indokitajskih vojnah, ki so trajale med leti 1946 in 1975, priborilo svobodno in enotno državo. Socialistična republika Vietnam danes združuje okrog 105 milijonov prebivalcev, mnogi, ki se z novo družbeno ureditvijo niso strinjali, pa so po vojni iz države prebegnili predvsem na zahodno obalo ZDA.

“Neodvisnost, svoboda, sreča” je moto Vietnama, zapisan v ustavi in za katerega oba upava, da bo, brez vojn, trajal večno. Ta raznolika in prelepa država, skupaj z njenimi pozitivnimi in skoraj vedno nasmejanimi prebivalci, si to vsekakor zasluži.

”𝑾𝒂𝒓 𝒅𝒐𝒆𝒔 𝒏𝒐𝒕 𝒅𝒆𝒕𝒆𝒓𝒎𝒊𝒏𝒆 𝒘𝒉𝒐 𝒊𝒔 𝒓𝒊𝒈𝒉𝒕 – 𝒐𝒏𝒍𝒚 𝒘𝒉𝒐 𝒊𝒔 𝒍𝒆𝒇𝒕.”

Sorodne objave

Halong bay

Hanoi in Halong bay

Pomanjkanje spanja, časovna razlika, čakanje ter dolgi in utrujajoči letališki postopki so terjali svoj davek. Čeprav utrujena, sva se odločila,…

Preberi več

Labuan Bajo, Nacionalni park Komodo in varani

Zadnjih nekaj dni najinega popotovanja preživljava v mestecu Labuan bajo na otoku Flores, predvsem dopustniško s poležavanjem na plaži, mrzlim…

Preberi več
Kawah Rengganis

Bandung, Kawah Putih in Kawah Rengganis

S polno glavo in z velikimi plani za današnji dan sva zjutraj vstala iz postelje. Na ”tešče” sva odhitela do…

Preberi več

Leave the first comment