Zadnjih nekaj dni najinega popotovanja preživljava v mestecu Labuan bajo na otoku Flores, predvsem dopustniško s poležavanjem na plaži, mrzlim pivom v roki, namakanjem v toplem morju in bazenu, praznovanjem rojstnega dne, uživanju v sončnih zahodih in dobri hrani… Pred samim iztekom dopusta pa sva želela opraviti še en izlet, ki sva ga načrtovala že od same odločitve, da letos obiščeva Indonezijo. Obema se je zdelo nujno, da v sklopu najinega popotovanja obiščeva tudi Nacionalni park Komodo, znan predvsem po svoji pestri in edinstveni flori in favni ter seveda najslavnejših prebivalcih – komodoških varanih.
Nacionalni park obsega tri večje otoke: Komodo, Padar in Rinca ter 26 manjših otokov. Park je bil ustanovljen leta 1980 z namenom zaščite največjih še živečih kuščarjev, leta 1991 pa uvrščen na UNESCO seznam naravne dediščine in velja za enega od sedmih naravnih čudes sveta.
Najboljše je seveda potrebno pustiti za konec. Dva dni nazaj sva ponovno vstala že veliko pred sončnim vzhodom. Pick-up z motorji pred hotelom, 20 minutna vožnja do pristanišča v Labuan baju, nekaj obveznega skupinskega fotografiranja z organizatorjem izleta, pomerjanje potapljaške opreme in že smo bili na leseni barki, kjer se nas je zbralo približno 20, skupaj s člani posadke. Načrt je bil, da izplujemo ob sončnem vzhodu ter se po približno triurni vožnji ustavimo na prvi točki, otoku Padar.
Vožnja z leseno barko je presenetljivo hitro minila, saj nam je narava, ob spremljavi prvih jutranjih žarkov, vseskozi nudila čudovite razglede na edinstveno pokrajino ter neposeljena otočja. Ob priplutju na obalo Padarja pa smo vso lepoto doživeli še od blizu – kristalno čisto morje, peščene plaže brez smeti in tudi kar nekaj turistov, ki pa so se kasneje porazgubili na poti proti najbolj znani razgledni točki otoka. Vzpon traja približno 20 minut, vendar je bil zaradi neporaščenosti otoka in močnem dopoldanskem soncu dokaj zahteven. Na vrhu pa sta ves trud in znoj poplačana, saj se pred tabo odpre nepozaben razgled na celoten otok s tremi najbolj znanimi plažami s črnim, belim in rožnatim peskom, kakor tudi 360 stopinjski pogled po celotnem nacionalnem parku Komodo.
Naslednja postojanka je bila že prej omenjena rožnata plaža (Pink beach), kjer smo imeli predvideno kopanje in raziskovanje koralnega grebena z masko. Pesek na plaži je zaradi odmrlih koral res rožnate barve in fotografije včasih ne morejo zajeti dejanske lepote kontrasta med peskom in kristalno čistim morjem. Približno 15 metrov od obale pa se prične živopisan koralni greben z ribami in ostalimi morskimi organizmi vseh vrst, barv in oblik.
Z lahkoto bi tu preživela še dlje časa, vendar je bila pred nami ponovno enourna vožnja z barko do atrakcije dneva – komodoških varanov. Otok Komodo je največji in najbolj poraščen na vsem otočju. Je tudi živalsko najbolj pester, saj na njem poleg varanov živijo tudi jeleni, konji, vodni bivoli, cibetovke, opice makaki… Hoja po otoku mora vedno potekati ob spremstvu čuvajev parka, ki skrbijo za varnost obiskovalcev kakor tudi narave same. Zaradi časovne omejenosti smo se v spremstvu 4 čuvajev podali na srednjo dolgo pot dolžine približno 2,5 km. Nekje na sredi poti smo naleteli na blatne kotanje z vodo, v senci bližnjih dreves pa na prva dva komodoška varana, ki sta se se prišla odžejat ali pa čakat na morebiten lahek plen z istimi nameni.
Pogled na to žival je res fascinanten, živ fosil iz nekega drugega obdobja, ki po našem planetu hodi že nekaj milijonov let. Ime zadnji živeči zmaji ali dinozavri res opravičujejo njihovo veličino in posebnost. Ti kuščarji lahko v dolžino zrastejo 3 metre, tehtajo do 70 kilogramov, živijo okrog 50 let in se hranijo z vsem, kar ima okus po mesu. Njihov ugriz pa je, zaradi bakterij v ustih, v primeru takojšnjega nezdravljenja lahko tudi usoden. V naravi jih živi le še okrog 3000, vsi v Nacionalnem parku Komodo, njihovo število pa v zadnjih letih pada. Indonezijske oblasti so se zato odločile, da bodo prihodnje leto za turiste vsaj za eno leto zaprle otok Komodo z namenom, da se obnovi otoška flora in favna, predvsem pa, da se varanom da prepotreben mir in možnost razmnoževanja. Množičen turizem v zadnjih letih je za ta, prej leta zaprt ekosistem, pustil velike posledice, ki so vidne že danes. Vesela, da sva uspela videti varane v naravnem okolju ter se jim približati na nekaj metrov, se po drugi strani zaveš tudi “krvavega davka”, ki ga prispevaš kot obiskovalec takšnih krajev..
Po kosilu je sledila odločitev še za zadnjo postojanko izleta. Predviden je bil obisk “Manta point”, znane točke na morju med dvema otokoma, kjer se zaradi močnih tokov in obilico hrane velikokrat zadržujejo mante in kjer se je mogoče potapljati in plavati s temi fascinantnimi morskimi bitji. Vendar nam zaradi močnega vetra in valov vreme ni bilo naklonjeno ter bi bil obisk točke prenevaren, verjetnost srečanja z mantami pa minimalna. Na poti nazaj v pristanišče smo se zato na kratko ustavili še na eni rožnati plaži nato pa triurno plovbo nadaljevali nazaj proti Labuan baju.
Za konec najinega popotovanja je bil to še en magičen izlet na kraje, ki se vtisnejo v spomin in jih zaradi njihovih naravnih lepot lahko le občuduješ ter upaš, da jih ljudje ne uničijo/mo. Doživela sva edinstveno priložnost obiska Komoda, ki upava, da se čim hitreje naravno obnovi ter da komodoški varani ne izginejo z našega planeta. Takšni kot so, so preživeli milijone let, zato si zaslužijo preživeti tudi ljudi.
