Do vulkana Bromo, ki v višino meri 2329 metrov sva se popeljala skupaj s šoferjem džipa in še dvema indonezijskima paroma. Vratolomna vožnja navkreber, včasih tudi po brezpotjih, je trajala skoraj 2 uri, prva postojanka pa je bil sosednji hrib, od kjer smo si v zgodnjih jutranjih urah ogledali kako vzhaja sonce in pod nami osvetljuje vulkan Bromo, večjega soseda Semeru ter še nekaj ostalih manjših vulkanov.
Magičen prizor prebujanja panorame, ki spominja na površje lune oziroma nekaj kar ni iz tega sveta. Kljub mrzlim temperaturam in nepričakovanemu velikemu številu turistov z najine strani, se je tudi ta pot izplačala in poplačala v vseh pogledih. Po prvih jutranjih žarkih smo se odpeljali na prašne ravnice pod vulkan Bromo. Od parkirišča se je proti vrhu kraterja valila nepregledna množica turistov na motorjih, konjih ali kot midva peš. Za njimi pa so se dvigali oblaki vulkanskega prahu zer dražile oči in dihala. Vrh je bil, z nekaj napora in “musklfibra” še od prejšnjega dne, končno dosežen! Pod nama pa žrelo iz katerega se še vedno dvigaji oblaki pare, dima in močnega vonja po žveplu.
Najin prvi obisk vulkana, ki te navda s strahospoštovanjem moči in veličine tega naravnega pojava. Z džipom smo pot v gosti koloni nadaljevali nazaj proti Malangu, na poti pa smo se ustavili še pri slapu Coban Pelangi.
Res je, Indonezija je prekrita s slapovi vseh velikosti in oblik in prav vsak je edinstven in lep na svoj način, obenem pa se v vročini in sopari zelo prileže svež pršic vodnih kapelj v vznožju slapov. V času kosila sva tako danes prispela nazaj v hotel. Vendar sva se po hitri osvežitvi odločila, da pred kosilom preostanek dneva posvetiva še eni mestni znamenitosti – četrti Kampung Warna – Warni, ki leži v samem središču, ob reki in v bližini železniške postaje.
Četrt je bila dolgo časa odrinjena na rob, stigmatizirana in še pred leti veljala za sramoto mesta, saj je bila rezervirana za najrevnejše prebivalce Malanga. Vendar so se lokalni prebivalci ob pomoči študentov odločili temu narediti konec. Četrt so spremenili v likovni muzej na prostem, vse hiše prebarvali v žive barve ter dali umetnosti prosto pot. Za simbolično vstopnino, ki ostane lokalcem, se tako lahko danes sprehodite po barvitih ulicah in občudujete grafite, umetniške inštalacije, ob poti kupite spominke od lokalnih prebivalcev, se pri njih le osvežite, najeste ali pa spustite v krajši pogovor. Edinstvena četrt je tako zaživela, dnevno jo obišče na stotine ljudi, denar pa ostane ljudem, ki tam živijo in so si s tem projektom vsaj nekoliko dvignili življenjski standard.
