S polno glavo in z velikimi plani za današnji dan sva zjutraj vstala iz postelje. Na ”tešče” sva odhitela do recepcije kjer sva si zbarantala najem avta z voznikom, ki naju bo (kljub še vedno visoki ceni) odpeljal na jug mesta Bandung v regijo Ciwidey kjer bova obiskala vulkansko jezero Kawah Putih, plantažo čajevca in vulkanske vrelce Kawah Rengganis.





Ker jutri že potujeva naprej v Yogyakarto sva si želela pravočasno zagotoviti prevoz zato sva po hitrem postopku uredila še to – ampak na najino nesrečo so zaradi Ramadana (ker vsi muslimani na veliko potujejo in obiskujejo svoje družine) razprodali vse karte za economy class vlak zato nama je ostal le še executive class po občutno dražji ceni. Takšni z veliko nulami. Ker bi se nama drugače sesedli plani sva seveda kar se da hitro pograbila zadnji dve karti, skoraj spraznila denarnico, se usedla v avto in odpeljala novim dogodivščinam naproti.



Ker nama je ostalo bore malo denarja (in ker sva morala ob koncu dneva plačati še voznika) sva ga seveda prosila naj nama ustavi na prvem bankomatu. ” ATM? No problem.” Pa je bilo res tako?
Se ustavimo pri prvem – ni delal, drugi – ni dal denarja, tretji,… ?
”Transakcija poteka prosim počakajte…”
O fajn, dela!
”Neuspela transakcija!”
Šit!
Po številnih neuspelih poskusih sva odnehala in si rekla, da bova užila dan in uredila po koncu izleta v strogem centru mesta saj so zaradi praznika verjetno vsi v vaseh izropani. Voznik pa prej tako ali tako ni pričakoval plačila.
Ko je bilo vsega luštnega konec sva v mestu le našla bankomat, ki pa je bil pripravljen izdat denar a samo enemu od naju. Ker sem bila odločena, da najdem bankomat, ki ni prazen sem probala srečo še na bližnjem v trgovini, ki je bil očitno tako prazen, da mi je kar ”požrl” kartico. Sredstva za celo potovanje pa na kartici – kaj sedaj? Nobeden ni znal angleško, jaz pa vsa obupana kako bom nadaljevala potovanje. Minilo je kar nekaj časa, da sem končno stopila v stik z njihovo banko, dala podatke in vse kar so rabili, na koncu pa dobim odgovor – Ramadan je, vsi naši zaposleni so na dopustu do 22.ga junija. Ne morem storiti nič, svetujem vam, da prekličete kartico. Čemu potem vsi podatki in dolgovezenje sem se spraševala. Lahko bi mi prihranil čas in to povedal že na začetku.
Skratka veliko živcev in potrpljenja sem izgubila danes ampak sem na koncu ugotovila, da se je v takšni situaciji potrebno samo umiriti, globoko vdihniti in se ne preveč razburjati ter tratiti živcev saj, ko malo razmisliš se na koncu vse uredi! Seveda pa ne samo od sebe. ☺️
“Stop worrying about the potholes in the road and enjoy the journey.“