Po nekaj dneh uživanja v sončni Malagi sva najela avto in se odpravila v notranjost Andaluzije, kjer se pokrajina počasi spreminja – iz obalnih palm v oljčne nasade, vijugaste ceste in vasi, ki se bleščijo v beli barvi.
Prva postojanka – Setenil de las Bodegas.
To majhno, nenavadno mestece je kot iz pravljice. Hiše so dobesedno vkleščene v skalne stene, nekatera stanovanja imajo celo naravno kamnito streho.
Mesto se imenuje “de las Bodegas” zaradi vinskih kleti, ki so jih nekoč domačini vkopavali kar v skalne stene. Danes v teh votlinah najdeš prikupne lokale, trgovinice in majhne restavracije, kjer lahko poskusiš domače olive, kozji sir in lokalno vino. Midva sva si tukaj vzela čas – brez hitenja.
Ulice, kot sta Calle Cuevas del Sol (ulica jam na soncu) in Calle Cuevas de la Sombra (ulica jam v senci), vodijo skozi tunelske odseke, kjer se nad tabo razprostira ogromna skala.
Ko nama je energija pričela pojenjati, sva se ustavila še na kratkem postanku in si privoščila nekaj klasik: albóndigas (mesne kroglice v omaki), patatas bravas s pikantno omako, ensalada de mariscos andaluza – solato z morskimi sadeži in garbanzos con chorizo, toplo čičerikino jed z dimljeno klobaso.
Nato sva se odpravila proti Rondi, ki velja za najlepše mesto v Španiji. Že ob prihodu ti vzame dih – staro mestno jedro stoji visoko na pečini, razdeljeni z globokim kanjonom El Tajo, čez katerega se razteza veličasten Puente Nuevo, “novi most”, ki pravzaprav ni več tako nov (zgrajen je bil namreč konec 18. stoletja). Ko stojiš na mostu in gledaš navzdol, ti postane jasno, zakaj je Ronda tako posebna – pod tabo teče reka Guadalevín, ob straneh pa se razprostirajo beli zidovi, strehe in vrtovi, kot iz razglednice. Tadej pa je medtem ugotovil, da Ronda res ni idealen kraj za vse tiste, ki jim postane slabo že od pogleda na balkon. 😄
Raziskala sva staro mestno jedro La Ciudad, nato pa se sprehodila do Jardines de Cuenca, lepo urejenih vrtov vzdolž roba kanjona, kjer lahko za trenutek pozabiš, da si v turističnem središču. Med potjo so se odpirali čudoviti razgledi na most in okoliške bele hiše, obdane s kamnitimi prepadnimi stenami.
Kmalu sva prišla tudi do Mirador de Aldehuela, razgledne točke, ki ponuja spektakularen panoramski pogled na mesto in dolino pod njo.
Tu najdemo tudi eno najstarejših aren za bikoborbe v Španiji – Plaza de Toros de Ronda, zgrajeno leta 1785. Čeprav se danes bikoborbe izvajajo le ob posebnih priložnostih, je arena odprta za oglede. Midva se za ogled nisva odločila, saj tega na noben način ne želiva podpirati. Sva jo pa poslikala od zunaj. 🙂 Znotraj si drugače lahko ogledaš muzej, starinske kostume in zgodovino te – v Španiji še vedno razdeljujoče – tradicije. Tudi Ernest Hemingway je tukaj našel navdih; bil je navdušen nad kulturo bikoborb in dušo Andaluzije, ki jo je opisal v svojih delih. Na trgu ob areni danes stoji njegov kip, kot poklon pisatelju, ki je Rondo imenoval “najlepše mesto na svetu”.
Ko se sonce začne spuščati in mesto obsije zlata svetloba, razumeš, zakaj je Ronda navdihovala Hemingwaya kot tudi Orsona Wellesa – in zakaj se vanjo zaljubi skoraj vsak popotnik.
Preden sva zapustila mesto, sva se še enkrat ustavila ob razgledni točki. Noč je že legla nad kanjon, le most je bil obsijan z zlato svetlobo, ki je razkrivala njegovo veličino in mir. Sledilo je še nekaj fotografij za spomin in že sva krenila na pot.
Naslednji dan pa naju čaka nova dogodivščina – Gibraltar, kjer se španski temperament sreča z britansko urejenostjo.
