Danes je konec Ramadhana, zaključno dejanje, ki se imenuje Eid al-Fitr. Ponavadi je najbolj obremenjen dan v letu. Dnevi pred koncem Ramadana so tisti, ko vse cene ponorijo in gredo v nebo, še posebej karte, ker ljudje ta čas potujejo v druga mesta, da bi obiskali svojo družino in sorodnike. Na kateri koli drugi dan je enostavno in ceneje dobiti karte za javni prevoz in organizirane ture. Po 10-ih urah vožnje z vlakom, od tega skoraj tri urni zamudi in nenehnim ustavljanjem/čakanjem sva utrujena in neprespana zgodaj zjutraj prispela v Yogyakarto. Hitro uporabiva aplikacijo Grab (ala lokalni Uber) in že sva se odpeljala proti najini nastanitvi. Najprej se mi je zazdelo, da taksist ne ve kje točno se nastanitev nahaja, saj smo kar nekajkrat obrnili in spremenili smer. Ura je bila ravno 7 zjutraj – čas molitve. Ker je bil to zadnji dan Ramadana je policija in vojska zaprla kar nekaj cest zato, da so na njih lahko množično molili na prostem. Polne ceste ljudi na kolenih in v molitvi. Definitivno je bil to prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila.


S časom sva bila zelo na tesnem, zato sva se na hitro stuširala, na pol pojedla zajtrk in že je pozvonil najin voznik za današnjo turo do templjev Borobudur (budistični) in Prambanan (največji hindujski tempelj v jugovzhodni Aziji). Oba templja je zaščitil UNESCO. Ob koncu raziskovanja pa naju je razveselila novica, da je sedaj dovoljeno prodajati alkohol in seveda tudi pivo! 🙂


Takoj, ko sva prispela v mesto so se nama zasvetile oči, saj sva prvič odkar sva tukaj videla odprte bare, ki reklamirajo pivo. Yogyakarta je sicer dosti bolj umirjeno mesto od prestolnice Jakarte ali sosednjega Bandunga. Je kulturno središče otoka Java, na ulicah je zaznati večjo odprtost, prisotnost alternative in ogromno ulične umetnosti. Žal nama je, da se nama je potovalni načrt zaradi Ramadana nekoliko spremenil in bova pot že jutri zjutraj nadaljevala z vlakom proti vzhodu – Malangu. Mogoče pa še kdaj obiščeva to simpatično mesto…






