Wae Rebo

Včerajšnji dan sva pričela že pred sončnim vzhodom, spila čaj in počakala na najinega šoferja, ki je prispel skupaj s sinom. Odpeljali smo se na približno 3 urno vijugasto, predvsem pa tresočo vožnjo po takšnih in drugačnih poteh proti jugu otoka. Naša destinacija je bila tokrat tradicionalna vasica Wae rebo,…

Včerajšnji dan sva pričela že pred sončnim vzhodom, spila čaj in počakala na najinega šoferja, ki je prispel skupaj s sinom. Odpeljali smo se na približno 3 urno vijugasto, predvsem pa tresočo vožnjo po takšnih in drugačnih poteh proti jugu otoka. Naša destinacija je bila tokrat tradicionalna vasica Wae rebo, do katere naj bi vodil nekajurni zahteven peš vzpon. Pred najinim planiranjem obiska Rutenga in prebranih na desetine blogov in zapisov na internetu sva žalostno sklenila, da nama zaradi časovne stiske obisk Wae Reba ne bo uspelo izpeljati. Drug dejavnik, ki naju je odvračal od obiska je bil deloma tudi finančne plati. Pred prihodom v Ruteng sva sklenila, da si bova v zameno ogledala in obiskala drugo tradicionalno vas imenovano Todo, ki je bližje mestu, sicer manj pristna od najine sanjske destinacije, vendar sva bila že pripravljena sprejeti ta kompromis…Na najino srečo pa naju je gostiteljica Udis obvestila in navdušila z informacijo, da je Wae Rebo iz Rutenga dosegljiv v enem dnevu. Izlet je seveda naporen zaradi same vožnje, vzpona do vasi, spusta in povratka ampak je po njenih besedah “must do”! Premlevala sva stvar in se še pred večerjo odločila: jutri greva obiskat Wae Rebo! Časa res da ne moreva kupiti, zato bova stisnila zobe in dala vse od sebe, denar za tako stvar sva pripravljena pogrešati in konec koncev je mogoče to najina prva in zadnja priložnost za obisk tega idiličnega kraja. Možnosti za še kakšno uro spanja na poti, kljub zgodni uri ni bilo. Deloma zaradi res luknjastih cest, predvsem pa zaradi neučakanosti. Pot nas je na najino presenečenje pripeljala do samega juga otoka, kjer smo dosegli ocean ter se nato pričeli ob riževih poljih vzpenjati do izhodišča.

Zaradi časovne stiske sva se še 3km peljala z motorji po ozki poti do samega pričetka poti v džunglo in navkreber. Zajela sva sapo ter ubrala pot pod noge skupaj s šoferjem in sinom, saj tudi onadva še nista nikoli obiskala vasi. Na najino začudenje oba v natikačih. Oče je sicer svojo namero, predvsem zaradi kondicije, opustil že po par 100 metrih, mi pa smo nadaljevali dokaj zmeren vzpon skozi džunglo. K sreči smo štartali zgodaj in še ni bilo vročine ter pretirane vlage. Po približno uri in pol hoje pa smo v daljavi pod nami zagledali prve obrise vasi.

Je to res že to? Kako je možno, saj veliko ljudi opisuje vzpon kot nekajurno, skoraj peklensko telesno preizkušnjo? Kljub najini ne preveč zavidljivi kondiciji nama je uspelo in spoznala sva, da mnogo ljudi pretirava, saj je bil vzpon podoben nedeljskemu izletu na enega izmed naših zasavskih vrhov. Pred vasjo smo v džungli srečali prve domačine, ki so obirali kavne plodove. Prijazno so nas pozdravili ter nas usmerili v hiško nad vasjo, kjer moraš svoj prihod vaščanom napovedati z udarci po votlem bambusovem deblu.

Nekaj navodil pred vstopom v vas

Spustili smo se proti vasi in kmalu se je pred nami odprl nepozaben pogled na tipične koče obdane z jutranjo meglico in soncem. Kot skok nazaj v preteklost ter neko drugo dimenzijo in realnost.

Prihod v vas

Fotografiranje in snemanje je prepovedano, dokler v glavni koči ne obiščeš poglavarja vasi, ki te pozdravi, blagoslovi in izvede kratek ritual s katerim te izenači z domačini ter po katerem postaneš del “družine”. Nato smo bili s strani domačina, ki eden redkih govori angleško, deležni predstavitve značilnih koč, vsakdanjega življenja domačinov ter pijače za dobrodošlico – kava/čaj. Zatem pa nekaj ur prostega časa v vasi, druženja z domačini, predvsem otroci, opazovanja njihovega vsakdana, fotografiranje in občudovanja vsega okrog nas.

Football conecting people

Kljub občutku, da se tu čas ustavi, je kmalu napočil čas kosila, ki so nam ga postregli v koči za goste, tradicionalno na tleh. Za obisk same vasi, kosilo in sprejemni obred nameniš domačinom predviden prispevek, vendar v dobri veri, saj veš da denar ostane skupnosti, ki se v večini, poleg turizma, preživlja s predelavo kave.

Vas se je, na željo domačinov, za turizem odprla šele leta 2003, sedaj pa na leto beleži okrog 10.000 obiskovalcev. Na najino srečo sta bila poleg naju (in šoferjevega sina) včeraj na obisku le še dva angleška turista ter nekaj Indonezijcev. Tako sva imela edinstveno priložnost doživeti Wae rebo v miru in tišini, ki ga dela tako pravljičnega. Ob prihodu nazaj v Ruteng, v poznih popoldanskih urah, nama niti najmanj ni bilo žal najine odločitve. Doživela sva izlet, ki nikoli ne bo šel v pozabo, srečala iskrene domačine ter z njimi preživela nekaj ur, ob tem pa spoznala v kako različnih svetovih živimo. Kar je nam somoumevno, njim v večini primerov ni, vendar so kljub svojemu skromnemu načinu življenja eni najbogatejših ljudi, kar sva jih do sedaj srečala na najinih popotovanjih…

“Traveling – it gives you home in thousand strange places, then leaves you a stranger in your own land.”

Sorodne objave

Kawah Rengganis

Bandung, Kawah Putih in Kawah Rengganis

S polno glavo in z velikimi plani za današnji dan sva zjutraj vstala iz postelje. Na ”tešče” sva odhitela do…

Preberi več

Yogyakarta, Borobudur in Prambanan

Danes je konec Ramadhana, zaključno dejanje, ki se imenuje Eid al-Fitr. Ponavadi je najbolj obremenjen dan v letu. Dnevi pred…

Preberi več

Labuan Bajo, Nacionalni park Komodo in varani

Zadnjih nekaj dni najinega popotovanja preživljava v mestecu Labuan bajo na otoku Flores, predvsem dopustniško s poležavanjem na plaži, mrzlim…

Preberi več

Leave the first comment