Na sredino deževno popoldne sva zapustila Slovenijo ter se, preko letališča v Zagrebu, podala proti sončnejši, predvsem pa veliko toplejši destinaciji najinega letošnjega dopusta – Maleziji.
Malezija je država, ki se nahaja v jugovzhodni Aziji in je sestavljena iz dveh delov: polotoka Malezija in vzhodnega dela, ki leži na otoku Borneo. Dela sta med seboj ločena z Južnim kitajskim morjem. Država je etnično in jezikovno zelo raznolika. Med približno 33 milijoni prebivalcev je največ Malajcev, sledijo pa Kitajci in Indijci. Malezija je večinoma muslimanska država, saj približno 60 % prebivalstva prakticira islam. Vendar pa je prisoten tudi budizem, hinduizem in krščanstvo. Malezija ima eno izmed najbolj razvitih gospodarstev v jugovzhodni Aziji. Glavne gospodarske panoge vključujejo nafto, plin, palmovo olje, kmetijstvo, turizem in elektroniko.
Eden glavnih razlogov, da je Malezija postala cilj najinega potovanja, pa je predvsem v njenih naravnih lepotah in znamenitostih. Država ima tudi bogato zgodovino, raznoliko kulturo in edinstvena naravna bogastva in je dom za številne vrste ptic, rastlin in bogato morsko življenje. Poleg Malezije imava v načrtu obiskati tudi eno najmanjših držav na svetu, ki leži na otoku Borneo, Brunei. Zadala sva si, da bo najino popotovanje letos trajalo mesec dni.
Po krajšem postanku in prestopu v Istanbulu, je bil pred nama, še malo več kot 10 ur dolg, polet do glavnega mesta Malezije, Kuala Lumpurja. V prestolnici smo pristali popoldne po krajevnem času, na letališču sva opravila formulacije ob vstopu v državo (ker sva obrazce izpolnila že preko spleta, je to potekalo dokaj hitro), na mobilniku aktivirala malezijski e-sim ter ob izhodu iz letališkega kompleksa po dolgem času ponovno začutila značilno azijsko soparo. Preko aplikacije Grab, ki je tudi tukaj najcenejša različica taksi prevozov, sva naročila prevoz do najine nastanitve v mestu. Pred odhodom v Malezijo, sva od slovenskih popotnikov, ki so državo obiskali v preteklosti, že odkupila nekaj ringitov (malezijska valuta, RM), ki so nama pokrili prve stroške in se s tem izognila tudi oderuškim bankomatom in menjalnicam na letališču. Menjalna cena med evrom in ringitom se giblje približno v razmerju 1:5.
Letališče je od mesta oddaljeno okrog eno uro vožnje, odvisno seveda od prometa in kje v tem velemestu se nahaja tvoj cilj. Z gnečo k sreči ni bilo težav in pot do nastanitve je potekala gladko. Prevzem ključev, plačilo 4 nočitev, javljanje domačim o srečnem prihodu in zaslužena in prepotrebna prha, po kateri je sledilo nočno raziskovanje in spoznavanje z bližnjo okolico. Že kmalu sva ugotovila, da v mestu živi narodnostno zelo raznolika skupnost. Veliko je ljudi iz Indije, Kitajske, Bangladeša, Pakistana in ostalih azijskih držav.
Mešanica ljudstev tako pripomore k res pestri gastronomski, storitveni in trgovski ponudbi v mestu, kjer se praktično za vsakogar najde nekaj. Midva pa sva v tem trenutku najbolj goreče iskala steklenico ali dve mrzlega piva. V Maleziji prevladuje islamska vera in v teh dneh se je ravno iztekal njihov najpomembnejši praznični mesec, ramadan. Postenja čez dan se poslužuje veliko prebivalcev in prepričana sva bila, da bo velika težava tudi z dostopom do alkohola. Vedela sva, da je pivo mogoče dobiti tako v trgovini kot barih, sicer po nekoliko dražji ceni kot doma, nisva pa vedela kako strogi so glede prepovedi. Rešitev najinih tegob sva našla, kje drugje kot v kitajski restavraciji, kjer živijo nekakšno paralelno realnost in ramadanu ne posvečajo preveč pozornosti, razen seveda pri prodaji pirotehnike, ki jo prodajajo kar na stojnicah po ulicah.
Kulinaričnemu okrepčilu je sledil prepotreben počitek ter navajanje telesa in uma na časovno razliko, ki v primerjavi s Slovenijo znaša – 7 oziroma po prestavitvi ure doma, – 6 ur.
Za prvi dan nisva imela v načrtu nič posebnega, le spontano pohajkovanje po mestu in delanje sprotnega načrta kaj obiskati oziroma si ogledati. Predvsem pa se privaditi na drastično spremembo klime v primerjavi s tisto doma. Z Grabom sva se zapeljala na pozen zajtrk v kitajsko četrt ter si tam ogledala predvsem ulico Jalan Petaling, ki poleg tržnice slavi tudi po ulični umetnosti in stenskih poslikavah, ki pa jih najdemo tudi v nekaterih ostalih predelih mesta.
Kasneje sva se zapeljala še do kitajskega budističnega templja Thean Hou, ki stoji na manjši vzpetini nad mestom. Tempelj je novejši, vendar slovi po svoji bogati, predvsem pa zelo barviti okrasitvi. Dekoracija v samem templju je bazirala na simbolih kače, saj prav ta žival predstavlja letošnje kitajsko leto.
Ker nama je močno sonce, na katerega se še nisva privadila, povzročalo kar nekaj težav, sva se odločila da obiščeva park v samem centru mesta (KLCC), ki leži ob vznožju najvišjih dvojnih stolpnic na svetu in enega glavnih simbolov mesta – stolpih Petronas. Mogočna nebotičnika sta s svojimi 88 nadstropji in 452 metri, med leti 1998 in 2004, veljali tudi za najvišji zgradbi na svetu. Kljub temu sta zgradbi, ki jih v 42. nadstropju povezuje most, še vedno simbol moderne arhitekture in inženiringa. Okolico stolpov, poleg parka z mnogimi vodometi, sestavljajo predvsem visoki poslovni nebotičniki in hoteli. Ob času najinega obiska v parku ni bilo prevelike gneče, le-ta se tam pojavi v večernih urah, ko v spremljavi klasične glasbe oživijo fontane in sta stolpa osvetljena ter tako še toliko bolj mogočna in vidna z domala skoraj celega mesta. Tudi sama sva večerni obisk ponovila čez tri dni in nebotičnika z okolico se takrat, kljub veliki gneči, res predstavita v še lepši luči.
Najina namestitev je bila le nekaj sto metrov od postaje nadzemne železnice (monorail) in še nekaj metrov dlje od postaje navadne železnice. Tako sva imela dobro izhodišče za uporabo javnega prometa, ki je v takšnem mestu res najhitrejši in tudi najcenejši način transporta. Ko ugotoviš kako stvar deluje, je vse skupaj res priročno in enostavno za koriščenje. Za javni promet obstajajo dnevne in večdnevne karte, midva pa sva se raje posluževala kar nakupom enkratnih vozovnic oziroma žetonov, ki so redko presegli ceno 1 € na vožnjo. Žeton kupiš na avtomatih ali blagajni za točno določeno relacijo in cena varira glede na to. Ob odhodu na peron žeton poskeniraš in ga po opravljeni vožnji vržeš v avtomat in si s tem zagotoviš izhod. Žetonov in papirnatih vozovnic zato nikoli ne smeš zavreči pred tem, kar sva spoznala tudi sama po prvi vožnji 🙂
Z navadnim vlakom sva se tako podala tudi na približno pol ure oddaljeno vožnjo do jam Batu, kjer se nahajajo zelo znana hindujska svetišča.
Jame Batu (Batu Caves) so znana turistična in verska destinacija v Maleziji, ki jo vsakoletno obišče na milijone ljudi. Jame predstavljajo pomembno hinduistično svetišče, posvečeno bogu Muruganu, ki je eden od najpomembnejših bogov v hinduizmu, posebej med tamilsko skupnostjo. Obiskovalci, predvsem romarji iz Indije, sem pogosto prihajajo, da se poklonijo in opravljajo verske obrede. Jame so bile odkrite v 19. stoletju, danes pa so znane po svoji bogati zgodovini in pomembnosti za hinduistično skupnost v Maleziji. Prvi verski objekt v jamah so zgradili leta 1859, notranjost jam pa je okrašena z hinduističnimi kipci, freskami in verskimi slikami. Na trenutke je vsega okrasja že toliko, da nimaš več občutka, da si v naravni jami temveč prej v kakšnem zabaviščnem parku.
Na območju je več krških jam, med katerimi je največja in najbolj znana Velika jama (Cathedral Cave), ki je visoka okoli 100 metrov. Do nje vodi 272 barvitih stopnic ob vznožju katerih se, 42 metrov v nebo, dviga ogromni kip boga Murugana, ki je eden največjih kipov tega boga na svetu. Kip je res impozanten, viden že od daleč in je ena izmed glavnih znamenitosti jam Batu.
Čeprav je odnos obiskovalcev in upravljalcev do narave tukaj res šokantno slab pa je območje znano tudi po svoji biodiverziteti. V bližini jam rastejo mnoge vrste tropskih dreves, na območju pa prebivajo tudi mnoge ptičje vrste in zmikavtske opice vrste makak, ki si za svoje tarče rade izberejo neprevidne obiskovalce, ki jim nato ukradejo prigrizke ali pa kar cele vrečke dobrot. Pazljivost zato ni nikoli odveč.
Po vročem dnevu je prijala osvežitev v hotelskem bazenu, ki pa nama je pustila malo grenak priokus. Domači so naju namreč v skrbeh pričeli obveščati o močnem potresu, ki je prizadel Mjanmar in Tajsko, v Maleziji pa ga tisti dan k sreči praktično ni bilo zaznati.
Sledil je najin zadnji dan v prestolnici, ki je sovpadal tudi z zadnjim dnem svetega meseca ramadana. Mogoče naključje, a sva se ravno na ta dan odločila za obisk predmestja Putrayaja in tamkajšnjih mošej.
Putrajaya je administrativno in vladno središče Malezije, ki se nahaja približno 25 kilometrov južno od glavnega mesta in je, iz centra prestolnice, dosegljivo z nadzemno železnico v približno 30 minutah. Celotno območje je dokaj novo in je ponekod še v izgradnji, saj je bilo ustanovljeno leta 1995 z namenom premestiti administrativnega središča Malezije iz Kuala Lumpura v bolj načrtovano in organizirano območje. Območje je bilo izbrano zaradi svoje strateške lege, ki omogoča lažji dostop do različnih delov države in je bližje letališču.
Ob najinem prihodu, je območje delovalo kot mesto duhov, saj je bila večina lokalov in restavracij, zaradi zaključka ramadana, zaprtih. Seveda so bili na dopustu tudi vsi državni uradniki iz tukajšnjih ministrstev, katerim je večina mesta v bistvu namenjenega. S težavo sva le našla restavracijo za pozen zajtrk in ob pogledu na jezero sklenila, da se peš odpraviva na drugo stran, do impozantne Železne mošeje, ki se je dvigala na nasprotnem bregu.
Mesto Putrayaja je sicer znano po svoji moderni in impresivni arhitekturi, ki združuje elemente islamskega, malajskega in postmodernega sloga. Zasnovano je tudi z veliko pozornosti na okolje, saj ima številne parke, veliko umetno jezero in zelene površine, kar daje občutek mirnosti in povezanosti z naravo.
Kljub vsemu zelenju naju je močno sonce med hojo okrog jezera do Železne mošeje dodobra izmučilo, vendar je kmalu sledila močna nevihta, ki je vsaj za nekaj trenutkov delno osvežila ozračje. Ravno pravšnji čas sva še pripešačila v bližino mošeje in se odpravila na ogled notranjosti. Zaradi kratkih hlač in rokavov sva morala oba obleči pregrinjali, ženske pa si morajo pri tem s kapuco prekriti tudi lase. Čevlje pustite pri vhodu in se nato bosi podate v notranjost, ki obiskovalca, ne glede na veroizpoved, ne more pustiti ravnodušnega.
Železna mošeja (Masjid Tuanku Mizan Zainal Abidin) je namreč sodobna in edinstvena mošeja, zasnovana v sodobnem islamskem slogu, s poudarkom na uporabi jekla, kar ji daje njen prepoznaven videz in ime. Gradnja mošeje se je začela leta 2004 in zaključila leta 2009. Je ena izmed najmodernejših in največjih mošej v Maleziji, saj sprejme 20.0000 vernikov. Oblikovana je tako, da je odprta in prostorna, z modernimi arhitekturnimi elementi, ki združujejo islamsko tradicijo in modernost. Mošeja je posvečena Tuanku Mizan Zainal Abidinu, devetemu kralju Malezije, ki je vladal od leta 2006 do 2011.
Ker sva bila že nekoliko pozna in dež še vedno ni ponehal, sva do naslednje, “Rožnate” mošeje, uporabila kar Grab. Mudilo se nama je tudi zaradi pričetka večerne molitve, po kateri se mošeje zaprejo za zunanje obiskovalce.
Masjid Putra, znana tudi pod imenom “pink mosque” (rožnata mošeja) je ena najbolj prepoznavnih in impresivnih mošej v Maleziji in je zaradi svoje značilne barve vidna že od daleč. Znana je po svoji edinstveni arhitekturi, ki združuje islamske, malajske in postmoderne arhitekturne elemente. Zasnovana je tako, da odraža islamsko estetiko, hkrati pa vključuje malajske arhitekturne značilnosti. Ima prepoznavno rožnato barvo zaradi uporabe rožnatega granita iz Savdske Arabije, kar ji daje posebnost in jo naredi tako prepoznavno. Mošeja je bila zgrajena med letoma 1997 in 1999 in ima 3 glavne komponente: osrednjo molilnico, ki sprejme do 15.000 ljudi, območje za vodne obrede (wudhu), ter kompleks za učne dejavnosti in administrativne prostore. Zgradba vključuje tudi 161 metrov visok minaret in stoji v neposredni bližini predsedniške palače, ki se, s svojo zeleno kupolo, dviga na griču poleg nje.
Za razliko od Železne mošeje je bilo tu srečati veliko več, predvsem japonskih in kitajskih, turistov. Pri vhodu sva ponovno prevzela ogrinjali se sezula in podala v notranjost, ki je prav tako osupljiva. Prijazna prostovoljka je za naju izvedla “fotošuting” in naju seznanila z osnovami islama, praznovanjem ramadana ter kratko zgodovino mošeje in območja.
Nazaj v prestolnico sva se nato prav tako vrnila z nadzemno železnico, celotno pot pa naju je spremljal dež. Večer, ki se je zaradi praznovanja konca ramadana kar nekoliko zavlekel, sva ob spremljavi mnogih ognjemetov preživela v območju Bukit Bintang, ki je znan po mnogih nočnih lokalih in barih. Naslednji dan naju je čakala pot nazaj na letališče in let na otok Borneo. Betonsko džunglo prestolnice bova končno zamenjala s tisto pravo, zeleno.
