Najina izbira popoldanskega trajekta iz otočja Camotes se je kasneje izkazala za nekoliko napačno. Trajekt, ki je iz pristanišča v Poru odrinil ob 15h, je do pristanišča Liloan na otoku Cebu, ki sva ga izbrala prav zaradi bližine Cebu City-ja, potreboval ponovno nekaj več kot tri ure. Pristali smo ravno v času največje popoldanske prometne konice in možnost, da bi pravočasno kje dobila prost Grab taxi, ki bi naju odpeljal do glavne avtobusne postaje v Cebu city-ju, kjer bi ulovila zadnji avtobus, ki pelje na jug otoka, enostavno ni bilo. Nekoliko stežka sva se morala sprijazniti z dejstvom, da danes ne bo več mogoče nadaljevati najine poti proti naslednji destinaciji. Prespala sva v hotelu v kaotičnem Cebu city-ju, ki se lahko, tudi po norem prometu, zlahka primerja s prestolnico Manilo, na žalost predvsem po negativnih stvareh. Bivanju v hotelih se načeloma izogibava, vendar sva tokrat naredila izjemo zaradi bližine avtobusne postaje in vključenega zajtrka, kar nama je zjutraj privarčevalo kar nekaj časa. Avtobusi iz Cebu city-ja proti jugu peljejo vsake pol ure, težav z gnečo in lovljenjem avtobusa tokrat tako ni bilo. Iz kaotične otoške prestolnice sva se na približno štiriurno vožnjo proti jugu odpravila ob 9h dopoldne.
Pot nas je z avtobusom vodila tudi skozi turistično zelo znano in opevano mesto Moalboal, ki sva ga prav zaradi množice nastanitev in turistične ponudbe raje preskočila. Svojo oazo miru sva zato našla v majhnem zaselku Samboan, kjer sva bila verjetno ponovno edina tuja obiskovalca. Nastanitev, obdana z bujnim zelenjem in bazenom, je bila najin dom naslednje tri dni.
V nastanitvi sva si ponovno izposodila skuter ter z njim raziskala dobršen del razgibanega jugo-zahodnega dela otoka Cebu, kjer lahko najdemo obilico slapov, ki so bili eden glavnih razlogov najinega obiska tega območja. Začeti sva želela z najmogočnejšim od vseh slapov in odpravila sva se na približno eno uro dolgo vožnjo do slapu Tumalog. Iz glavne obmorske ceste sva se odcepila na manjšo stransko ter se po njej strmo povzpela navkreber. Po nekaj minutah sva prispela do izhodiščne točke, ki pa je bila na najino veliko presenečenje zaprta z rampo na kateri je pisalo, da je slap trenutno nedostopen za obiskovalce. Domačina, ki je počival v bližnji senci, sva vprašala kaj je razlog za to. Povedal nama je, da je zaradi velike suše slap enostavno presahnil. Razočarana sva se vrnila do glavne ceste, kjer sva opazila, da je bil že ob smerokazu za slap nalepljen list z enakim obvestilom, ki pa sva ga pred tem spregledala.
Namesto slapu sva si ogledala opice makak v bližnjem mestu Oslob. Trop približno 90 opic živi na tukajšnjem območju, kjer si jih obiskovalci lahko ogledajo na raznih plezalih, vrveh, hišicah na drevesih in vodnih bazenčkih, opice pa je mogoče tu tudi hraniti. Zaradi hrane so opice navajene dneve preživljati v bližini območja, ki je urejeno za obiskovalce, ponoči pa se na miren počitek raje odpravijo višje v gozd, do katerega imajo ves čas tudi prost dostop. Makaki živijo v strogo hierarhičnih združbah ter lahko dosežejo starost do 25 let. Prehranjujejo se predvsem s sadjem in zelenjavo.
Približno pol ure sva uživala v opičjih vragolijah ter se nato s skuterjem preko hribov odpravila do naslednjega slapu ter po poti upala, da bova imela pri njem z vodostajem več sreče. Lepo urejeno cesto so kmalu zamenjale luknje in naposled makadam, ki naju je pripeljal do parkirišča nad slapom Inambakan.
Domačini, ki čakajo ob parkiriščih pobirajo simbolično parkirnino ter te ob tem poskušajo prepričati, da za obisk slapu potrebuješ tudi vodiča, za kar se ponavadi ponudijo kar sami. V večini primerov to res ni potrebno, saj do slapov vodijo dobro uhojene in v večini primerov tudi betonske poti. Ponudbo sva prijazno zavrnila ter se sama podala do približno 10 minut oddaljenega slapu. Že od daleč se je preko deževnega gozda zaslišalo močno bučanje vode, kaj kmalu pa sva skozi bujno zelenje zagledala mogočen vodni stolp, ki je padal več kot 30 metrov čez skalnat previs v velik tolmun pod njim. Turkizno modra voda je kar vabila na osvežitev, velikost samega območja pa omogoča, da se ljudje in gneča nekoliko porazgubijo. Midva sva za plavanje in namakanje najprej izbrala spodnji bazen, ki je sameval ter se kasneje prestavila v zgornjega, ki je dovolj globok, da omogoča tudi skoke iz bližnjih skalnih sten, česar se zelo radi poslužujejo domačini, ki se tako pokažejo in dokažejo pred turisti. Voda je bila ravno pravšnje temperature za osvežitev in namakanje v soparnem vremenu, mogočen slap Inambakan pa je opravičil svoj sloves in ni nama bilo žal obiska območja, kjer sva preživela dobršen del popoldneva.
Med vožnjo nazaj do nastanitve je sledil krajši postanek in okrepčilo ob obali nato pa večerno razvajanje ob pivu v bazenu in kovanje načrtov za naslednji dan.
Število slapov na jugu Cebuja je res veliko in kar težko se je odločiti katerim dati prednost in jih obiskati. Zavedala sva se, da vseh enostavno ne bo mogoče videti, prav tako pa je bil pri marsikaterem vprašljiv tudi njegov vodostaj. Preko prebiranja raznih forumov in spletnih strani sva naletela na nekoliko manj znan slap Montpeller, ki je bil od najine nastanitve sicer oddaljen kakšno uro vožnje, marsikdo pa je tudi pisal o tem, da je dostop do slapu trenutno onemogočen. Kljub temu sva se odločila preizkusiti srečo, v rokavu pa sva sicer imela še rezervni plan. Skuter se je nekoliko namučil ob vožnji v strm hrib ampak sčasoma sva le dosegla ovinek, od kjer se prične pot proti slapu. Na bližnji hišici je bil že nekoliko zbledel znak, da je slap trenutno zaprt zaradi plazu. O podrobnostih sva se pozanimala pri domačinih, ki so naju opazovali iz bližine. Povedali so nama, da je ogled slapu sicer možen, da pa naj se tja zaradi varnosti raje ne odpravljava sama. V pobočju ob slapu so namreč še vedno krušljive skale, ki predstavljajo nevarnost.
Ob potiki s eje položno spuščala med kokosovimi palmami sva naletela na dva mlajša domačina, katera sva zmotila pri delu. Eden od njiju, po imenu Edgar, nama je ponudil spremstvo do slapu v zameno za 200 pesov. Ponudbo sva sprejela bolj iz vljudnosti, kot nuje, saj do slapa res ni bilo več daleč in smo ga kaj kmalu res zagledali za ovinkom. Dostop do slapu je bil zaradi plazu in nanošene zemlje in kamenja res nekoliko otežen, vendar vreden truda. Visok in ozek slap je padal v globok turkizen tolmun, katerega sva imela, v nekoliko oblačnem dopoldnevu, praktično ves čas popolnoma zase.
Obvestilo ob pričetku poti verjetno odvrne še tiste redke obiskovalce, ki zaidejo v te kraje. Magičen in miren kraj v neokrnjeni naravi sva poizkušala užiti v vsej njegovi lepoti, po nekaj urah relaksacije pa sva se vrnila do skuterja ter nadaljevala pot še proti slapu Cancalanog, oddaljen še pol ure vožnje po ovinkasti cesti. Slap ravno ne opraviči svojega imena, saj je visok le okrog štiri metre. Bolj očarljiv in zanimiv je globok tolmun in kopališče ob njem, ki zaradi globoke vode sem privablja veliko domačinov. Enako je bilo tudi ob najinem obisku, spremstvo otrok sva imela že od samega parkirišča, v vodi pa naju je kar naenkrat obkrožilo nekaj zvedavih fantov, ki so seveda želeli pokazati vse svoje vodne veščine in trike. Gneča vseeno ni bila prevelika in popoldne sva preživela tu. Pri bencinu za skuter sva se nekoliko uštela, k sreči pa naju je pot do obale vodila po večini le še navzdol in z zadnjimi hlapi sva nekako le prilezla do prve bencinske postaje.
V nastanitvi naju je ponovno čakalo pakiranje in trije dnevi v tropskem raju so kar prehitro minili. Pri lastnici namestitve sva se za naslednji dan pozanimala še glede prevoza do pristanišča Oslob, od kjer naju je pot vodila dalje, na najino zadnjo destinacijo potovanja – otoka Panglao in Bohol.
