Dong Hoi in nacionalni park Phong Nha Ke Bang

Iz Sape sva s spalnim avtobusom po približno šestih urah prispela v obmorsko mesto Đong Hoi, ki leži v provinci Quang Binh. Območje ima dolgo obalo, hribovite predele na meji z Laosom, podzemne kraške jame, veliko gozdov in zelenja ter mir. Ime Quang Bihn bi lahko prevedli kot “kraljestvo jam”,…

Iz Sape sva s spalnim avtobusom po približno šestih urah prispela v obmorsko mesto Đong Hoi, ki leži v provinci Quang Binh.

Območje ima dolgo obalo, hribovite predele na meji z Laosom, podzemne kraške jame, veliko gozdov in zelenja ter mir. Ime Quang Bihn bi lahko prevedli kot “kraljestvo jam”, v uporabo pa je prišel leta 1604. Na tem območju živi okrog 900.000 ljudi, od tega približno 120.000 v največjem mestu Đong Hoi z okolico. Vietnam je na tem mestu najbolj ozek, saj zračne linije od obale do meje z Laosom znaša le 50 km. Območje se nahaja nekje na sredini države in predstavlja enega najbolj vročih predelov Vietnama, s povprečno temperaturo 25,4 °C. Tudi sama sva občutila veliko temperaturno razliko, saj se je temperatura ves čas gibala nad 35 °C. Obale so v večini primerov peščene, sipine pa se ponekod širijo tudi v notranjost in oblikujejo manjše puščave.

Pogled iz najine nastanitve

Mesto Đong Hoi se turistično šele razvija, veliko se gradi, v poletni sezoni pa nudi mesto za počitnice predvsem domačim gostom. Lokali, ki ponujajo predvsem morsko hrano so locirani po večini ob obali morja in reke Nhat Le, ki se tu izliva v morje. Turističnih znamenitosti ni veliko in glavne sva si tako peš in počasi, zaradi velike vročine, ogledala v enem dnevu. Ostanki zbombardirane cerkve iz vietnamsko-ameriške vojne, stara mestna vrata, glavni trg s spomenikom Ho Chi Minh-a ter budistični tempelj s pagodo. Prijal je tudi bosonog sprehod po navidezno neskončnih peščenih plažah, ki v tem trenutku še samevajo. Morje ni ravno najbolj čisto, za domačine je, če lahko verjamete, sedaj še premrzlo za kopanje in tudi midva se nisva pridružila nekaj zagnanim turistom, ki so se namakali v vodi.

Mestna vrata Quang Bihn so ena od največjih znamenitosti mesta Đong hoi in so ostanek enega izmed treh obrambnih zidov, ki so bili zgrajeni v 17. stoletju v provinci.

Mesto naju tako ni pretirano navdušilo, vendar sva sem prispela predvsem zaradi izhodiščne točke pri obisku kraških jam v bližini. Jama Thien Đuong, ali turistom bolj poznana pod angleškim imenom “Paradise cave”, je bila odkrita leta 2005 s strani domačina, prvih 5 km jame pa so nato raziskali britanski jamarji, ki so kasneje ugotovili, da jama v dolžino meri kar 31 km in je tako najdaljša znana jama v nacionalnem parku. Ime je jama dobila zaradi svoje bogate zbirke kapnikov in jamskih kraških pojavov vseh vrst in oblik.

Vhod v jamo Paradise

Za ogled jame sva rezervirala turo s kombijem, ki naju je po zajtrku pobral pred najino nastanitvijo. Naša skupina je poleg naju štela še turistko iz Japonske ter devet vietnamskih upokojencev, zaradi katerih se je pozneje izkazalo, da bo tempo naših ogledov res počasen. V vsaki stvari je nekaj dobrega in tako smo si ostali lahko v miru in podrobno ogledali, fotografirali in raziskali prav vsak kotiček jame. “Paradise cave” leži približno 60km vožnje iz mesta Đong Hoi, kar nam je vzelo približno uro in pol vožnje. Po poti nam je vodič razlagal zgodovinsko pomembnost območja med vietnamsko-ameriško vojno, saj je tu potekala glavna preskrbovalna pot iz severa države proti jugu, na fronto. Zaradi divjine Američani dolgo niso odkrili teh poti, ki so se kasneje, zaradi bombnih napadov, prestavile čez mejo v Laos. Tukajšnji kraški svet je vietnamska vojska in vojaško-politični vrh izkoristil tudi za podzemne bolnišnice, skladišča orožja in zaklonišča.

V daljavi smo na enem izmed apnenčastih hribov, ki se dviga nad riževimi polji zagledali unescov napis za Nacionalni park Phong Nha – Ke Bang, ki je s 123.000 hektarji največji nacionalni park v Vietnamu. Skupaj z nacionalnim parkom Hin Nam No, čez mejo – v Laosu, regija velja za enega največjih zaščitenih območji s kraškimi pojavi v Aziji. V njem se pojavlja ogromno kraških oblik, ki so stare več kot 400 milijonov let, 94% parka prekriva gozd, ki je dom mnogim endemičnim rastlinskim in živalskim vrstam. Na območju živi tudi 9 od 21 vrst primatov, ki živijo v Vietnamu. Opic ob najinem obisku ni bilo na spregled, so pa svojo prisotnost sporočale z glasnim oglašanjem, ki se je razlegalo iz deževnega gozda. Na območju nacionalnega parka Phong Nha – Ke Bang so doslej odkrili več kot 300 kraških jam v skupni izmeri več kot 140 km, vsako leto pa jamarji odkrijejo nove. Jam, ki jih najdemo v nacionalnem parku so ene uzmed največjih in najstarejših znanih jam na svetu. Unesco je območje leta 2003 zato priznal kot območje naravne dediščine.

Ko smo se pripeljali do glavnega parkirišča nam je vodič kupil karte za ogled jame. Pot lahko od tu naprej nadaljujete peš ali pa z malo večjimi električnimi golf vozili. Zaradi povprečne starosti skupine smo bili deležni slednjega. Do samega vhoda v jamo pa je potreben še približno 10 minutni vzpon po tlakovani poti čez deževni gozd. Predno se je celotna skupina zbrala pred vhodom, sva se midva že dodobra odpočila, aklimatizirala (iz jame namreč piha hladen zrak) ter pri eni od ostalih skupin že poslušala predstavitev same jame.

V jamo, ki ima skozi celo leto okrog 20 °C, se spuščajo lesene stopnice. 1 km dolgo pot, ki je odprta za obiskovalce, lahko prehodite v manj kot eni uri, nam pa se kot rečeno ni nikamor mudilo in smo lahko jamo občudovali še bistveno dlje. In imeli smo kaj videti. Že ob spustu se znajdeš v ogromni dvorani, od kjer se število in mogočnost kapnikov, z vsakim metrom, le še povečuje. Začneš se zavedati svoje majhnosti in mogočnosti narave, ki je jamo oblikovala skozi 400 milijonov let. Jama vsekakor upraviči svoje ime in ni nama bilo žal njenega obiska.

Po prihodu iz jame je sledilo skupno kosilo s tradicionalnimi vietnamskimi jedmi v bližnji restavraciji. Po kosilu bi se prilegel počitek, vendar smo pot kmalu peš nadaljevali do bližnjega rečnega pristanišča, kjer smo se vkrcali na ozke in dolge čolne ter se odpeljali proti toku reke Song Con.

Naša destinacija je bila jama Phong Nha, katere dolžina znaša nekaj manj od 8 km. S podzemno reko, katere dolžina je 14 km pa jama velja za eno najdaljših vodnih jam na svetu. Vhod v jamo je impozanten, preden smo ga dosegli pa so nam, zaradi boljšega pogleda s čolna, odstranili tudi streho. Motor čolna tu zamenjajo vesla. Jama ima veliko stranskih jam in dvoran, ki so suhe in bogate s kapniki, veliko je tudi naplavljenega finega peska, ki ustvarja prave podzemne plaže. Glavni rov z reko pa je s kapniki bogat predvsem po stropu, saj deroča reka med deževnimi obdobji sicer s seboj odnaša vse in močno erodira stranske stene jame. Po jami smo pičasi pluli približno 1 km. Od tu dalje je mogoče le s kajaki in posebnimi turami, ki preveslajo skoraj celotno dolžino jame in trajajo cel dan.

Pot iz jame smo nadaljevali peš, skozi stranske dvorane in se zunaj ponovno vkrcali na čolne. Najin obisk nacionalnega parka je bil tako končan. V Đong Hoi smo se vrnili v poznih popoldanskih urah, tako da sva imela še dovolj časa za večerjo in pakiranje. Pot z mini busom nadaljujeva na jug, v bivšo prestolnico in cesarsko mesto Hue.

“Take only memories, leave only footprints.”

Sorodne objave

Fansipan

Fansipan 3143m

Fansipan (Phang Xi Pang) je najvišja gora na Indokitajskem polotoku, ki se nahaja v bližini nekdanje francoske kolonialne hribovite postaje…

Preberi več
Riževa polja

Sapa

Mesto, kakor tudi celotna regija, ima bogato zgodovino. Do leta 1952 se je mesto imenovalo Cha Pa in je bilo…

Preberi več

Muzej vojnih ostankov Ho Chi Minh

Zadnji dan potovanja po Vietnamu sva želela skleniti z obiskom najbolj znanega vojaškega muzeja v mestu Ho Chi Minh, ki…

Preberi več

Leave the first comment