Fansipan 3143m

Fansipan (Phang Xi Pang) je najvišja gora na Indokitajskem polotoku, ki se nahaja v bližini nekdanje francoske kolonialne hribovite postaje Sapa. Je del vietnamskega pogorja Hoang Lien Son, na jugovzhodni konici Himalaje v severozahodni regiji Vietnama. Gora se ponaša s 3143 metri in je vsekakor ne gre podcenjevati v kolikor…

Fansipan (Phang Xi Pang) je najvišja gora na Indokitajskem polotoku, ki se nahaja v bližini nekdanje francoske kolonialne hribovite postaje Sapa. Je del vietnamskega pogorja Hoang Lien Son, na jugovzhodni konici Himalaje v severozahodni regiji Vietnama. Gora se ponaša s 3143 metri in je vsekakor ne gre podcenjevati v kolikor se odločite za vzpon. Ta traja nekje med 6 in 8 urami, odvisno od vašega tempa. Razgledi so osupljivi. Toda mračno podnebje v Sapi pomeni, da so Fansipan in okoliške gore pogosto skrite za sivo dolgotrajno meglo, ki se več dni noče dvigniti. Kljub temu pa je to še vedno zahtevno, nagrajujoče, razburljivo in lepo doživetje. Pred samim podvigom sva bila oba v dvomih ali sva pot kondicijsko sploh sposobna prehoditi. Prebrala sva mnoge zapise, pogledala videoposnetke in se zavedala, da vzpon res ni mačji kašelj. Glede na to, da je bil včeraj najin zadnji dan v Sapi in tako tudi zadnja priložnost za obisk Fansipana, sva se na koncu le odločila, da vrh doseževa peš.

Ker je za vzpon na goro potreben vodič, sva se prej dogovorila in se v jutranjih urah z njim dobila v mestu. Segli smo si v roko in z avtom nadaljevali pot, ki nas je pripeljala do prelaza Tram Ton, kjer smo najprej potrebovali pridobiti dovoljenje od čuvaja nacionalnega parka v nadzorni postaji. Ko smo dobili zeleno luč, smo se odpravili do začetka poti, kjer nama je vodič Si odrezal dve bambusovi palici, ki sta nama pomagali pri strmih vzponih. Čeprav nama je bilo na začetku rečeno, da bo poskrbljeno za izposojo pohodnih palic temu ni bilo tako, pa smo le našli neko skupno pot in na koncu se je obneslo prav dobro. Imela sva srečo, da sva se edina prijavila na turo, ki sicer lahko zajema do 10 ljudi. Vodič Si je tako lahko tempo popolnoma prilagajal nama.

Sprva dokaj položna pot nas je vodila čez potočke deževnega gozda. Kljub zgodnji jutranji uri in pričetku poti na okrog 1800 metrih nadmorske višine, je bila temperatura ravno pravšnja za pohod. Jutranje meglice so se počasi dvigovale čez krošnje prvinskega deževnega gozda in na trenutke so se skozi njih prebili tudi prvi sončni žarki. Vreme na Fansipanu je lahko zelo nepredvidljivo in hitro spreminjajoče. Na to so naju pred odhodom opozorili vsi, s katerimi sva komunicirala, se zanimala glede vremenske napovedi in predvidenih razmer. Nihče nama ni znal podati natančnega odgovora ali jamčiti za svoje besede. Tudi najin vodič Si naju je pred pričetkom poti opremil z zložljivima palerinama, za primer morebitnega dežja ali nenadnega naliva. Za vzpon na goro se je zato potrebno dobro opremiti in primerno obleči, najbolje po plasteh, ki jih nato, glede na razmere, dodajamo ali slačimo. Pripravljen je potrebno biti tudi na zimske temperature, ki v tem letnem času prav tako lahko presenetijo na samem vrhu.

Vzpenjali smo se zmerno in pred nami so se pričeli izrisovati obrisi pobočji, Si pa nama je z roko nakazal gorski greben na katerega se bomo morali povzpeti najprej. Kmalu nama je postalo jasno, da se bo položna pot kaj kmalu spremenila v vzpenjanje. Prišli smo do prvih izmed mnogih stopnic, ki so nas ločile do našega končnega cilja. Celotna pot je, predvsem pri strmejših vzponih, pogosto tlakovana ali pozidana s stopnicami. Te so na najbolj strmih mestih kovinske ali pa se spremenijo celo v lestve. Predvsem pozidane stopnice in tiste vklesane v kamen niso enakomerne, njihova višina varira in vzpenjanje po njih, predvsem za kolena predstavlja kar velik izziv in napor.

Po približno 2 urah hoje smo dosegli prve bivake, namenjene pohodnikom, ki se odpravijo na dvodnevni vzpon in spust. Od tu dalje pa je naš prijeten začetniški pohod začel prehajati v bolj zahtevno fazo. Povzpeli smo se do prvega grebena, kjer se je vidljivost močno zmanjšala. Vso meglo iz nižin so močni vetrovi dvigali proti vrhu gore. Občutno se je dvignila vlaga v zraku, ki je dajala občutek, kot da je pričelo deževati. Srečali smo prvo skupino pohodnikov, ki se je že vračala iz vrha. Prespali so v drugem bivaku in se zgodaj zjutraj povzpeli na vrh, ki je bil zavit v gosto meglo, tako da od razgleda in sončnega vzhoda niso imeli kaj prida. Povedali so, da na vrhu močan veter razpihuje meglene oblake in mogoče bomo imeli mi več sreče kot oni. Zaželeli smo si varen korak in krenili vsak v svojo smer.

Bivaki namenjeni pohodnikom

Z grebena smo za trenutek v daljavi že zagledali kabinsko žičnico, ki mesto Sapa povezuje z vrhom Fansipana. S 6,3 km dolgo jeklenico gre za najdaljšo kabinsko žičnico v tem delu Azije. Si je še enkrat z roko pokazal smer vrha, ki je bil tokrat že popolnoma zavit v oblake. Veter se je na poti po grebenu, ki predstavlja najbolj strm del vzpona, le še okrepil. Sunki vetra so bili res močni in k sreči nam je nekoliko zaveterja nudil bambus, ki raste ob poti. Vremenske razmere, visoka vlažnost, predvsem pa strmo vzpenjanje po stopnicah, naju je že dodobra utrudilo. Si je predlagal, da se večkrat ustavimo, nadihamo in počasi nadaljujemo proti drugemu bivaku, kjer bomo imeli malico. Od njega nas je ločilo še približno uro hoje. Dodobra prepoteni, premraženi in v popolni megli smo ga dosegli malo kasneje, saj je najin tempo občutno padel. Pojavile so se prve bolečine v mišicah in sklepih, poznale so se posledice najine trenutno ne najboljše kondicijske pripravljenosti, vse skupaj pa je nekoliko načelo tudi najin zagon, moralo in optimizem.

Približno polurni postanek v bivaku z malico je tako prišel ravno v pravem trenutku. Po oddihu in okrepčilu naju je Si seznanil, da je pred nami še 2 uri hoje do vrha in da smo sedaj že res blizu ter naju s tem dodatno motiviral. Iz bivaka smo se podali nazaj v meglo in veter ter sprva dokaj položno nadaljevali pot, ki pa je ponovno hitro krenila po pozidanih stopnicah strmo navzgor. Vzponu je sledil spust in vsi težko priborjeni metri so se izničili. Zadnji del poti so ti vzponi in spusti res pogosti, zdi se kot da narediš dva koraka naprej in enega nazaj, vse skupaj pa prične, poleg bolečin, močno vplivati na psiho in porajati dvome v lastne zmožnosti. Kljub temu sva se medsebojno vzpodbujala, saj sva z vsakim korakom in stopnico bližje cilju. Tudi Si naju je ves čas vzpodbujal, prilagajal tempo ter odrejal počitke. Zvoki kabinske žičnice so postajali čedalje glasnejši in skozi meglo smo zagledali končno postajo žičnice – naš naslednji cilj. Motivacija se je dvignila in počasi a vztrajno sva ga dosegla.

Postaja kabinske žičnice

V poslopju, ki je, poleg postaje žičnice, opremljeno s trgovinami, kavarnami, WC-ji in informacijskim centrom, smo se nekoliko oddahnili, vendar nas je do vrha ločilo še 650 marmornih stopnic. Za turiste, ki se do tu pripeljejo s kabinsko žičnico, so skoraj do vrha postavili še zobato železnico. Si nama je dal možnost, da se peljeva z vlakcem, vendar sva oba to odločno zavrnila. Če sva prilezla do sem, bova tudi še čez te zadnje stopnice, ki pa so se izkazale za res pravi končni izziv.

Kljub počasnemu tempu proti koncu in močnih bolečinah, sva uspela 8,4 km dolg vzpon s 1317 metri višinske razlike, opraviti v nekaj manj od predvidenih 6 ur. Na vrhu, ki je bil ovit v meglo in močan veter, ki je prispeval k 7 stopinjam, pa najino nepopisno veselje, zadovoljstvo in samopotrditev ob doseženem cilju. Obvezno fotografiranje za spomin, ob katerem naju je celo za trenutek obsijalo sonce, nazdravljanje z domačim žganjem iz Slovenije, počitek in nato počasen spust proti postaji žičnice. Že pred vzponom sva namreč sklenila, da se v dolino vračava s kabinsko žičnico in odločitev nisva niti najmanj obžalovala.

Neizmerno veselje ob dosegu vrha!

Povratek s kabinsko žičnico

Kljub temu, da nama celoten pohod, zaradi muhastega vremena, ni postregel z običajno prelepimi razgledi, nama ni bilo žal opravljene poti, ki je res nekaj posebnega in vsekakor vredna truda in denarja. Z nekaj razbolelimi mišicami in koleni danes svojo pot z letalom nadaljujeva v mesto Dong Hoi.

A journey of a thousand miles, begins with a single step.

Sorodne objave

Khe Sanh combat base

DMZ – Vietnamska demilitarizirana cona

Vietnamska demilitarizirana cona (DMZ) je bila vzpostavljena kot ločnica med severnim in južnim Vietnamom po prvi indokitajski vojni. Med drugo…

Preberi več

Muzej vojnih ostankov Ho Chi Minh

Zadnji dan potovanja po Vietnamu sva želela skleniti z obiskom najbolj znanega vojaškega muzeja v mestu Ho Chi Minh, ki…

Preberi več

Hoi An

Starodavno mesto Hoi An, ki je na Unescovem seznamu kulturne dediščine, je znano kot eno najbolj očarljivih in atmosferičnih mest…

Preberi več

Leave the first comment