Let s propelerskim letalom iz Kota Kinabalu proti vasici Mulu je trajal zgolj okrog pol ure. Skozi letalska okna je bilo mogoče opazovati severno bornejsko obalo, iz zraka pa se je, za trenutek, videl tudi del državice Brunei. Za tem pa je sledila samo še divjina in vijugaste reke, ki so se vile skozi deževni pragozd pod nami. Malo pred pristankom smo zagledali tudi manjše hribovje s prepadnimi stenami iz apnenca in značilno kraško pokrajino. Kot sva uspela izvedeti kasneje, je bilo to hribovje okrog Gunung Mulu (gore Mulu), ki doseže višino 2.376 metrov nadmorske višine.
Pristali smo verjetno na najmanjšem letališču na katerem sva kdaj bila, obdanim z gozdom na vseh straneh. Opravila sva kratek in res hiter sprejemni registracijski postopek, ki je v Maleziji obvezen, kadar prehajamo zvezne države. Prevzela sva prtljago na pet metrskem tekočem traku in ob vratih izhoda naju je že čakal najin gostitelj z zapisanim imenom.
Naložili smo se na poltovornjak in odpeljali po edini cesti v naselju, ki povezuje domala vse tukajšnje hiše ter kmalu dosegli namestitev ob reki Melinau Paku. Po razpakiranju je, ob mrzlem pivu, sledil uvodni sestanek ter predstavitev vodenj po okoliških znamenitostih v naslednjih dveh dneh.
Mulu je odmaknjen in izjemno slikovit predel, ki se nahaja v zvezni državi Sarawak, na malezijskem delu otoka Borneo. Poznan je predvsem po Narodnem parku Gunung Mulu, kakor tudi po bogati kulturni dediščini, tropski džungli, nenavadni kraški pokrajini in tradicionalnih domorodnih skupnostih.
Leži globoko v notranjosti Bornea, brez pravih cestnih povezav (do sem vodi samo nekaj blatnih gozdnih poti), tako da je dostopen samo z letalom iz bližnjih krajev. Najpogosteje iz Miri, Kota Kinabalu ali Kuchinga. Na najinem potovalnem načrtu je Mulu pristal predvsem zaradi narave v najčistejši obliki – daleč od množic turistov, brez cest, sredi tropske divjine. Edinstvena je tudi tukajšnja kultura in avtentičnost ter stik z domorodci, ki še vedno živijo v velikem sožitju z naravo.
Na območju namreč živijo pripadniki domorodnih ljudstev Penan in Berawan. Večina tukajšnjih prebivalcev, z izjemo priseljencev, izvira iz teh dveh plemen. Večina prebivalcev na območju je sprejela razne veje krščanske vere, katere misijonarji so območje uspeli pokristjaniti šele pred manj kot 50 leti.
Penani so eden zadnjih nomadskih lovsko-nabiralniških narodov v jugovzhodni Aziji.
Tradicionalno so živeli v džungli in se preživljali z lovom (z uporabo značilnih pihalnikov) in nabiralništvom. Danes mnogi Penani živijo bolj stalno naseljeno življenje v vasicah ob robu parka, kot sta Long Iman in Long Terawan, a še vedno ohranjajo močno vez z naravo, kamor se redno odpravljajo. So namreč izjemni sledilci in poznavalci gozda, njihovo znanje o rastlinah, zdravilnih zeliščih in živalih pa je izredno bogato.
Berawani pa živijo v vaseh, kot je Long Terawan, in imajo bogato duhovno tradicijo povezano z naravo. Tradicionalno so bili ribolovni in poljedelski narod, ki je živel ob rekah. Imajo bogato ustno izročilo in verovanja povezana z duhovi narave, okoliške jame pa imajo za njih pogosto duhovni pomen. Vas Long Terawan je glavna vstopna točka za obiskovalce, ki se odpravljajo v Mulu, in je tradicionalno naselje Berawanov. V naselju je mogoče zaslediti tudi dolge hiše (longhouses), kjer domorodci skupaj živijo v dolgih lesenih stavbah, kjer sobiva več družin.
Predstavniki obeh ljudstev ponujajo tudi storitve vodenja po okoliških znamenitostih in po gozdu, pri njih lahko prespite ali pa obiščete njihove tržnice, kjer ponujajo bolj ali manj tradicionalne izdelke, največkrat izdelane iz ratana, ki ga je v okoliških gozdovih v izobilju. Na tržnici, kjer sva tudi sama nakupila nekaj spominkov, smo se ustavili med plovbo po reki.
Starejši gospod je tam ponujal tudi testiranje streljanja z lesenimi puščicami s pihalnikom. Puščice, namočene v strup drevesa Antiaris toxicaria, so domorodci uporabljali pri lovu, količino strupa pa prilagodili glede na velikost uplenjene živali. Strup je zelo močan in prava količina lahko pokonča tudi srno, divjega prašiča ali človeka.
Največja znamenitost območja, ki je zaščiteno kot UNESCO svetovna dediščina, pa so nekatere največje in najlepše kraške jame na svetu, ter bujni tropski gozd z izjemno biotsko raznovrstnostjo.
Že prvi dan sva se pri vhodu v narodni park sestala z vodičem Phillipi-jem, ki naju je spremljal naslednja dva dneva. Po plačilu skromne pristojbine za Narodni park, dobite zapestnico, ki nato velja 5 dni, ne glede na število vstopov. Na nekaj poti v parku (botanična učna pot, opazovalni stolp, pot med krošnjami) se lahko odpravimo tudi sami, brez vodiča, vendar morate o tem obvestiti zaposlene v parku. Od sprejemnega centra, kjer se nahaja tudi krajša zbirka o lokalni flori, favni in domorodcih, smo se peš odpravili do 3,3 kilometrov oddaljenih jam. Lepa, urejena lesena pot, vodi skozi gozd, ob potokih in mogočnih drevesih.
Na poti nas je nekajkrat zmočil tudi dež, ki tukaj v zadnjem obdobju pada skoraj vsak dan, predvsem proti večeru. Phillipines je s svojim ostrim vidom ob poti opazil mnogo živali, ki bi jih sama verjetno spregledala. Večina je bila žuželk, naleteli pa smo tudi ma eno strupeno drevesno kačo svetlo zelene barve. Po kakšni uri ležerne hoje smo dosegli območje za opazovanje netopirjev.
Krajši postanek za obisk WC-ja ter osvežitev in pot smo že nadaljevali do bližnje jame Lang’s cave, ki je ime dobila po lokalnem vodniku Mr. Langu, ki je pomagal pri njenem odkritju. Jama je ena najmanjših na območju a hkrati izjemno bogato okrašena s kapniki vseh vrst in oblik. Velja za najlepšo kapniško jamo v parku, njena dolžina pa znaša približno 400 metrov. Obisk jame je povsem varen, saj so hodniki dobro osvetljeni in opremljeni z urejenimi potmi. V jami prebiva tudi posebna vrsta črva, ki svoje lovilne tipalke razprostre iz kapnikov, kar izgleda kot nekakšni beli lasje. Z njimi lovi manjše leteče žuželke.
Sledil je obisk Jelenje jame (Deer cave), ki velja za eno izmed največjih jamskih dvoran z enim samim vhodom na svetu.
Široka je do 174 metrov, visoka do 122 metrov, dolga pa približno 2 km. Že sam vhod v jamo, ki je res enormen, obiskovalce pusti odprtih ust. Pri tem pa moramo na to paziti, kadar pogledujemo proti stropu jame, saj tam biva na milijone netopirjev, ki izločajo velike količine guana. Le ta je pomemben za celoten ekosistem v jami, kjer poleg netopirjev živi še veliko različnih insektov, kače, ribe, rakovice in občasno tudi nekatere vrste sesalcev.
Jama je svoje ime dobila zato, ker so v preteklosti v njo množično prihajali jeleni, ki so lizali sol in minerale, ki jih najdemo v zemlji v in okoli vhoda v jamo. Jelenov danes, zaradi velikega števila obiskovalcev, ni več veliko, ime pa je še vedno ostalo.
Ko stopimo nekaj sto metrov v jamo in pogledamo nazaj proti svetlobi, lahko na osrednjem skalnem masivu opazimo znamenit profil, ki spominja na bivšega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna. Če se premaknemo še nekaj metrov vstran, pa silhueta spominja na obliko Afrike.
Med našim obiskom so iz stropa jame tekli pravi mali slapovi vode, ki so bili posledica močnih padavin preteklih dni. Sprehod po jami, ki nas zaradi svojih dimenzij, ves čas navdaja z občutkom majhnosti, se zaključi ob pogledu na “Rajski vrt”.
Gre za naravno kraško dolino, ki je nastala ob porušenju stropa jame, obdano z navpičnimi stenami. Dolina je popolnoma odrezana od zunanjega sveta – dostop pa je mogoč samo skozi Jelenjo jamo. Zaradi možnosti hitrega dviga vode, pa je ta obisk dovoljen le profesionalnim jamarjem. Po sredi Rajskega vrta teče v jamo kristalno čist potok, obdana pa je z bujnim tropskim rastlinjem, ki na pogled res deluje rajsko, nedotaknjeno, mistično in prvinsko.
Iz jame smo se vračali kot zadnji obiskovalci in imeli srečo, saj se je že pričelo mračiti, kar je pomenilo, da se bo kmalu pričela predstava, na katero sva čakala že lep čas. Večerni let netopirjev (bat exodus) je ena najbolj osupljivih naravnih predstav na svetu. Iz bližnjih jam, kjer domuje od dva do tri milijone teh letečih sesalcev, vsak večer ob sončnem zahodu (če ni močnega dežja) poletijo večje skupine netopirjev na lov in hranjenje v okoliške gozdove. Netopirji pričnejo običajno izletavati iz jam med 17:30 in 18:30 uro, odvisno od vremena in svetlobe. Iz jam poletijo v dolgih, vijugastih valovih.
Njihov cilj je lov za insekti, pogosto tudi več kilometrov stran od jam. Let tvorijo v spiralnih, črnih trakovih, ki spominjajo na dim ali premikanje kače, saj se s tem zavarujejo pred plenilci, kot so sokoli in orli. Ta čudoviti ples na nebu lahko traja tudi do ene ure. Med najinim obiskom je, poleg več manjših skupin, izletela tudi glavna jata netopirjev, ki se je iz jame, nepretrgano, valila več kot 10 minut.
Raziskovalci ocenjujejo, da vsako noč netopirji pojedo do 15 ton insektov, kar znese približno 5.000 – 10.000 ton na leto. To pomeni, da lahko en netopir poje od 1.000 do 3.000 insektov na noč, odvisno od vrste, velikosti plena in vremenskih razmer. Netopirji tako pomembno vplivajo na ravnovesje ekosistema in na to, da se insekti na območju, predvsem komarji, ne razmnožijo preveč.
Ples netopirjev je res nekaj posebnega. Kot zadnji obiskovalci jam smo imeli to srečo, da smo zbiranje netopirjev lahko opazovali že tik ob vhodu v jamo. Netopirji tam sprva tvorijo manjše kroge, ki so podobni ameriškim krofom. Ko ocenijo, da jih je v krogu dovolj, pa v strnjeni in vijugasti jati poletijo proti gozdu. To doživetje je res posebej močno, saj združuje zvok, gibanje in mistično okolje džungle.
Preden se je popolnoma znočilo smo odrinili nazaj proti vstopni točki parka. Pot je delno osvetljena, vendar to ni igralo velike vloge. Po nekaj sto metrih nas je namreč zajel hud naliv. Nase smo navlekli palerine, zaščite za nahrbtnike ter kape in nadaljevali pot po močnem dežju. Do izhodiščne točke smo prišli premočeni, k sreči pa so vse vredne stvari, zaradi zaščite, ostale na suhem. Premočena oblačila, še posebno čevlje, sva tako na soncu sušila še ves naslednji dan.
En izmed najbolj ikoničnih kraških pojavov na območju Narodnega parka Mulu pa so prav gotovo tako imenovani “pinnacles”. Gre za naostrene apnenčaste formacije, ki štrlijo iz pobočja Gunung Api (Ognjene gore). Posamična formacija meri med 20 in 45 metri višine in izgledajo kot kamniti zobje ali rezila, gosto natlačeni eden ob drugem. Formacije so nastale skozi milijone let zaradi erozije apnenca. Ta kraški pojav je prav zagotovo nekaj, kar spominja na pokrajino z drugega planeta.
Zaradi premalo časa in težav s kolenom sva se tej naravni atrakciji morala odpovedati. Vzpon, po besedah najinega vodiča pa še posebno spust, namreč nista mačji kašelj. Pot navzgor sprva traja 2–3 ure hoje skozi džunglo (približno 9 km), pot je ravna, a večino časa zelo vlažna. Nato pa se začne strm vzpon, dolžine 2,4 km in z 1200 metri višinske razlike. Pot je izjemno strma in na zadnjem delu s pomočjo vrvi, lestev in klinov plezaš skoraj navpično po skalah, ki so na nekaterih mestih ostre kot britev. Vzpon traja 4–5 ur, na vrhu pa te nato čaka panoramski razgled na kamnite stožce, ki gledajo iz džungle kot kamnita bodala. Zaradi dolžine poti je vedno potrebno za vzpon planirati dva dneva, na pot pa se je potrebno podati z vodičem. Prenočitev je potrebna v Camp 5, ki je preprost objekti s skupnimi ležišči.
Stožce sva tako občudovala le na fotografijah ter se po zajtrku s Phillipijem, od nastanitve navzgor po reki, podala na 20 minutno plovbo. Vmes smo imeli postanek in obiskali tržnico domačinov, pot pa nadaljevali do pomola pod Veterno jamo (Wind cave).
Jama je manjša a zelo slikovita, saj premore veliko zanimivih kapnikov in kristalnih dvoran. Ime je dobila po značilnem prepihu, ki ga začutimo predvsem v najožjem delu jame, ki je širok zgolj kakšen meter. Prepih je, v sicer zelo vlažnih in soparni jami, zelo prijal. Vetrna jama je preko podzemnega kaniona in reke povezana tudi z veliko večjo in sosednjo jamo Clearwater cave.
Nekaj kilometrska pot do tja je odprta le po predhodnem dogovoru z izkušenimi jamarji ter zahteva ustrezne vremenske razmere, ki vplivajo na primeren nivo vode. Med najinim obiskom je bila pot zato neprehodna. Vrnili smo se do pomola in po reki pluli še kakšnih 5 minut do prostora za piknike in kopanje v reki.
Tu namreč iz jame Clearwater priteče prijetno hladna in kristalno čisto voda v reko. Do velikega vhoda v jamo nas je čakal še vzpon po približno 200 strmih stopnicah. Jama Clearwater velja za najdaljšo znano jamo v Maleziji in je hkrati tudi ena najdaljših kraških jam na svetu. Zaenkrat je raziskanih več kot 240 kilometrov rovov, vsako leto pa še vedno raziskujejo in odkrivajo nova področja. Jama ima podzemno reko Melinau, ki ustvarja čudovite tolmune, slapove in oblike ter po kateri je jama tudi dobila ime – voda je izjemno čista in bistra. Naju je jama, zaradi svojega velikega podzemnega kaniona, še najbolj spomnila na naše Škocjanske jame.
Jama ima praktično vse, od ogromnih hodnikov, podzemnega kanjona in osupljivih kapnikov. V jami živijo netopirji, pajki, raki, jamski polži, nekateri celo endemični.
Pri vhodu v jamo naju je Phillipi opozoril in pokazal na posebno rastlino Monophyllaea, ki raste na enem samem listu in je zelo redka. Phillipi delo vodnika, kljub svoji mladosti, opravlja že skoraj deset let in je res pravi poznavalec lokalne flore in favne ter zelo rad predaja svoje znanje in informacije popotnikom, ki so tega željni. Naju je njegovo vodenje zato vsekakor navdušilo.
Pot po jami je dobro urejena, da zaključite zanko pa traja približno 45 minut. Poleg vhoda je še krajši stranski rov imenovan Lady’s cave, zaradi oblike tamkajšnjega kapnika, ki meče senco v obliki ženske silhuete. Ob povratku do prostora za piknik naju je pričakalo kosilo, vmes pa sva se lahko šla tudi okopati v bližnji naravni bazen, kar je bila zelo osvežujoča izkušnja po sprehodu skozi džunglo.
Nazaj do nastanitve smo se s čolnom spustili po reki. Za popoldan so bile ponovno napovedane plohe in kaj kmalu sva opustila najine načrte, da bi se sama še enkrat odpravila v Naravni park. Nisva želela tvegati ponovne zmočitve ravno posušene obutve in ostalih oblačil. Popoldne sva zato raje preživela v bazenu, ki ga je nudila najina namestitev, večer pa smo nato z gostiteljem in nekaj zaposlenimi potegnili v jutro.
K sreči naju je odhod iz letališča čakal šele okrog poldneva. V načrtu je bil krajši let v mesto Miri in nato z avto naprej v sultanat Brunej.
