Prebudila sva se v sončno jutro, ki nama je ponudilo še zadnje lepe poglede na mogočno goro Kinabalu. Otovorjena sva se peš odpravila do glavne tržnice, kjer sva, med avti in kombiji poiskala ponudnika, ki je nudil prevoz do mesta Kota Kinabalu. Skupinski prevozi so najcenejša oblika transporta, vozniki pa za to relacijo zaračunajo okrog 30 RM po osebi. Počakali smo, da se je avto napolnil s potniki in nato odrinili proti obali, ki smo jo dosegli po približno dveh urah vožnje.
Občutna temperaturna razlika naju je pričakala v tem, največjem, mestu na malezijskem delu otoka Borneo. Kota Kinabalu, ki naj bi imel nekaj manj kot pol milijona prebivalcev in je glavno mesto zvezne države Sabah, je moderno pristaniško mesto, z mnogimi trgovinami, podjetji, ribjimi tržnicami, šolami, uradi in finančnimi ustanovami. Je sproščeno mesto, ki z mešanico moderne infrastrukture, lokalne tradicije, vplivov iz Kitajske, Filipinov in domorodnih kultur ustvarja raznoliko kulinariko in kulturo.
Prvi dan sva tako preživela ležerno, ob sprehodu po centru mesta in pristaniškem delu ter tržnicah in obiskih barov. Kljub popoldanskim ploham, sva ujela lep sončni zahod na priljubljeni peščeni mestni plaži Tanjung Aru, ki se nahaja v bližini letališča in je med domačini res priljubljena destinacija.
Naslednje jutro sva se, po zgodnjem zajtrku, odpravila v pristanišče Jesselton Point, od kjer vozijo manjši čolni na bližnje otoke morskega narodnega parka Tunku Abdul Rahman.
Park sestavlja 5 tropskih otokov (Manukan, Sapi, Mamutik, Gaya, Suluk), oddaljenih le 15–30 minut vožnje s čolnom. Vsi so znani po belih peščenih plažah, kristalni vodi, koralnih grebenih in sproščenem vzdušju. V pristanišču poveš katere od njih bi rad obiskal, glede na to pa nato plačaš ceno karte. Na voljo je več agencij, ki nudijo prevoze, razlikujejo pa se po ceni in barvah rešilni jopičev, ki ga dobiš ob nabavi karte. Barva jopičev je koristna, da v množici potnikov ne izgubiš svoje skupine. Sama sva se odločila, da s številom otokov ne pretiravava, zato sva za obisk izbrala le dva, Manukan in Sapi.
Manukan je drugi največji otok v park ter zelo priljubljen zaradi urejenih plaž in nastanitve (resort). Na otoku je tudi restavracija in potapljaški center. Če se želiš izogniti gneči, tako kot midva, pa lahko zase najdeš tudi kakšen bolj divji in mirnejši kotiček vzdolž obale. Naju je prišel na plažo, iz gozda, vmes pozdraviti celo pol metrski varan. Manukan je sicer odličen za snorklanje in potapljanje, saj je voda tu zelo čista, v njej pa domuje pestra paleta rib in ostalih morskih organizmov. Plavanje in snorklanje je, zaradi mnogih čolnov, omejeno z bojami, vendar je območje dovolj veliko, da se lahko naplavaš. Otok je tudi močno poraščen, tako da se nekateri obiskovalci odločijo tudi za sprehod po gozdu. Po prihodu na otok moraš plačati še okoljsko pristojbino, ki znaša 25 RM, vendar nato velja za vse nadaljnje otoke, ki jih obiščemo tisti dan. Na otoku sva preživela dve uri in pol, nato pa se odpeljala še na sosednji otok Sapi.
Otok Sapi je manjši, slovi pa po čudoviti turkizni vodi in divjini, saj na njem ni namestitev. Med otokoma Sapi in Gaya (največji otok v parku) poteka tudi eden najdaljših ziplinov čez morje. Zaradi čistosti vode, Sapi slovi po res bogatem in pisanem morskem življenju, polnem koral, ki jih najdemo že 20 metrov od obale. Za snorklanje tu zahtevajo nošnjo rešilnega jopiča, zaradi nekoliko močnejšega toka med otokoma in predvsem zato, da v vodi čim bolj lebdimo in z nogami nehote ne brcnemo v korale in tako poškodujemo sebe in predvsem njih. Na nasprotni strani otoka je tudi nekaj potapljaških točk, ki so bolj oddaljene od obale, za njihov obisk pa potrebujete potapljaško licenco. Na otoku Sapi je tudi veliko prostorov za piknike in lahkih pohodnih poti. Midva sva se raje držala obale in posvetila podvodnemu raziskovanju. Na otoku je bilo sicer kar veliko obiskovalcev, ki pa so se pričeli kmalu odpravljati nazaj proti mestu, saj so se na obzorju pričeli zbirati temni oblaki. Tudi sama sva otok raje zapustila uro pred predvidenim zadnjim odhodom čolnov, na katerega sva sprva hotela. Na pol plovbe proti mestu nas je na morju že zajela močna ploha in v pristanišče smo se vrnili popolnoma premočeni. Še veliko huje pa so jo odnesli ljudje, ki so prihajali za nami, saj se je nad morjem res utrgal oblak in močan dež ni prenehal naslednji dve uri.
Deževno popoldne sva tako izkoristila za obisk bližnje javne pralnice, kjer sva za zelo malo denarja preprala in posušila domala polovico svojih oblačil, večer pa zaključila ob hrani in pijači med bogato izbiro restavracij in barov. Naslednji dan, po zajtrku, sva se odpeljala na letališče in poletela v regijo Sarawak. Najin cilj je bila vasica Mulu, ki razen po zraku, drugače skoraj ni dosegljiva in leži sredi deževnega gozda ter enega najbolj raziskanih območji tropskega krasa na svetu.
