Zaradi zaključka ramadana je bila na cestah in v javnem prometu že vnaprej napovedana gneča zaradi migracij ljudi k svojim sorodnikom. Za transport na letališče sva se zato odločila za uporabo ekspresnega vlaka, ki pelje direktno iz glavne železniške postaje Kuala Lumpurja do tja. Kljub nekoliko večjim stroškom, nisva želela tvegati, da bi zaradi gneče na cesti obstala v prometu ali zamujala na letališče. Pol urna vožnja z vlakom je minila, kot bi mignil in kljub gneči na letališču sva bila čez vse formalnosti in pripravljena na vkrcanje že več kot 1h pred napovedanim odhodom, ki pa so ga kmalu zatem zamaknili za pol ure. Po vkrcanju pa je sledilo še zelo dolgo čakanje na vzlet. Pred vzletno stezo je namreč na zeleno luč v vrsti čakalo vsaj 10 letal notranjega prometa. Po več kot uri od prvotnega časa vzleta smo naposled le poleteli proti tretjemu največjemu otoku na svetu.
Otok Borneo si delijo tri države: Malezija, Indonezija in Brunej. Znan je po svoji izjemni naravni raznovrstnosti, ki vključuje goste tropske gozdove, reke, gore in ima zato visoko ekološko vrednost.
Otok leži blizu ekvatorja, kar povzroča vročo in vlažno klimo skozi vse leto, v kar sva se lahko na lastni koži večkrat prepričala tudi sama v prihajajočih dneh. Nekajminutni močni nalivi, ki se pojavijo od nikjer in prenehajo enako hitro, niso za tukaj nič nenavadnega. Dežnik, palerina ali anorak so zato obvezna oprema kamorkoli se podaš.
Borneo je dom mnogim endemičnim in ogroženim vrstam rastlin in živali, vključno z orangutani, nosatimi opicami, pritlikavimi sloni ter številnimi vrstami ptic. Ponaša se tudi z nekaterimi od najstarejših deževnih gozdov na svetu, ki pokrivajo velike površine. Veliko je naravnih rezervatov, zaščitenih območji, narodnih parkov, tukaj pa se naposled nahaja tudi gorski vrh Mount Kinabalu, ki je z 4095 metri nadmorske višine, najvišja točka jugovzhodne Azije.
Otok je priljubljena destinacija popotnikov, drznih raziskovanja in malo bolj divjega turizma, pohodništva, raziskovanja gozdov in rek, ter opazovanja divjih živali v njihovem naravnem okolju. Vse našteto naju je pritegnilo in prepričalo, da bova na tem otoku preživela skoraj polovico svojega dopusta.
Nad Borneo smo prileteli, ko je sonce že skoraj zašlo in prvi pogled skozi okna letala nama je dal vedeti, kam se v resnici podajava. Ogromna gozdna območja, ki so se razprostirala pod nami so bila zavita v meglice in popolno temo. Le tu in tam so se videle posamične luči manjših naselji in redkih osvetljenih cest. Pristanek v mestu Sandakan, kontrolni pregled potnih listov in prijazni letališki uslužbenci so nama že zaželeli dobrodošlico na Borneju.
V bližini mesta Sandakan, ki razen dobrega izhodišča za izlete, pristanišča in letališča, ni nič posebnega, se nahaja kar nekaj zavetišč za divje živali. Zavetišča se nahajajo na obrobju neokrnjenega pragozda in so nekakšen most med divjino in urbanimi ter agrarnimi območji. Najbolj znani in obiskani centri se nahajajo na območju Sepilok, kjer najdemo zavetišče orangutanov, sončnih medvedov, v bližini pa se nahaja tudi Center za raziskovanje deževnega gozda (RDC). Vse od naštetih sva tudi sama obiskala.
Zavetišče za orangutane in tisto za sončne medvede se nahajata drugo ob drugem, približno 20-30 minut vožnje iz Sandakana. Najprej sva se odločila za obisk sočnih medvedov. V zavetišču trenutno prebiva sedem predstavnikov te, najmanjše, vrste medvedov na svetu.
Sončni medved (Helarctos malayanus) je endemičen za jugovzhodno Azijo, kjer naseljuje tropske deževne gozdove. Ime je dobil po značilni rumeno-oranžni ali beli lisi v obliki polmeseca na prsih, ki spominja na sonce. Vsak medved ima edinstven vzorec po katerem jih lahko izkušeni opazovalci tudi razlikujejo in prepoznjao. Odrasli osebki običajno tehtajo med 27 in 65 kilogramov, dolžina telesa je med 100 in 150 cm. Imajo dolge kremplje in močne tace, zato so odlični plezalci po drevju, kjer iščejo hrano, kot so plodovi, med in mravlje. Imajo tudi dolge jezike, ki jim pomagajo pri iskanju medu in žuželk v drevesnih duplinah.
Ker so to nočne živali, so med najinim obiskov večino časa počivali v senci ali v krošnjah dreves. Predramilo jih je le vmesno hranjenje. Ker veljajo za samotarske živali jih imajo ločene po ogradah, le v eni sta bil skupaj 2 medveda, ki pa sta se pri hranjenju hitro zapletla v prepir. Medvedi v tukajšnjem zavetišču so po večini rešeni iz ujetništva, so bili poškodovani ali pa so jih našli v naravi brez mame. Tu jih, v ograjenih parcelah v deževnem gozdu, učijo in privajajo samostojnega življenje v divjini. Ko so pripravljeni, jih tja izpustijo, za vse medvede pa ta opcija ne pride v poštev, saj so njihove travme enostavno prehude in bi v divjini verjetno poginili. V zavetišču so predstavljene zgodbe in tragične zgodovine vseh prebivalcev zavetišča in medvede lahko iz opazovanih ploščadi ter potmi med krošnjami opazujemo pri njihovem dnevnem početju.
Samice sončnih medvedov imajo običajno le enega mladiča, ki ostane z materjo približno 1 do 2 leti, preden postane samostojen. Zaradi počasnega razmnoževanja, izgube naravnih habitatov, ilegalnega lova in trgovanja z divjimi živalmi, so postali ogrožena vrsta in
mednarodna Unija za ohranjanje narave (IUCN) jih je označila za ranljive, saj je njihova populacija v nenehnem upadnju. Natančnega števila medvedov v naravi ne pozna nihče, ocenjuje pa se, da je njihovo število manjše od 10.000, od tega jih v malezijskih gozdovih živi le še 300-500, zato je vsak rešeni ali rehabilitirani medved, ki je izpuščen v divjino, še toliko pomembnejši.
Ogled sva končala po približno dveh urah in nato v bližnjem lokalu počakala popoldansko odprtje sosednjega zavetišča za orangutane. V njem trenutno, bolj ali manj redno, prebiva okrog 60 osebkov te velike vrste opic, ki so v divjini doma v tropskih deževnih gozdovih jugovzhodne Azije, natančneje na otokih Borneo in Sumatra.
So ena izmed treh vrst velikih opic, poleg šimpanzov in goril. Zrastejo lahko do 1,3 metra in dosežejo težo 130 kilogramov. Znanstveno so razdeljeni v tri podvrste: Bornejski, Sumatranski in Tapanulski orangutan. Vsi so značilno rjavo rdeči, pogosto z dolgimi lasmi in izrazitim obrazom, pri čemer moški orangutani razvijejo velika lica in grlo, ki postanejo še bolj izraziti z leti.
So zelo inteligentne živali (človeški in orangutanski DNK se ujemata 97%), ki se lahko naučijo tudi uporabe orodja, predvsem kot pripomočke pri hranjenju, ki zajema predvsem sadeže in oreščke, v skrajnem primeru pa lahko postanejo tudi mesojedi. Znajo tudi metati predmete in so pri tem zelo natančni. Pri srečanju z njimi moramo zato paziti, da jih ne ujezimo in smo ves čas na primerni razdalji. Imajo tudi dolge roke in močne prste, ki jim omogočajo izjemen oprijem. S temi rokami se lahko zelo spretno gibljejo po drevesih. Zanimivo je, da ne znajo skakati in plavati, zato za prečkanje rek in potokov vedno potrebujejo krošnje dreves, ki se stikajo ali kakšne druge naravne mostove. Ker se bojijo vode, se ne umivajo in imajo značilen, dokaj močan vonj, ki ga je v gozdu mogoče zaznati že na daleč.
V primerjavi z drugimi velikimi opicami so orangutani precej samotarski. Večino svojega življenja preživijo osamljeni, razen matere, ki skrbi za svojega mladiča. Ko so ti stari okoli 8 let, postanejo bolj samostojni in se počasi ločijo od mame, ki pa ves ta čas nima drugega mladiča. Orangutani si vsak dan v krošnjah dreves postavijo novo gnezdo, kjer prespijo, naslednji dan pa se zaradi strahu, da jih ne bi izsledili plenilci, predvsem velikih mačk, preselijo.
Od vhoda v zavetišče do zgradbe, kjer orangutane hranijo, vodi lesena pot skozi tropski gozd, ki jo prehodite v 10 minutah. V sami zgradbi sta nato dve manjši dvorani s tribunami, od kjer lahko, skozi šipe, opazujemo opice pri hranjenju. Tukaj ni ograj in orangutani se lahko prosto prehajajo iz gozda in nazaj. Med najinim obiskov je bilo opaziti 2 samici z mladičem ter 3 starejše orangutane. Tukajšnji prebivalci so prav tako rešeni iz ujetništev ali pa so bili poškodovani ali najdeni shirani v divjini.
Zaposleni mlade osebke učijo vsega potrebnega za samostojno življenje v divjini, kar pa zahteva ogromno truda in predvsem časa. Za enega mladiča porabijo v povprečju do 8 let, da je le-ta pripravljen samostojno odkorakati iz zavetišča in preživeti v gozdu. Prijazni čuvaji z veseljem odgovorijo tudi na vsakršno vprašanje glede orangutanov, Borneu in tropskem gozdu, pri tem pa se jim vidi, kako zelo so srčni in predani svojemu delu. Kar nekaj med njimi je tudi mednarodnih prostovoljcev. Kako poteka njihovo delo si lahko ogledate v tem posnetku: https://www.orangutan-appeal.org.uk/man-of-the-forest
Dvakrat dnevno pa poteka tudi hranjenje na platformah v gozdu, ki se jim lahko približamo na kakšnih 20 metrov. Opazovanje opic tukaj pa je povsem nekaj drugega, saj je to njihovo naravno domovanje, kjer smo gosti ljudje. Ob najinem obisku je bila tu kar precejšnja gneča. Mnoge družine z majhnimi otroci, ki so izkoristile praznične dni, enostavno niso uspele slediti striktnim navodilom čuvaja, ki je pri hranjenju prosil za popolno tišino. Vse skupaj je vplivalo tudi na opice, ki so se držale na varni razdalji in po hrano prišle šele nato, ko so prej omenjene družine že zapustile opazovalne ploščadi.
Vse vrste orangutanov so, tako kot sončni medvedi, ogrožene zaradi počasnega razmnoževanja, predvsem pa zaradi uničevanja njihovega naravnega habitata zaradi gozdarske industrije, kmetijstva (nasadi oljčnih palm) in nezakonitega lova. Njihova populacija se hitro zmanjšuje, kar ogroža njihov obstoj na dolgi rok. Celoten projekt zavetišča in predano delo tukajšnjih okoljevarstvenikov, ki si zasluži vso spoštovanje in pohvale, je zato res izjemnega pomena za ohranitev teh velikih opic. Navdušena sva se vrnila v Sandakan, kjer naju je pričakalo močno deževje, ki ni prenehalo do naslednjega jutra, ko sva se odpravila še na ogled Rainforest Discovery Centre (RDC).
Gre za izobraževalno raziskovalni center, odprt leta 2007, ki je namenjen tako rastlinskemu kot živalskem svetu Borneja. Po plačilu simbolične vstopnine, obiskovalci pri vhodu dobijo zemljevid centra z vrisanimi potmi, nato pa si vsak sam naredi načrt ogleda. Sama sva prehodila večino dostopnih poti, nekaj pa jih je bilo, zaradi močnega deževja, na žalost poplavljenih ali pa preblatnih za obisk. Zaradi tega tudi nisva mogla obiskati dveh dreves, ki sta med najvišjimi odkritimi, tako na Borneju kot tudi na svetu – Sepilok giant (65 m) in Kabili monster (75 m).
Glavna atrakcija centra pa je prav gotovo pot med krošnjami s 4 opazovalnimi stolpi, od katerih se najvišji dviga kar 27 metrov v nebo. Poimenovan je po največjih in najbolj znanih tukajšnjih ptičih – kljunorožcih (hornbills). Zaradi nenehnih ploh tisti dan teh ptic ni bilo opaziti. Sva pa uživala ob pogledih na barvite insekte in metulje, vragolije dolgorepih veveric ter v glasnemu petju res pestrega ptičjega sveta.
Čeprav se pot dviga visoko med krošnjami in je za ljudi z vrtoglavico njen obisk kar precejšen zalogaj, pa so ptice enostavno prehitre in predaleč za fotografiranje, vsaj ne z amaterskim napravami, s katerimi razpolagava midva. Center sicer obiskuje veliko profesionalnih fotografov, raziskovalcev in ljubiteljev ornitologije. Hoja in raziskovanje tropskega gozda je res prijetno, saj so poleg poti ves čas informativne table ter prostori za počitek in opazovanje narave. Poleg vhoda se nahaja tudi botanični vrt in manjša razstavna zbirka posvečena flori in favni Borneja. Kljub muhastemu vremenu je bil obisk centra vsekakor vreden najinega časa, saj združuje vse, česar smo ljubitelji narave željni.
Prijetno utrujena sva dan in najino bivanje v Sandakanu sklenila z morsko večerjo v pristanišču. Zjutraj sva bila dogovorjena za prevoz do najine naslednje destinacije, vasice Sukau na jugu, ob mogočni in divji reki Kinabatangan.
