Prijava na let in pregled prtljage na majhnem letališču Mulu je bil izveden v rekordno hitrem času. Let je bil sicer zamaknjen za par minut, vendar je v Maleziji to pogosta praksa, saj letalo, ki potnike pripelje na letališče, velikokrat naloži nove in takoj ponovno poleti. Zaradi povezanosti letov so zato zamude skoraj stalnica. Let proti mestu Miri je trajal nekaj manj kot pol ure. Iz letala je bilo mogoče sprva opazovati neokrnjeno divjino, ki je počasi prehajala v čedalje redkejši gozd. Na tem območju namreč potekajo množične sečnje, ki drastično spreminjajo izgled pokrajine. Gozd nadomestijo z neskončnim nasadi oljčnih palm, ki prinašajo profit. Žalosten prizor, katerega razsežnosti so še toliko bolj očitne iz zraka.
Po pristanku in prevzemu prtljage naju je pred letališčem že čakal voznik, s katerim sva se predhodno dogovorila za prevoz v bližnjo državico Brunej. Avtobusne povezave, od časov korone naprej, namreč ne obratujejo več. Kontakt od gospoda Lai-a sva predhodno našla na enem od blogov na spletu.
Vožnja iz Miri do prestolnice Bruneja, mesta Bandar Seri Begawan, je trajala nekaj več kot 2 uri. Vse je seveda odvisno od stanja na meji, za katere prehod potrebuješ izpolnjen e-arrival obrazec ter obrazec za prijavo uvoženih dobrin. V Bruneju so med drugim prepovedani elektronski cigareti, prav tako je prepovedan njihov vnos. Čeprav je tudi alkohol v Bruneju prepovedan in ga je nemogoče najti na prodajnih ali barskih policah, pa lahko tuji državljani, ki niso islamske veroizpovedi, v državo prinesejo po osebi 12 pločevink piva ali 2 litra žganja ali 2 litra vina. Vse od naštetega se lahko kupi v medcarinski brezdavčni trgovini, zavedati pa se je potrebno, da boste verjetno lahko alkohol uživali le v svojih hotelskih sobah. Pred prihodom se je zato smiselno pozanimati tudi o tem ali vaša namestitev to sploh dovoljuje. Sama sva pri vstopu v državo prijavila vnos 12 malih pločevink piva.
Na meji ni bilo prevelike gneče ali zapletov in v državo Brunej, ki se uradno imenuje Sultanat Brunej Darussalam, smo vstopili po približno pol ure čakanja.
Brunej je majhna, a bogata država na severu otoka Borneo v jugovzhodni Aziji. Obdana je z Malezijo in ima izhod na Južno Kitajsko morje. Število prebivalcev je manjše od pol milijona. Je ena izmed redkih držav na svetu, kjer vlada absolutna monarhija – državo vodi sultan, ki je hkrati tudi predsednik vlade in vrhovni verski vodja. Ime in podobe sultana lahko najdemo povsod, od imena ulic, trgov, stadiona, do obveznih portretov sultana in soproge po vseh javnih ustanovah, hotelih in restavracijah. Sultanova podoba se nahaja tudi na bankovcih vseh vrednosti. Brunej je znan po svojem bogastvu, ki izhaja iz nafte in zemeljskega plina, kar državi omogoča hiter razvoj, visoko življenjsko raven ter brezplačne zdravstvene in izobraževalne storitve za vse prebivalce.
Naš cilj je bilo glavno mesto Bandar Seri Begawan, ki leži ob reki Brunei in je upravno, gospodarsko ter kulturno središče države. Ena najbolj prepoznavnih znamenitosti mesta je veličastna mošeja Omar Ali Saifuddien, ki simbolizira islamsko dediščino Bruneja. V mestu se nahajajo tudi kraljeva palača Istana Nurul Iman – uradna rezidenca in prebivališče sultana, številni muzeji ter tradicionalne vasi na vodi, kot je Kampong Ayer, ki velja za “Benetke vzhoda” in je ena največjih plavajočih vasi na svetu, kjer biva okrog 20.000 ljudi.
Brunej je tudi država z bogato kulturo, poudarjeno islamsko identiteto ter mirnim načinom življenja. Zaradi svoje stabilnosti in naravnih lepot privablja turiste, ki iščejo drugačno izkušnjo v Aziji. Sama sva se lahko prepričala, da je turistov, vsaj tistih iz zahodnih držav, tukaj le za vzorec. Prevladujejo pa tisti iz azijskih držav. Brunej naju je takoj presenetil s svojo urejenosto (razen luknjaste glavne ceste od meje proti glavnemu mestu), umirjenostjo in redom, ki se vsekakor razlikuje od vrveža in kaosa, ki vlada na ulicah preostale JV Azije. Na ulicah je mogoče zaslediti izredno malo ljudi, ki bi pešačili. Po večini se tega poslužujemo le turisti, domačini pa skoraj za vsako pot in opravilo uporabljajo avtomobile ali redko, skuterje. Razlog za to je seveda smešno nizka cena pogonskih goriv, ki znaša okrog 30 evrskih centov za liter bencina.
Najin hotel se je nahajal skoraj v centru mesta in večina glavnih značilnosti sva tako lahko obiskala kar peš. Hotel je sicer nudil tudi brezplačne prevoze do ostalih, malo bolj oddaljenih znamenitosti. Pomembno za naju pa je bilo predvsem to, da je dovoljeval najem skupne sobe, kljub temu, da nisva poročena. V Bruneju je lahko to prej redkost kot pravilo, enako pa velja tudi za uživanje alkohola v sobah. Na prvem sprehodu po centru mesta sva se iz napisov na tablah lahko prepričala kako veliko stvari je tu, na javnih mestih, haram (prepovedanih). Med drugim je prepovedano držanje za roke, poljubljanje, predvajanje glasne glasbe, kajenje… En izmed prijaznih taksistov nama je dejal, da sva lahko vesela, da nisva prišla v času ramadana, ko je prepovedano tudi jesti in piti čez cel dan. Prepoved velja za vse, le da jo turisti sprva odnesejo le z ustnimi opozorili in šele nato z denarno kaznijo. Domačini, ki sva jih srečevala in se z njimi pogovarjala so bili vsi po vrsti izjemno prijazni in radovedni, predvsem iz kje prihajava ter kako to, da sva obiskala njihovo majhno državo. Dobila sva tudi kar nekaj ponudb za zastonj prevoze, ker je njim nekoliko nedoumljivo, da bi nekdo hodil naokrog peš. V pogovorih sva izvedela tudi to, da je Brunej izredno miroljubna in varna država, z res nizko stopnjo kriminala. Vzrok verjetno tiči v šeriatskem pravu, ki za resnejše zločine, kot so kraje, umori, posilstva in posedovanje ali uživanje drog dodeljuje dolge zaporne kazni, ki se lahko stopnjujejo do hudih telesnih poškodb (bičanja, amputacija udov) ali celo smrtne kazni. Vsega sva se še predobro zavedala in striktno sledila navodilom liste halal (dovoljeno). Kljub vsemu pa se po drugi strani verjetno še nikjer nisva počutila bolj varno kot tukaj. Tudi eden glavnih vodil države je, da Brunej ne bo nikoli napadel nikogar, bo pa zato pomagal kjer je to potrebno. In res veliko, od okrog 8000 pripadnikov njihove vojske, sodeluje v mnogih mirovnih misijah po svetu, kjer so zelo cenjeni. Brunej se je med drugim odzval tudi med prvimi državami, ki so ponudile pomoč Mjanmaru ob nedavnem potresu.
Občutek, ko hodiš po mestu in govoriš z ljudmi je res nekoliko nenavaden. Na prvi pogled je vse preveč urejeno do potankosti, ljudje so videti in slišati srečni, verjetno pa si v resnici nihče niti ne drzne preveč naglas podvomiti in kritizirati Sultana in državni vrh. Prebivalci imajo zastonj šolstvo, zdravstvo, možnost najetja ugodnih kreditov in nabave poceni nepremičnin in avtov. Izrazili so le, da v državi pogrešajo več zabav. Veliko ljudi, predvsem mladih, tako hodi na njih čez mejo, v bližnja malezijska mesta. Midva v treh dneh v Bruneju nisva pogrešala nič, saj sva se zamotila z ogledi mnogih znamenitosti, ki jih ponuja ta državica. Mogoče naju je še najbolj motila neurejenost javnega prevoza. Obstajajo sicer manjši avtobusi, ki pa jih nisva uspela koristiti.
Že prvi dan sva se sprehodila do nabrežja reke Brunei, ki nudi lep pogled na vodno vas Kampong Ayer na drugi strani, za obisk katere pa nama je na koncu zmanjkalo časa oziroma nama jo je zagodlo vreme. Na brežinah reke je tudi veliko opozorilnih znakov o prisotnosti krokodilov, ki naj bi jih bilo tu res veliko, saj se morska voda meša s sladko, kar ustvarja idealne razmere za te velike plazilce. Sama sicer nisva uspela videti nobenega. Sprehodila sva se še do glavne znamenitosti mesta, kjer sva ravno ulovila veličasten sončni zahod.
Mošeja Omar Ali Saifuddien je eden najznamenitejših arhitekturnih spomenikov v jugovzhodni Aziji, simbol islamske vere v Bruneju in pomemben kulturni spomenik države. Mošejo je dal zgraditi sultan Omar Ali Saifuddien III, ki je vladal od leta 1950 do 1967. Bil je znan po modernizaciji države in utrjevanju islamske identitete Bruneja. Mošeja, ki je bila dokončana leta 1958, nosi njegovo ime in tako predstavlja njegovo zapuščino.
Mošeja Omar Ali Saifuddien tako ni le kraj molitve, ampak tudi simbol vere in enotnosti naroda. V primerjavi z ostalimi mošejami v Bruneju sicer ni velika, je pa najbolj poznana po svoji zlati kupoli, ki je prekrita s pravim 24-karatnim zlatom. Poleg nje stoji 52 metrov visok minaret, ki je tudi najvišji del mošeje. Za njeno gradnjo so uporabili materiale iz celega sveta, marmor iz Italije, granit iz Škotske, kristalne lestence iz Anglije, preproge iz Savdske Arabije…
Stoji v umetnem jezeru ob reki Brunei in je obdana z vrtovi, fontanami in marmornimi potmi. Blizu je tudi slikovit kamniti most, ki vodi do replike kraljeve barke – zgrajene kot poklon islamski zgodovini. Zaradi najinega poznega prihoda, je bila mošeja za zunanje obiskovalce že zaprta, saj je v njej potekala večerna molitev. Tako sva si ogledala in fotografirala le zunanjost, v mošejo pa nato vstopila naslednji dan. Vstopnin za obisk mošej ni nikjer, vljudno te prosijo le, da se vpišeš v knjigo gostov, ki je med drugim razkrila, da je letos mošejo, poleg naju, obiskal le še en gost iz Slovenije. Ob obisku je potrebno spoštovati le pravila oblačenja in se držati predelov, ki so na voljo obiskovalcem. Verniki islamske veroizpovedi pa se lahko gibljejo domala povsod.
Naslednji dan naju je poleg obiska mošeje pot vodila tudi v Muzej kraljeve regalije, ki je posvečen aktualnemu brunejskemu sultanu Hassanalu Bolkiahu in prikazuje bogato dediščino, ceremonije in simbole brunejske monarhije. Je ena izmed najbolj obiskanih kulturnih znamenitosti v Bruneju, za katero pa je potrebno plačati simbolično vstopnino. Muzej je odličen kraj za razumevanje bogate zgodovine Bruneja in pomena njihove kraljeve družine.
Zgradba je bila prvotno odprta leta 1971 kot spominski center Winstona Churchilla, leta 1992 pa je bila prenovljena in preimenovana v Muzej kraljeve regalije ob 25. obletnici sultanove vladavine. Leta 2017, ob zlati jubilejni obletnici, je tako dobil tudi današnje ime. Muzej združuje moderno in tradicionalno brunejsko arhitekturo, kupola je prekrita z zlatim mozaikom, notranjost krasijo črni granit, marmorne stene in ročno tkane preproge. Prostor je razkošen in zasnovan tako, da izraža bogastvo in tradicijo monarhije. Zaradi granitnih tal in ker se moramo pred vstopom sezuti pa je priporočljivo, da imate obute nogavice, saj so tla res mrzla.
V muzeju so razstavljeni številni kraljevi predmeti in spominki, nekaterih od njih pa zaradi varnosti ne smeš fotografirati. Med drugim je v muzeju raztavljena zlata kraljeva kočija, uporabljena na slavnosti kronanja, replika sultanovega prestola, ceremonialna oblačila, krone, žezla in orožje, uradni dokumenti, medalje in darila delegacij iz celega sveta ter osebni predmeti sultana, vključno s predmeti iz njegovega kronanja. Celotna zbirka in zgradba res odražajo in dajo dober vpogled v vso bogastvo Bruneja in sultana samega.
Z organiziranim prevozom iz najine nastanitve, sva se odpeljala tudi do vrat sultanove palače in naredila nekaj fotografij. Palača je za obiskovalce zaprta, z izjemo konca ramadana, ko sultan tam tri dni sprejema, se rokuje, pogosti in s simboličnimi darili obdaruje vsakogar, ki ga obišče.
Istana Nurul Iman je bila vključena v Guinnessovo knjigo rekordov kot največja bivalna rezidenca državnega voditelja na svetu. Dejansko je največja palača in kraljeva rezidenca na svetu. To masivno kraljevo prebivališče je mnogo večje od palače Versailles in Buckinghamske palače.
Dokaj blizu pa se nahaja tudi mošeja Jame’ Asr Hassanil Bolkiah, ki je največja v Bruneju in ena izmed najbolj impresivnih v regiji. Zgrajena je bila leta 1992, kot poklon trenutnemu sultanu Hassanalu Bolkiahu ob 25. obletnici njegove vladavine. Prav zato je tudi poimenovana po sultanu in predstavlja simbol islamske vere ter politične moči v Bruneju. Mošeja je tako pogosto označena kot druga kraljeva mošeja. Že od zunaj je impresivna in s svojimi zlatimi kupolami in pisanimi minareti vidna že od daleč.
Arhitekturno je zelo razkošna in polna simbolike: 29 pozlačenih kupol, ki predstavljajo 29. sultana. Mošeja ima štiri 58 metrov visoke minarete, obdajajo pa jo lepo urejeni vrtovi, bazeni in fontane, ki ustvarjajo občutek miru. Pri izbiri gradbenih materialov se seveda ni varčevalo, tako tu najdemo ogromno marmorja, zlata, stekla in razkošnih tapiserij. Ogromna molilna dvorana, z impresivno kupolo, sprejme več tisoč vernikov. Prav tako je bogata tudi dekoracija, ki zajema razkošne lestence, preproge iz Bližnjega vzhoda z ročno izdelanimi vzorci, mozaike, pisane steklene vitraže itd.
Mošeja je odprta za vernike in turiste (v določenih urah in ob spoštovanju pravil oblačenja), obiskovalcem pa nudijo tudi ogrinjala. Vsekakor je to ena izmed znamenitosti, ki jo mora obiskati vsak turist v Bruneju. Ne glede na vašo veroizpoved, vas sigurno ne bo pustil ravnodušnih.
Vroč dan se je hitro prelevil v oblačno popoldne in kmalu je pričelo deževati. V upanju, da dež preneha in se bova lahko podala s čolnom po reki, sva vseeno odšla do nabrežja reke, kjer sva nekaj časa vedrila. Deževje ni ponehalo do sončnega zahoda, tako da je najin plan o obisku vodne vasi in plutja po reki žalostno propadel. Namesto tega sva se s prevozom podala na nočno tržnico Barangan Gadong. Tržnica ponuja bogato kulinarično ponudbo po izjemno ugodnih cenah. Večina hrane in pijače se prodaja po 1 brunejski dolar. Po sprehodu med stojnicami sva nabavila kar nekaj različnih dobrot, ki jih nato poješ na železnih mizicah, ob budnem nadzoru mnogih mačk.
Po večerji sva se podala nazaj v hotel in spakirala stvari za zgodnji jutranji odhod nazaj na letališče Miri. S šoferjem sva se za odhod dogovorila že pred sedmo uro, saj se ob nedeljah mnoge ulice glavnega mesta namreč zaprejo in spremenijo v veliko tržnico.
Obisk Bruneja je vsekakor posebna izkušnja, ki te navda z mešanimi občutki. Vsekakor pa se to majhno državico splača obiskati vsaj za nekaj dni in se na lastne oči prepričati kaj vse ponuja.
