Naslednji dan, po zajtrku, naju je Datu zapeljal do pol ure oddaljenega križišča v mestu Kinabatangan ter z nama počakal na prihod avtobusa, ki je pripeljal iz mesta Semporna. Še zadnjič smo si segli v roke in poslovili. Avtobus, ki je imel za končno postajo mesto Kota Kinabalu, je bil res poln, z izjemo enega sedeža. Tadej je tako, približno pet urno vožnjo, presedel na stopnicah prednjega vhoda na avtobus. Približno na pol poti je bil postanek za obisk WC-ja in okrepčila, sledila pa je še 2,5 urna ovinkasta in vzpenjujoča vožnja do mesta Kundasang, kjer sva, kot edina potnika tudi izstopila.
Oprtana z nahrbtniki sva se peš spustila po cesti navzdol, ter po manj kot 10 minutah dosegla najino nastanitev. Iz njenega balkona se je odpiral čudovit pogled na visoko in mogočno goro. Nahajala sva se namreč v vznožju najvišjega vrha Malezije in JV Azije – Mount Kinabalu, ki se dviga 4095 metrov nad morje. Zaradi višine, mesto Kundasang se namreč nahaja na okrog 1900 metrih in je najvišje ležeče naselje v Maleziji, je bila tukajšnja klima prava osvežitev in naju je spomnila na dom. Dolgi rokavi in čevlji so zjutraj ter ponoči tako skoraj obvezna oprema. Prav zaradi klime je Kundasang priljubljena destinacija za domače in tuje turiste, znan pa je tudi po svojih zelenjavnih kmetijah, mlekarnah in lokalnih tržnicah. Mesto ne ponuja veliko zabave in razpolaga le z nekaj restavracijami in živilskimi trgovinami, ki se jih da prešteti skoraj da na prste ene roke.
Približno 10 minut vožnje iz naselja pa se nahaja tudi vhod v Nacionalni park Kinabalu, zaradi katerega sva tudi prišla v to regijo. Park je bil ustanovljen leta 1964 in je bil tako prvi razglašeni malezijski narodni park. Leta 2000 je bil vpisan še na Unescov seznam svetovne naravne dediščine zaradi svoje izjemne biotske raznovrstnosti in geološkega pomena.
Najbolj znan je seveda po gori Kinabalu, zaradi česar je priljubljena destinacija za pohodnike in ljubitelje narave. Park je dom več tisoč rastlinskih vrst (vključno z mnogimi vrstami orhidej in mesojedih rastlin), več kot 300 vrstam ptic ter številnim sesalcem, dvoživkam in žuželkam. Pogorje pa je pomembno tudi za lokalna domorodna ljudstva (npr. Kadazan-Dusun). Zaradi velike višinske razlike se v parku nahajajo različni ekosistemi – od tropskega deževnega gozda v vznožju, do alpskih travnikov višje v gorah. Zaradi svoje edinstvene lege in geologije predstavlja biološki prehod med Azijo in Avstralijo. Obiskovalci lahko osvojijo vrh gore Kinabalu v dveh dneh, kar zahteva skupaj okrog 12–14 ur hoje na dan. Vzpon tehnično ni zelo zahteven, a zahteva dobro kondicijo in nekaj pripravljenosti na višino ter spremembe vremena, saj je temperatura na vrhu še dosti nižja. Vzpon na goro se prične pri vstopni točki Timpohon Gate na višini 1866 metrov.
Od tu naprej je potrebno imeti vodiča. Vzpon je strogo reguliran in zanj potrebuješ dovoljenje za vzpon, ki ga izda Nacionalni park, obvezno spremstvo licenciranega vodnika ter rezervacijo prenočišča (najpogosteje v koči Laban Rata). Zaradi omejenega števila pohodnikov, ki znaša le okoli 150 ljudi na dan, je pametno vse skupaj planirati in rezervirati več mesecev vnaprej, kar pa prav tako ni zagotovilo za vzpon. Zagode vam jo lahko tudi vreme in v primeru obilnega dežja so vsi vzponi prepovedani. Sama se za vzpon nisva odločila iz več razlogov. Od tega naju je odvrnila telesna pripravljenost, težave s kolenom, pomanjkanje časa in ustrezne opreme in pa tudi sama cena vzpona, ki se za enega udeleženca prične pri 300€ +. Namesto tega sva se lotila raziskovanja vznožja gore, po mnogih treking poteh skozi deževni gozd. Nekatere so bile, zaradi zemeljskih plazov, na žalost tudi zaprte.
Raziskovala in opazovala sva živalski in rastlinski svet ter obiskala tudi naravni botanični vrt v parku. Na žalost med najinim obiskom ni cvetela nobena raflezija, ki je sicer največja in hkrati najbolj smrdeče roža na svetu in je ena izmed značilnosti območja.
Kasneje sva se povzpela še do razgledne točke, ki se dviga nad vstopno točko pohodnikov, Timpohon Gate. Že med vzponom po deževnem gozdu nama je postalo jasno, da od razgleda ne bova imela veliko, saj so naju pričele spremljati meglice, ki so se dvigale proti vrhu gore, ki se je kmalu zavila v popolno meglo. Na vmesni razgledni ploščadi, na kateri sta Unescov spomenik in spomenik, v potresu leta 2018, umrlim planincem, sva v daljavi še ravno uspela ugledali najvišji slap v Maleziji, Kadamaian (700 m) ter se okrepčati z malico iz nahrbtnika.
Nato pa naju je pot do razgledne točke vodila še 3 kilometre po asfaltirani cesti. Za povratek v dolino sva, zaradi težav s kolenom, zato raje izbrala pot skozi gozd, ki pa je bila zelo blatna. Malo preden sva se ponovno priključila na cesto naju je zajela še ploha. Nazaj do mesta Kundasang sva se, za nekaj ringitov, odpeljala z manjšim medkrajevnim busom, ki nama je ustavil ob glavni cesti. Pred njegovim zaprtjem sva imela ravno še dovolj časa, da sva v centru mesta obiskala vojni spomenik Kundasang.
Gre za sominski park, ki ga je leta 1962 ustanovil Novozelandec in je zanimivo mesto za vse ljubitelje zgodovine. Namenjen je spominu na zavezniške vojne ujetnike, ki so izgubili življenja, po tem, ko so bili leta 1945 prisiljeni marširati iz japonskega taborišča za vojne ujetnike v Sandakanu do mesta Ranau. Tri, 265 kilometrov dolga marširanja, znana tudi kot pohodi smrti, so zahtevala življenja 1047 vojakov iz Avstralije, Velike Britanije in Nove Zelandije. Od skupno 2434 vojnih ujetnikov, jih je nehumane razmere japonskih taborišč in pohodov smrti, uspelo preživeti le 6. Spominski park je, poleg vojnim ujetnikom, namenjen tudi mnogim domačinom, ki so zavezniškim vojakom junaško pomagali v njihovih mukah in bili zato kaznovani s smrtjo. Obiskovalci lahko, poleg ozaveščenja o zgodovinskih dogodkih, poklonu umrlim in sprehodu skozi lično urejen park, iz razgledne ploščadi uživajo tudi v pogledu na mesto Kundasang in goro Kinabalu, ki pa je bila še vedno zavita v goste nevihtne oblake. Na žalost je bil v spominskem parku zaprt tudi center, kjer si lahko ogledate in preberete še več zgodovinskih dejstev. Center naj bi bil odprt le ob predhodni najavi vsaj desetih ljudi.
