Po zadnjem zajtrku v Sandakanu naju je pred namestitvijo pobral voznik z avtom in odpeljali smo se proti jugu, v vas Sukau. Med vožnjo in pogovorom s šoferjem sva izvedela, da je to eden izmed sinov najinega gostitelja Datu-ja, h kateremu se odpravljamo. Gospod Datu je bil v preteklosti zaposlen kot naravovarstvenik, svoje poslanstvo pa nadaljuje tudi sedaj, v pokoju. Skupaj s svojo številčno družino vodi ”homestay”, kjer ponujajo različne storitve, od trekingov po deževnem gozdu in okoliških naravnih znamenitostih do voženj s čolnom po reki Kinabatangan, ženski del družine pa skrbi za gospodinjska opravila in pripravo okusnih domačih obrokov. S skupino somišljenikov je Datu v regiji pričel z eko turizmom, ki je tesno povezan s skrbjo za naravne vire. Ekoturizem namreč odgovorno varuje naravo in spodbuja blaginjo lokalnega prebivalstva ter ponuja potovanja v neokrnjena naravna območja, ki naj bi jih obiskovalci s svojim odgovornim ravnanjem, torej z neagresivnim poseganjem v naravo, takšna tudi ohranjali.
Kot je sam povedal je bil največji problem spremeniti mišljenje domačinov, da lahko iz narave dobimo veliko več, če jo ohranjamo, kot pa uničujemo. Namesto izsekavanja gozdov za les in ustvarjanja nasadov oljnih palm, daje poudarek k temu, da turisti območje obiščemo zaradi neokrnjene narave, pri tem pa potrebujemo nastanitve, prevoze in vodenja, iz česar lahko domačini, v zameno za nudenje teh storitev, dobijo zelo veliko. Gospod Datu je uspel in veliko sovaščanov mu je pri tej ideji sledilo. Danes je na območju kar velik izbor nastanitev in ponudnikov storitev vodenja in prevozov po reki Kinabatangan. Čeprav opravljajo in ponujajo enake storitve si vaščani niso konkurenca ampak si med seboj ves čas pomagajo in sodelujejo.
Med vožnjo do vasi Sukau nas je ves čas spremljalo deževje, na trenutke tako močno, da brisalci na avtu niso zmogli opravljati svojega dela in smo se vozili res po polžje. Po luknjasti asfaltni cesti smo po nekaj več kot dveh urah vožnje dosegli naš cilj, kjer naju je že čakal gospod Datu, ki nama je ob domačem kosilu predstavil dnevni urnik ter katere aktivnosti so pred nama. Že pred prihodom sva se dogovorila za paket, ki je poleg dveh nočitev in treh obrokov na dan, zajemal še 4 plovbe po reki Kinabatangan ter eno vodenje s pohodom skozi tropski gozd.
Zaradi močnega deževja v preteklih dneh, je reka Kinabatangan močno narasla in ponekod so nastale tudi poplave. V gozdu je bilo tako več kot en meter vode in pohod je tako že v začetku, dobesedno, padel v vodo. V zameno smo se, za naslednji dan, dogovorili za obisk bližnje jame. Popoldansko plovbo po reki pa smo tisti dan združili še z nočno.
Po krajšem počitku naju je ob 16h tako čakala prva aktivnost. Obvezne dolge hlače, čevlji, repelent proti mrčesu, pitna voda, pripomočki za foto in video zajemanje spominov in obvezna oprema za dež. Za vsak slučaj seveda. Po kratki vožnji do nabrežja reke smo se razdelili v dva čolna, si pred tem oblekli še obvezne rešilne jopiče ter se podali na plovbo vzdolž mogočne reke Kinabatangan. Vodostaj reke je bil res visok, imela je muljasto rjavo barvo in s seboj je nosila ogromno lesa, kar je bila posledica poplavljenega gozda.
Na reki smo srečali tudi kar nekaj čolnov iz ostalih namestitev, ki so se pomikali v isti smeri. Naša dva čolna sta upravljala Datujeva sinova, ki sta poleg krmarjenja opravljala še izvidniška dela ter z daljnogledi spremljala drevesa ob brežini. Ko je kdo od njiju kaj opazil, smo se približali s čolnoma in imeli priložnost opazovati in fotografirati živali v njihovem naravnem okolju. Za Nacionalni park Kinabatangan velja lista velikih 5, ki jo sestavljajo: orangutan, krokodil letvičar, pritlikavi bornejski slon, opica rilčar ter kljunorožec.
V naravi videti vseh pet je res velika sreča, midva pa sva, z izjemo krokodila, med najinimi plovbami uspela videti vse preostale.
Poleg teh živalskih vrst je bilo še ogromno drugih živali, predvsem ptičev. Posebno zanimiva je tudi nočna plovba, ko na plan pridejo povsem druge živalske vrste, ki so prilagojene na lov in aktivnosti ponoči. Na drevesih ob rečnem bregu smo tako opazili leteče lisice, cibetovko in sove.
Eden od zaščitnih znakov Borneja so tudi veliki in endemični ptiči iz družine kljunorožcev (hornbills). Obstaja 8 različnih vrst od katerih so, zaradi maloštevilčnosti, nekatere vidne le redkim srečnežem. Če jih ne vidimo pa jih večkrat slišimo, saj so zelo glasni, vsaka vrsta pa ima svoj značilen način oglašanja, medtem ko jim je skupno to, da jih vedno opazimo v paru. Samec in samica namreč skupaj ostaneta celo življenje in ko pogine eden, mu kmalu sledi tudi parner. Kljunorožci za svoje gnezdo izbirajo dupline visokih in starih dreves, v katere se nato vračajo vsako leto. Zaradi izsekavanja gozdov pa se zato krči tudi njihov življenjski prostor. Okoljevarstveniki jim zato pomagajo in na drevesa obešajo velike ptičje hišice z ozkim vhodom, ki jih nato nekateri kljunorožci naselijo. Ko samica v gnezdu znese jajca (1-8), ostane tam vse dokler mladiči niso sposobni poleteti iz njega. Samec medtem z zemljo in blatom zadela vhod v gnezdo in pusti le manjšo odprtino, skozi katero samici in mladičem ves čas dostavlja hrano. Pri nekaterih vrstah pa obstaja tudi pomoč ostalih pripadnikov, ki gnezda skupaj oskrbujejo s hrano. Težava je, če med tem časom samec pogine ali je uplenjen, kar ima za posledico smrt celotne družine. V vseh dneh sva imela srečo in opazila kar tri vrste kljunorožcev od osmih.
Naslednje jutro, še pred sončni vzhodom, sva morala biti pripravljena na jutranjo plovbo po reki. Spokojnost in meglice, ki se dvigajo iz reke in okoliškega gozda dajo kraju še dodaten mističen pečat. Po reki smo tokrat odpluli proti toku in kmalu zavili v stranski, manjši, rečni rokav, ki ob nizkem vodostaju sicer ni dosegljiv s čolnom. Na naši plovbi, razen nekaj kljunorožcev in opic makak, ki so se prebujale iz spanja ni bilo videti veliko živalskega sveta. Po vodičevih besedah je bilo jutro pretoplo in živali so se umaknile v notranjost gozda, saj zaradi obilice padavin tudi tam ne primanjkuje vode in zato niso odvisne od napajanja ob sami reki.
Po povratku v nastanitev in zajtrku pa sva se z Datujem odpeljala do jamskega sistema Gomantong, ki je poznan po tem, da tam naberejo največ lastovičjih gnezd v Maleziji, ki jih nato prodajajo v kulinariki za znamenito in predvsem zelo specifično juho. Od vhoda do največje jame Simud Hitam (Črna jama), ki je edina odprta za obiskovalce, vodi urejena pot skozi gozd, po kateri se sprehodimo približno 20 minut. Pred samim odhodom na ogled nam je bilo razloženo, da poleg lastovk v jami prebiva tudi velika kolonija netopirjev, ki proizvede ogromno iztrebkov, ki se kopičijo na jamskih tleh. Debela oddeja iztrebkov, imenovana tudi guano, privlači mnoge hrošče, črve in predvsem ščurke, ki jih v jami kar mrgoli. Tako se je ustvarila celotna prehranska veriga in specifičen ekosistem. Vsem, ki se prej omenjenih žuželk bojijo zato odsvetujejo obisk jame. Prav tako obisk odsvetujejo tudi ljudem s slabim želodcem in ko smo se približevali jami nam je kmalu postalo jasno zakaj. Že na več kot 300 metrov od ogromnega vhoda v jamo, se je iz nje širil močan vonj po amoniaku. Pred vstopom v jamo smo dobili tudi čelade, ne toliko zaradi nevarnosti padanja kamenja, kot zaradi iztrebkov.
V bližini vhoda stojijo tudi preprosta bivališča, ki jih koristijo sezonski nabiralci lastovičjih gnezd, ki se v teh dneh ravno pripravljajo na sezono pobiranja gnezd, saj so lastovke po večini že zapustile svoja bivališča in vzgojile zarod. Posel pobiralcev naj bi bil dobičkonosen, vendar gre tudi za zelo nevarno delo, ki poteka visoko pod stropom jame, ki je visoka do 90 metrov. Jama je res impresivnih dimenzij in ima poleg glavnega vhoda tudi dve večji odprtini, ki so posledica vdora stropa jame. Zaradi velikih odprtin v jamo prihaja veliko svetlobe in osvetlitev z lučmi ni potrebna. Je pa priporočljivo s seboj imeti manjšo svetilko, predvsem da vidimo kam stopamo. Lesena pot s stopnicami je namreč, zaradi iztrebkov in vlage, izjemno spolzka. Ves čas te v jami preletavajo lastovke iz visokega stropa pa se slišijo piskajoči zvoki netopirjev. Ogled jame ne traja dlje od 20 minut. Na poti nazaj do parkirišča nam je bila ponujena možnost, da se povzpnemo tudi do razgledne ploščadi, do katere vodi okrog 800 stopnic. Skupaj s parom iz Anglije, sva se podala po njih in po dokaj strmen in zaradi sopare zahtevnem vzponu se je pod nami odprl pogled na prostrani deževni gozd ob reki Kinabatangan.
Ob kosilu naju je Datu povprašal po najinih popoldanskih željah glede aktivnosti. Že prejšnji večer nas je dosegla vest iz vasi, da so bile v bližini opažene sledi bornejskih pritlikavih slonov in ena skupina popotnikov iz nastanitve se je že zjutraj odpravila po teh sledeh. Ob kosilu so pripovedovali, da so na nekaj urni vožnji s čolnom, ob povratku, le naleteli na skupino sedmih slonov. Ob tem sva postala vzhičena ampak sva vseeno potrebovala nekaj časa za razmislek, saj je bila ta plovba po reki dodatno plačljiva, garancije, da slone res vidimo pa dejansko ni mogel ponuditi nihče. Prepotovala sva pol sveta in le kdaj bova še imela sploh možnost poizkusiti to srečo? Na koncu sva se le odločila in se po krajšem počitku sama z vodičem še enkrat podala na reko, po kateri smo tokrat pluli zelo hitro, po toku navzdol do kraja, kjer so zjutraj opazili slone. Že na poti do tja so nam vodiči iz čolnov, ki so prihajali iz nasprotne strani, signalizirali, da so sloni v bližini. Pripeljali smo se do velikega območja z ločjem, kjer je že bilo parkiranih nekaj čolnov, ko smo se približali tudi sami, pa smo ugledali veliko čredo, ki je štela preko 40 slonov, kar je, tudi po pripovedovanju vodiča, res nenavadno in velika sreča.
Pritlikavi brunejski sloni (Elephas maximus borneensis) so namreč redka podvrsta azijskega slona, ki živi zgolj na otoku Borneo, zlasti v brunejskem in malezijskem delu otoka. So močno ogroženi zaradi izgube življenjskega prostora (krčenje gozdov zaradi plantaž palmovega olja) in konfliktov z ljudmi, ki jih na žalost še vedno lovijo. Po ocenah je v naravi ostalo le še okoli 1000 teh slonov.
Bornejski sloni so ena najmanjših vrst slonov na svetu in veljajo za bolj nežno ter zadržano različico svojih večjih sorodnikov. So bistveno manjši ter mirnejši od drugih azijskih slonov – odrasli samci običajno dosežejo višino okoli 2,4 metra, imajo pa večja ušesa in rep, ki lahko doseže tudi tla ter bolj okroglo telo. Njihov točen izvor je še vedno predmet razprav – dolgo se je domnevalo, da so jih na Borneo prinesli ljudje pred stoletji, a genetske študije kažejo, da so se ločili od drugih azijskih slonov pred več kot 300.000 leti, kar pomeni, da so domorodna vrsta otoka.
Srečanje s temi, kljub majhnosti še vedno mogočnimi, živalmi v njihovem naravnem okolju je bila res lepa in nepozabna izkušnja. Ure dolgo bi lahko sedela v čolnu in se čudila njihovim vragolijah, vendar nas je zahajajoče sonce že opozarjajo, da je čas za povratek. Na svoji listi sva tako odkljukala še eno veliko željo po srečanju s to endemično živalsko vrsto v naravnem okolju.
Zelo utrujena od dolgega dne sva se, z velikima nasmeškom na obrazu, vrnila v nastanitev, kjer naju je čakala zadnja večerja pri družini gospoda Datuja, ki naju je vse te dni razvajala in nudila zanimiva vodenja in pomoč pri vsem, kar sva potrebovala. Kot so nama povedali ob najinem prihodu in je bilo tudi ves čas zapisano na eni izmed tabel: “V tej hiši živimo skupaj. Prišli ste kot tujci, razšli se bomo kot prijatelji.” Teh nekaj dni nama bo res ostalo v zelo lepem spominu in vsakomur, ki se odpravlja v Nacionalni park Kinabatangan, bi priporočila bivanje v Suakau village viewstay. Najbolj veseli bodo vašega kontakta preko WhatsApp-a. Pred spanjem sva se, z Datujevo pomočjo, za naslednji dan dogovorila še za prevoz z avtobusom proti mestu Kundasang. Vsi avtobusi so bili, zaradi še vedno trajajočega praznovanja konca ramadana, polno zasedeni. Prevoz pa sva zaradi najinih nadalnjnih načrtov poti nujno potrebovala. Tako sva sklenila, da pristaneva tudi na pet urno vožnjo na stopnicah avtobusa.
