Malaga

Najin potep po Andaluziji se je pričel v Malagi, mestu, ki združuje sproščen ritem obmorskega življenja in več kot tri tisoč let zgodovine. Ustanovili so jo že Feničani okoli leta 800 pr. n. št., kasneje pa so jo zaznamovali Rimljani in Mavri, kar se še danes čuti na vsakem koraku – od arhitekture do kulinarike.

Že prvi dan sva se sprehodila po starem delu mesta – med ozkimi uličicami in pisanimi pročelji.

Sonce je počasi tonilo za obzorje, midva pa sva si rezervirala večer za sproščanje ter si privoščila par pijač in krožnik raznolikih tapasev – olive, tortilla de patatas, jamón, patatas bravas… vse tisto, kar v Španiji preprosto moraš poskusiti.

Tu najdemo tudi okusne empanade, hrustljave žepke z bogatim nadevom, ki so kot nalašč za malico med raziskovanjem mestnih ulic, ter pravo paello, ki diši po morju in žafranu – popolna energija za dan poln odkrivanja.

Ko sonce segreje ulice in se življenje upočasni, se vsi zberejo ob morju – na plaži La Malagueta. Tudi midva sva se sprehodila do nje in uživala v pogledu na Sredozemlje, s pivom v roki in vonjem po soli v zraku. Plaža je le nekaj minut hoje od središča, a se zdi, kot bi v trenutku prestopil v drug svet – miren, sproščen in popoln za popoldanski počitek oz. siesto.

Na drugi strani mesta, v soseski Soho, pa Malaga pokaže svoj sodobni, uporniški obraz. Tu so zidovi prekriti z ogromnimi muralimi svetovno znanih umetnikov, kot sta Obey (Shepard Fairey) in DALeast, ki sta četrt spremenila v pravo galerijo na prostem.

Le nekaj ulic stran, v bolj lokalni in manj spolirani soseski Lagunillas, pa mesto pokaže svojo dušo – tu so stene prebarvane z živahnimi, pogosto političnimi in čustvenimi poslikavami lokalnih umetnikov. Murali pripovedujejo zgodbe prebivalcev, spomine in sanje, ki jih ne najdeš v nobenem vodiču.

Ulična umetnost tukaj ni le dekoracija, ampak način, kako mesto diha in komunicira z obiskovalci.

Med sprehodom po Alcazabi, čudoviti mavrski utrdbi iz 11. stoletja, in vzponom na grad Gibralfaro, od koder se razprostira razgled na celotno mesto in pristanišče, sva občudovala, kako se prepletata preteklost in sedanjost. Le nekaj korakov stran stoji še rimsko gledališče.

Med vzponom na grad se je odprl tudi pogled na Plaza de Toros de La Malagueta, areno za bikoborbe, ki je del španske tradicije in arhitekturno čudo sama po sebi. Danes tu ob večjih prireditvah še vedno potekajo bikoborbe, vendar ne tako pogosto kot nekoč ampak le nakajkrat letno. Pogosto gosti tudi koncerte in kulturne dogodke, zato je lahko postojanka tudi za tiste, ki bikoborb ne odobravajo.

Malaga pa ni znana le po soncu in zgodovini – tu se je rodil tudi Pablo Picasso. Njegova rojstna hiša danes stoji na Plaza de la Merced, le nekaj minut od središča, v bližini pa je tudi muzej Picasso, kjer lahko občuduješ dela iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. Muzej sva imela namen obiskati na nedeljo in sicer dve uri pred zaprtjem, ko je vstop brezplačen, ker bi tako prihranila 13€ na osebo. Ko sva prišla do muzeja, naju je pričakala kolona ljudi, ki se je razprostirala čez celo ulico. Po kratkem premisleku sva ugotovila, da je verjetnost, da prideva na vrsto pred zaprtjem, zelo majhna. Zato je obisk ostal na seznamu “naslednjič”. Mogoče je tako še bolje – vedno je lepo imeti razlog za vrnitev.

Ampak občutek, da hodiš po ulicah, kjer je nekoč iskal navdih eden največjih umetnikov sveta, mestu doda poseben čar.

Po nekaj dneh sonca, umetnosti, hrane in brezskrbnega uživanja sva se odločila, da nadaljujeva pot naprej – proti Setenilu de las Bodegas in Rondi.