Sagada in Echo valley

Sagada je ena redkih predelov na Filipinih, kjer Španci pri pokristjanjevanju niso imeli ključnega vpliva. V regiji so se tako ohranila močna staroselska verovanja in tradicije staroselcev iz ljudstva Kankanaey. Najbolj znana med njimi je prav gotovo edinstvena metoda pogrebnih praks. Krste s trupli domačini namreč niso pokopavali ampak dvigovali…

Po jutranjem pakiranju in zajtrku sva se poslovila od najinih gostiteljev in vodičev Ariela in Armelita, ki sta naju v preteklih treh dneh vozila in vodila po okoliških znamenitostih. Še obvezno poslovilno fotografiranje za spomin in Ariel naju je s triciklom odpeljal do turistične informacijske točke v središču Banaue, od kjer sva imela organiziran prevoz s kombijem v Sagado.

Vijugasta gorska cesta nas je vodila proti severu, do naše prve postojanke, mesta Baguio, kjer je izstopila večina potnikov. Na kombiju sva ostala le še midva in starejši popotnik iz ene od evropskih držav. Do Sagade nas je ločilo še nekaj več kot pol ure vrtoglave vožnje, po zelo ovinkasti cesti, ki se dviga visoko nad rečnimi dolinami in je na nekaterih mestih zelo izpostavljena in prepadna. Cesto sicer urejajo in obnavljajo, vendar so zemeljski in skalni podori nekaj vsakdanjega. Že med vožnjo sva opazovala okolico, kako se spreminja. Bujno zelenje tu zamenja kraška pokrajina, z veliko odprtimi in od sonca požganimi travniki, posutimi z apnenčastimi skalnimi tvorbami in ogromno borovci. Triigličasti bor Pinus kesiya je tu namreč primarna drevesna vrsta. Ob sestopu iz kombija v centru mestecu Sagada sva sprva zavohala ravno značilen vonj borovcev, ki je oba spomnil na naš Kras ali sprehode ob obali.

Najprej sva se odpravila do turističnega informacijskega centra, kjer se mora registrirati vsak turist in plačati 100 pesov (~1,5 €) okoljske takse, ki mu omogoča vstop v vse naravne znamenitosti v okolici. V centru te založijo še s prospekti in informacijami o okoliških znamenitostih, katere lahko obiščeš sam, za večino pa je tudi tu potrebno spremstvo lokalnega vodnika, ki ga dobiš v mnogih turističnih agencijah v Sagadi. Cene so poenotene in znane vnaprej, tako da je bojazen za kakršnekoli prevare odveč.

Oprtana z nahrbtniki sva se po registraciji peš odpravila do najine nastanitve, oddaljene približno 15 minut hoje in v kateri bova preživela nadaljnje tri noči.

Čas kosila sva izkoristila za obisk ene izmed lokalnih restavracij, kjer sva med drugim naročila tudi tadicionalno lokalno jed sizzling sisig, ne zavedajoč se za kaj pravzaprav sploh gre. Sestavine nama je kasneje razkril Google. Na vroči plošči so, poleg kepice kuhanega praznega riža, v masti brbotali kosi potrebušine, prašičjih uhljev in kokošjih jeter. Čez vse skupaj pa je bilo ubito sveže jajce, ki je zakrknilo takoj, ko si stvar premešal. Za degustacijo se je kasneje odločila le Anja.

Iz restavracije sva se odpravila na krajše raziskovanje okolice. Obiskala sva edino cerkev v mestu poimenovano cerkev sv. device Marije, ki so jo anglikanski misionarji zgradili leta 1904 . Preprosta cerkev z barvitimi vitraži in oltarjem pozidanim iz apnenčastih kamnov, ki jih najdemo v okolici, je do današnjih dni ostala anglikantska. Tukajšnji duhovniki tako niso zavezani celibatu, občasno pa v cerkvi pridigajo tudi duhovnice. Zaradi svoje odročnosti in slabih povezav so španski konkvistadorji le redko stopili v te kraje, prvič šele leta 1882, tako da je Sagada ena redkih predelov na Filipinih, kjer Španci pri pokristjanjevanju niso imeli ključnega vpliva. V regiji so se tako ohranila močna staroselska verovanja in tradicije staroselcev iz ljudstva Kankanaey.

Najbolj znana med njimi je prav gotovo edinstvena metoda pogrebnih praks. Krste s trupli domačini namreč niso pokopavali ampak dvigovali in obešali čim višje na apnenčaste osamelce in pečine. Viseče krste, kolikor jih je še ohranjenih, so danes ena pomembnejših atrakcij, ki poleg osamljene in neokrnjene narave, privablja turiste v to regijo.

Sagada z okolico sicer šteje okrog 11.500 prebivalcev in leži na približno 1400 metrih nadmorske višine. Kljub višini pa je območje nekoč ležalo pod morsko gladino, na kar nakazuje visoki Kras, značilen za tukajšnje kraje.

Veliko je raznih apnenčastih tvorb, v katerih lahko najdemo tudi fosilne morske ostanke ter kraških jam in brezen. Slednjih nisva obiskala, saj so za obisk dokaj zahtevne in klavstrofobične. Najbolj znane jame na območju so sicer Balangagan in Sumaging ter jama Lumiang v katero so v preteklosti prav tako odlagali krste in tam izvajali pogrebe.

Prvi dan sva se z lokalnim vodičem podala še do bližnjega slapu Bokong, ki pa ni navdušil z velikostjo ali kakšnokoli drugo posebnostjo. Kakšno uro vožnje iz Sagade lahko obiščemo veliko večja in mogočnejša slapova Pongas in Bomod-Ok, ki pa zaradi svoje oddaljenosti in omejitve s časom, ki sva ga imela planiranega v Sagadi, tokrat nista prišla na vrsto za ogled.

Prvi dan sva zaključila v eni od lokalnih restavracij, ki jih v vasi ne primanjke, se pa pogosto zgodi, da le-te niso odprte. V posteljo sva se odpravila dokaj kmalu, saj sva imela za naslednje jutro, ob 4h zjutraj, predviden odhod in obisk vasi Buscalan.

O edinstvenem obisku si lahko več preberete tukaj.

Zadnji dan v Sagadi sva se po zajtrku oglasila v eni od turističnih agencij ter se za pol dneva z vodičko dogovorila za obisk še nekaj lokalnih znamenitosti. Skupaj s šoferjem smo se odpeljali, do približno pol ure oddaljene, izhodiščne točke, kjer smo se med borovci in apnenčastimi skalami podali na lažji, polurni vzpon proti našemu cilju – “Modri zemlji” (Blue soil), edinstveno modro-zeleno obarvano prst in apnenčaste skale.

Kaman-utek, kot kraj imenujejo domačini, se nahaja v Baliliju, v okrožju Bontoc. V narečju domačinov kaman-utek pomeni »kot možgani«. Območje je dobilo takšno ime, ker so kamniti grebeni in skale primerjali z možganskimi vijugami in njihovo strukturo. Edinstvena modrikasta barva Kaman-uteka izhaja iz obilice bakrovega sulfata v tleh. Natančneje, baker razvije patino, ko je izpostavljen kisiku in vremenskim vplivom. Isti pojav se pojavi na bakrenih kipih – zeleni volk. Baker reagira tudi na dež in vlago, kar skoraj vsak dan spremeni modrikast odtenek tal. Tla so v sušnem obdobju, kot je bil na žalost tudi med našim obiskom, bolj bledo modrikasto-zelene barve, v deževnem obdobju pa intenzivno modre. Ponekod je opaziti tudi belo prst, predvsem na nižjih pobočjih slemen. Rezultati številnih raziskovalcev in testi so potrdili, da so tla varna za obiskovalce. Kaman-utek je obdan z visokimi borovimi drevesi in lokalno raznoliko floro, zaradi česar je kot majhna nenavadna modra puščava sredi bujnega gozda.

Po sestopu smo se s prevozom odpeljali nazaj proti centru Sagade, do cerkve. Vodička nama je še enkrat razložila njeno zgodovino ter posebnosti, nato pa smo se peš odpravili proti glavnemu pokopališču na bližnjem hribčku.

Pokopališče so postavili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem z razlogom, da bi domačine odvrnili od tradicionalnih pokopov v visečih krstah ali jamah. Pokopi so zato tu brezplačni, svojci pa si lahko sami izberejo mesto groba. Zanimivo je, da ljudje na grobove skoraj nikoli ne prinašajo rož, občasno le manjše daritve v obliki hrane. Nikoli ne uporabljajo sveč, ki so pri nas tako zelo razširjene in predstavljajo velik ekološki problem, namesto njih na grobovih, predvsem ob 1.novembru, prižgejo les lokalnih borovcev, ki nato počasi tli in se dimi na grobu.

Preko pokopališča nas je pot vodila do prepadnih skal, od kjer se je pogled odprl na Sagado, malo naprej pa smo na sosednjem pobočju že zagledali prve viseče krste v Dolini odmevov (Echo valley). Natančnega števila krst v okolici ne pozna nihče, saj so domačini na ta način svoje peminule pokopavali že več kot 2000 let, zadnji tak pokop pa so izvedli leta 2010. Po tem so jim oblasti to prepovedale zaradi sanitarnih razlogov ter predvsem močnega smradu, ki se približno pol leta, kolikor traja razpad trupla, širi po okolici.

Domačini iz ljudstva Kankanaey so v preteklosti sledili natančnemu pogrebnemu ritualu. Starejši so si pred smrtjo sami izrezali krste iz izdolbenih debel. Če so bili prešibki ali bolni, so jim krste pripravile njihove družine. Mrtve so položili v krste v položaju fetusa (včasih so jim zato zlomili kakšno kosti med samim nameščanjem), ter jih nato prenesli do kamnitih sten. Položaj fetusa je bil pomemben zato, ker so želeli da človeško telo ta svet zapusti v enakem položaju, kot je na njega prišlo. Namesto, da bi jih položili v zemljo, so krste obešali in odlagali bodisi v jamah ali na stenah pečin, blizu visečih krst njihovih prednikov. Sčasoma se krste pokvarijo, strohnijo in padejo s svojih negotovih položajev. Razlog, da so krste obešali, je bilo prepričanje, da višje kot so mrtvi, večja je možnost, da njihovi duhovi dosežejo višjo naravo v posmrtnem življenju. Krste so obešali visoko tudi iz razloga, da niso bile dostopne divjim živalim, na tiste v jamah pa so zato položili težko kamenje.

Kljub svoji prepoznavnosti pa viseče krste niso bile nikoli glavna pogrebna praksa ljudstva Kankanaeya. Takšen pokop je bil rezerviran samo za ugledne in častne voditelje skupnosti, ki so v življenju opravili zaslužna dejanja, sprejemali modre odločitve in vodili tradicionalne obrede. Višina, na kateri so postavljene njihove krste namreč odraža tudi njihov družbeni status, ki so ga bili deležni. Večina ljudi, ki so pokopani v visečih krstah, je najuglednejših članov amam-a, sveta moških starešin v tradicionalnem dap-ayu (skupnem moškem domu in mestnem središču vasi). Obstaja pa tudi en dokumentiran primer ženske, ki je prejela čast pokopa v viseči krsti. Pogostejši pogrebni običaj Kankanaeya je bil, da se krste pospravijo v razpoke ali zložijo eno na drugo znotraj apnenčastih jam. Tako kot pri visečih krstah je lokacija odvisna od statusa pokojnika in vzroka smrti. Vsi ti pogrebni običaji so zahtevali posebne rituale pred pokopom, znane kot sangadil. Kankanaey verjamejo, da pokopavanje mrtvih v jamah ali pečinah zagotavlja, da njihovi duhovi (anito) lahko tavajo naokoli tudi po smrti in še naprej ščitijo žive.

Veliko lokacij krst je zelo težko dostopnih in jih je treba pustiti pri miru že iz samega spoštovanja do preminulih, ki so si kraje izbrali za svoj zadnji počitek, predvsem pa varnosti. Vodička nama je pokazala še nekaj, za večino turistov, skritih jam, ki so sicer od poti oddaljene le nekaj metrov. Krste v njih so kljub starosti, zaradi jamske klime, v presenetljivo dobrem stanju. Nekoliko srhljiva in nenavadna izkušnja, ki pa je vsekakor vredna obiska in razlage domačinov, da jo razumemo. Mnogi izmed njih, predvsem starejši, so nad vladno odločitvijo o prepovedi visečih krst ogorčeni, saj je to navsezadnje njihova stoletna tradicija in pravica do samoodločanja, s čimer se v popolnosti strinjava tudi sama.

Od najine vodičke sva se poslovila s skupno fotografijo in nekaj dodatnimi pesi, ki sva ji jih podarila za res super in podrobno vodenje, polno informacij in novega znanja. Sledilo je ponovno pakiranje in priprava na odhod iz Sagade. Za naslednji dan ob 13h sva imela kupljene karte za dvanajst urno avtobusno avanturo nazaj v prestolnico Manila.

Najnovejše objave

Otok Camotes
Legazpi in vulkan Mayon
Buscalan, Kalinga in Apo Whang-Od
Banaue
Če ti je všeč objava, jo lahko deliš:

Sorodne objave

Leave the first comment