Banaue

Z Grab taxijem sva se kakšno uro pred napovedanim odhodom pripeljala na avtobusno postajo v Quezonu, ki je dandanes predel Manile. Nekoliko kaotična postaja, razdeljena na nekakšne bokse različnih avtobusnih prevoznikov. Taksist nama je k sreči pomagal najti pravega. Registrirala sva se pri okencu in potrdila spletni nakup ter nato…

Z Grab taxijem sva se kakšno uro pred napovedanim odhodom pripeljala na avtobusno postajo v Quezonu, ki je dandanes predel Manile. Nekoliko kaotična postaja, razdeljena na nekakšne bokse različnih avtobusnih prevoznikov. Taksist nama je k sreči pomagal najti pravega. Registrirala sva se pri okencu in potrdila spletni nakup ter nato na pločniku čakala prihod pravega avtobusa, ki je bil na najino veliko presenečenje točen pri odhodu.

Že pred tem sva na spletu zasledila novico, da so klime na avtobusih naravnane na minimum, zato je uporaba dolgih hlač in rokavov praktično obvezna. Dodobra oblečena, založena s prigrizki in pijačo sva pričela 341 kilometrov in 8 ur dolgo adrenalinsko vožnjo proti severu otoka Luzon. Sprva po avtocesti, nato pa po čedalje bolj ovinkastih lokalnih in podeželjskih cestah, šofer avtobusu ni niti malo prizanašal. Vratolomno vožnjo smo, z nekaj krajšimi vmesnimi postanki, zaključili celo eno uro pred predvidenim prihodom. Okrog 5h zjutraj naju je sovoznik prebudil z besedami, da smo prispeli v mesto Banaue. Še napol v spanju sva pograbila stvari in sestopila z avtobusa, pred katerim naju je že čakal mlajši moški s kartonasto tablo na kateri sta pisala najina imena. Segel nama je v roko in dejal: “Welcome to Banaue.”

Z motornim triciklom, ki je v teh krajih najpogostejše prevozno sredstvo, smo se spustili v mesto in naprej do najine nastanitve. Takoj sva začutila ogromno razliko v temperaturi med Manilo in tukajšnjim gorskim podnebjem. Betonsko džunglo sva zamenjala za tisto pravo, bujno in zeleno, ter takoj lažje zadihala. Pred namestitvijo se je počasi začelo daniti in nekaj sto metrov stran so se začele iz teme izrisovati prve oblike riževih teras.

Ob čaju in kavi nama je Ariel, fant ki naju je sprejel na postaji, predstavil možne aktivnosti, ki jih organizirajo v namestitvi. Že kaj kmalu smo sklenili dogovor, da najine tri nočitve tukaj dodobra izkoristiva in si ogledava večino lokalnih atrakcij.

Mestece Banaue leži na nadmorski višini 1303 metre, v provinci Ifugao, ter skupaj z okoliškimi zaselki šteje nekaj več kot 20.500 prebivalcev. Banaue leži v hriboviti pokrajini, obkrožen z divjimi gozdovi in predvsem neštetimi riževimi terasami, med katerimi so prav gotovo najbolj znane tiste v vasicah Batad in Bangaan, ki so pod zaščito Unesca od leta 1995 dalje. Območje domačini radi imenujejo kar osmo čudo sveta. Domače prebivalstvo v veliki meri sestavljajo pripadniki etnične skupine Ifugao, ki danes šteje še nekaj več kot 80.000 ljudi. So katoliki, ki pa še vedno izvajajo mnoge poganske rituale svojih prednikov, največ bogov in verovanj pa je povezanih ravno z rižem in riževimi terasami, ki jim predstavljajo skoraj sveti prostor. Zaradi tega je potrebno na vseh trekingih v regiji imeti s seboj vodiča iz lokalnega okolja.

Ko sva po zgodnjem zajtrku in nekaj čakanja končno prišla v sobo je seveda prišel na vrsto tuš in le dvourni počitek, saj sva se že pred tem z Arielom dogovorila, da dan ne bo šel v nič ampak ga bova izkoristila za lažji treking. Naša prva destinacija so bile riževe terase v vasici Hapao ter bližnji termalni vodni izvir. Naložili smo se na tricikel ter se odpeljali proti destinaciji.

Ker pa se vas nahaja v sosednji provinci naju je morala na ogled teras pospremiti druga vodička iz lokalnega okolja. Starejša ženska po imenu Eliza nama je skozi gozdno pot predstavljala najbolj značilne rastline, njihove zdravilne lastnosti in rabo. Kmalu smo v daljavi zagledali prve riževe terase, ki so zasijale v živo zelenih odtenkih. Riž, ki so ga tu posadili v februarju bo junija dozorel in bil pripravljen na žetev, sedaj pa je ravno prave velikosti, da terasam daje enega najlepših izgledov.

Eliza naju je seznanila tudi s postopkom obdelovanja riževih teras, njihovega vzdrževanja ter pomembnosti za lokalne prebivalce. Skoraj neverjetno je, da večina dela še vedo opravijo ročno, brez pomoči kmetijske mehanizacije. Vseskozi utrjujejo in obnavljajo terase in nasipe ter skrbijo za neprestano vodno oskrbo in kanale, ki namakajo terase ter se izlivajo iz ene etaže v drugo.

Pot smo, med na novo urejenimi in betoniranimi terasnimi nasipi, nadaljevali navzgor ob potoku ter po približno eni uri dosegli termalni vrelec, kjer se je zaradi vikenda trlo ljudi, predvsem domačinov. Termalna voda vulkanskega izvora ima vonj po žveplu, je belkaste barve in kar nekaj stopinj pretopla za trenutne vremenske razmere.

V manjšem bazenčku se je trlo otrok, zato sva se raje osvežila v sosednjem potoku, ki je bil ravno pravšnje temperature. Kot ena redkih tujcev sva bila deležna kar nekaj pozornosti in prošenj za skupno fotografiranje, tudi sredi potoka 🙂

Po osvežitvi smo se z vodičko čez manjše zaselke in riževe terase vrnili nazaj proti izhodišču. Brez nje bi bilo brez dvoma kar nekoliko čudno in neprijetno stopiti na dvorišča hiš, kjer lokalni prebivalci počnejo večino opravil – kuhanje, umivanje oblačil, prehranjevanje, varstvo ter igra z otroci in ki dajejo dom tudi perutnini ter psom in mačkami, ki se prosto sprehajajo naokrog.

Domačini so do tujcev nekoliko zadržani, vendar pozdrave vedno vrnejo z velikim nasmeškom, mahanjem ali hitrimi vprašanji od kje prihajaš. Najpomembnejši ambasador Slovenije na Filipinih je nedvomno Luka Dončić, saj ga najlažje povežejo z našo državo. Košarka je namreč na Filipinih šport številka ena in mnogo ljudi spremlja tudi ligo NBA.

Naslednji dan sva morala začeti malo prej, saj smo se odpravili na najtežji in najbolj oddaljen pohod. S triciklom smo se kakšno uro vozili skozi različne vasice, podeželje in prelaze, na poti naredili nekaj panoramskih fotografij ter naposled dosegli naše izhodišče.

Od tu nas je pot približno 15 minut vodila navzdol do vrha vasice Batad in restavracije, od kjer se je pred in pod nami odprl prelep razgled na tukajšnje riževe terase, ki po nekaterih ocenah štejejo več kot 2000 let, po najnovejših raziskavah pa naj ne bi bile starejše od 400 let. Ne glede na njihovo starost pa so prav gotovo izjemen gradbeni dosežek. Terase so namreč zgrajene v pobočje hriba in se dvigajo do nadmorske višine 1500 metrov, z vodo pa se napajajo iz deževnega gozda nad njimi. Za njih je značilno predvsem strmo vzpenjanje, kar sva preko mnogo prehojenih stopnicah in bolečih kolenih in mečah naslednji dan, občutila tudi sama. Tukajšnje terase so v večini primerov pozidane s kamnitimi zidovi, katerih renovacija in rekonstrukcija postopoma poteka še danes.

Po hoji na vrhu teras smo dosegli najvišjo razgledno točko od kjer bog in boginja riža čuvata pridelek pod njima.

Podobni kipci, izklesani iz debla orjaške praproti stojijo ob mnogih terasah po vsej regiji. Od razgledne točke smo se strmo spustili po, na novo zgrajenih, betonskih stopnicah, ki so za turiste nadomestile stare kamnite in nekoliko nevarnejše kamnite stopnice različnih velikostih.

Preko teras smo se spustili po strmi poti in stopnicah v rečno dolino ter po vsega skupaj 2 urah dosegli prelep in mogočen slap Tappiya, ki se preko kamnitega roba izliva več kot 40 metrov v globino. Voda v naravnem bazenu pod slapom je ravno prav osvežujoča za namakanje, tam pa je mogoče tudi zaplavati, vendar se zaradi varnosti slapu ne smeš preveč približati.

Ena ura oddiha je minila kot bi mignil in sledil je počasen, mučen in naporen vzpon nazaj do riževih teras. Na roko nam ni šla niti opoldanska ura, niti žgoče sonce in temperature nad 35 stopinjami. Če k temu dodamo še visoko vlago in neenakomerno zgrajene betonske stopnice je vzpon res težak zalogaj, ki se ga je potrebno lotiti počasi in vsekakor ni za vsakogar. V glavi so bili še vedno prelepi prizori slapu in teras, tako da je bil ves trud na koncu poplačan.

Preko teras pa nas je še vseeno čakala pot do našega izhodišča. Domačini so k sreči na vsake nekaj sto metrov postavili manjše kolibe in nadstreške, ki služijo počitku, senci ali vedrenju v primeru dežja. Na mnogih od teh točk je mogoče od njih kupiti tudi kakšno osvežitev ali suvenir. Počasi smo tako premagali tudi vzpon do izhodiščne restavracije ter si tam privoščili prezaslužen obrok in mrzlo pivo, oboje postreženo ob enem najlepših možnih razgledov.

S triciklom smo pot nadaljevali proti vzhodu ter se po pol ure vožnje ustavili ob cesti, od kjer se nam je pogled razprostrl na vasico Bangaan pod nami. Tudi tukajšnje riževe terase so zaščitene s strani Unesca, vasica pa izgleda kot otoček sredi svetlo zelenega jezera.

Zadnji dve postojanki tega dne sta bili še dve razgledni točki iz ceste nad rečno dolino pod nami. Pogled na “Kačjo reko”, ki se vije med hribi ter riževe terase ob vasi Ducligan, neposredno ob sami reki.

Dodobra utrujena, preznojena in zdelana od močnega sonca, sva se popoldne z vodičem vrnila v najino nastanitev. V mestu Banaue naju je čakal še en cel dan, ki pa sva ga načrtovala za raziskovanje okolice in mesta samega. Z vodičem Arielom smo se odpeljali do razgledne točke nad mestom, od kjer smo se podali na pot med riževimi terasami, ob potokih, namakalnih kanalih in po gozdu nazaj proti mestu.

Med približno triurno hojo smo srečevali domačine, nekatere tudi v tradicionalnih rdečih oblačilih in s sulicami, ki za prostovoljne prispevke nudijo skupno fotografiranje. Kmetje so ob poti utrjevali riževe terase, gradili nove kamnite zidove in sadili mlad riž. Že tolikokrat viden prizor v preteklih dneh, te nikoli ne more pustiti ravnodušnega, ko vidiš koliko truda, dela in predanosti domačini posvečajo riževim terasam. Okrog njih se vrti celotna njihova kultura, identiteta, od njih je odvisno njihovo preživetje. Nekateri kmetje so sicer terase opustili in na njih raje pridelujejo zelenjavo, ki jo lažje in predvsem po višjih cenah lahko prodajajo drugam. Kljub temu, da s predelavo riža skupnost ne more v popolnosti zagotoviti samooskrbe pa se zavedajo, da so terase poleg pridelave hrane tudi magnet za turiste, ki prinašajo v regijo nov vir zaslužka in je njihovo ohranjanje zato še toliko bolj pomembno.

V mestu medtem hitijo z okraševanjem ulic, saj se bliža festival Imbayah, ki bo svoj vrhunec doživel s parado 11. maja. Festival je namenjen slavljenju identitete pripadnikov ljudstva Ifugao, ohranjanju njihove kulture, običajev ter predvsem skupnostnega zavedanja korenin.

Preden smo se z Arielom razšli je vstrajal še, da morava nujno preizkusiti sladico halo-halo, ki sva jo pred tem že videla v veliko vitrinah in uličnih stojnicah s prehrano, vendar sva bila zmotnega mišljenja, da gre za nekakšno testeninsko solato. Sladica je namreč sestavljena iz narezanih banan, vložene koruze, sladkega krompirja, nastrganega kokosa, želatine in kuhanih makaronov. Neverjetno mešanico prelijejo še z vanilijevo zmrzlino in osvežujoča sladica, presenetljivo dobrega okusa, je pripravljena.

Med raziskovanjem mesta naju je ujel tudi prvi dež odkar sva prispela na Filipine. Ploho sva prevedrila ob kosilu v eni izmed restavracij v centru mesta in se kasneje peš vrnila v nastanitev spakirati stvari v nahrbtnika, saj sva imela za naslednje jutro, po zajtrku, že dogovorjen prevoz naprej proti hribovitemu severu.

Najnovejše objave

Garni in Geghard
Samboan, Cebu
Otok Camotes
Legazpi in vulkan Mayon
Če ti je všeč objava, jo lahko deliš:

Sorodne objave

Leave the first comment