Zgodnjo jutranjo pot do letališča v Daragi in celotno proceduro tam sva opravila hitro. Majhno, dvopropelerno, letalo je bilo skoraj polno, občutek pred vzletom pa, kot da sedimo v malo večjem avtobusu s krili. K sreči enakega občutka nisva imela v zraku, saj je, okrog uro dolg polet, minil mirno, kar sva lahko izkoristila še za krajši dremež.
Pristanek v Cebu city, prevzem prtljage in že sva se znašla pred vhodom v letališče, kjer so mnogi taksisti kar tekmovali za nove stranke. Poznala sva okvirno ceno poti ter se tako dokaj hitro dogovorila za najin prevoz do približno eno uro oddaljenega trajektnega pristanišča Danao, ki ležo proti severu otoka Cebu. Na potniški terminal sva prispela okrog 9h zjutraj ter izvedela, da je naslednji trajekt proti otočju Camotes čez nekaj več kot dve uri. K sreči sva se pravočasno postavila v nekoliko konfuzno in nerazumljivo vrsto za nakup kart, saj sva, kljub dokaj malemu številu potnikov, tam čakala več kot eno uro. Nakup karte za 300 pesov / osebi (cca 5 €), dodatno plačilo nerazumljive pristaniške pristojbine, ki bi bila lahko všteta že v samo ceno karte, varnostni rentgen pregled, podoben tistemu na letališču in končno smo se le lahko vkrcali na zastarel trajekt, ki je poleg ljudi in enega avtobusa prevažal predvsem tovornjake z živili in materialom namenjenim na otočje Camotes. Mukotrpna, počasna in predvsem vroča plovba na palubi trajekta je trajala nekaj več kot tri ure. K sreči sva najina sedeža našla pod streho na prostem in je vsake toliko ozračje malo osvežil morski veter.
Pristanek na otoku Pacijan in ponovno dogovarjanje za prevoz do najine nastanitve, ki je bila na sosednjem otoku Poro, oddaljena skoraj uro vožnje. Po krajšem barantanju za ceno sva se skupaj s prtljago naložila na tricikel in odpeljali smo se proti najini nastanitvi. Oba glavna otoka danes povezuje most preko morskih mangrov. Prometa tu ni veliko, glavne betonske ceste so v dokaj dobrem stanju, avti in ostala vozila na štirih kolesih pa so tukaj prej redkost kot pravilo. Najina namestitev se je nahajala na vzpetini nad manjšo ribiško vasico Tudela. Tricikel ni zmogel zadnjega vzpona, zato sva se po zadnjem klancu podala peš z nahrbtniki na ramah. Pričakala sta naju nasmejana gostitelja, špansko-filipinski par srednjih let, ki skupaj s šoloobveznim sinom vodi nastanitev, ki je poleg vsega tudi njihov dom. Majhna nastanitev, z le tremi dvoposteljnimi sobami in eno družinsko hišico, se lahko ponaša s prelepim razgledom na morski zaliv pod njo in bazenom, ki je za osvežitev ob večernih urah v času najinega bivanja tu prišel še kako prav. Skozi celotno bivanje sta bila poleg naju v nastanitvi še nizozemski in nemški par, tako da se gneče v bazenu res ni bilo za bati. Kot se je izkazalo pri kasnejšem raziskovanju otočja, pa smo bili mi tudi eni redkih tujih turistov na njem. Domačini turistov res niso vajeni, predvsem na bolj odročnih predelih otokov. To nam da vedeti veselje otrok in tudi starejših ob cesti, ki mahajo, pozdravljajo ali kako drugače izražajo dobrodošlico, vedno, ko se pelješ mimo njihovih hiš.
Otočje Camotes je med tujimi turisti malo poznano in zaenkrat še neobljudeno, kar pa se utegne spremeniti že kmalu. Na otoku Pacijan namreč že gradijo letališče, ki bi otoke hitreje povezalo z ostalimi Filipini. Midva sva za otočje izvedela čisto slučajno, ob ogledih popotovalnih videoposnetkov na Youtubu. Neobljudenost, domačnost in prvinskost ter predvsem mnoge podzemne kraške jame, v katerih je mogoče zaplavati, so bili glavni razlogi za najin štiridnevni obisk. Tukajšen utrip življenja, prijaznost domačinov, predvsem pa mir, nama je bil tako všeč, da sva bivanje na Camotes kasneje podaljšala še za en dan. Kot pri mnogih otokih je tudi tu za raziskovanje, transport in obiskovanje znamenitosti najbolje najeti motor. Tekom najinega bivanja sva, tako rekoč po dolgem in počez, s skuterjem prevozila celotno otočje ter obiskala večino znamenitosti.
Otočje Camotes se sicer nahaja vzhodno od otoka Cebu, jugozahodno od otoka Leyte in severno od otoka Bohol ter danes šteje okrog 110.000 prebivalcev, od katerih se jih večina ukvarja z ribolovom ali kmetijstvom. Turizem in z njim povezane panoge bodo verjetno sčasoma prav tako postale pomemben vir prihodka tukajšnjih ljudi. Trenutno pa so turistične namestitve in restavracije, predvsem izven krajev, kjer so znamenitosti, res redke in včasih zahteva kar nekaj truda, da najdeš kraj za osvežitev in okrepčilo.
Camotes se, za razliko od ostalih filipinskih otokov, ne morejo pohvaliti z veliko rajskimi peščenimi plažami, saj večina obale sestavljajo skalnati spodmoli ali mangrove. Kljub temu sva obiskala nekaj najlepših in najbolj znanih plaž, ki premorejo značilen svetel, skoraj bel pesek – Mactang, Bakhaw, Santiago bay, Tulang Dako ter otoček Tulang Diot.
Plaža Mactang je največja peščena plaža na otoku Poro. Tja sva se odpravila kmalu po zajtrku, vendar očitno izbrala napačen trenutek, saj je bilo morje, zaradi oseke, plitko do kolen in ne ravno primerno za kopanje. Kljub temu sva se malenkost osvežila ter prehodila osamljeno plažo do njenega konca, kjer se pričnejo mangrove. Na plaži in ob njej raste ogromno kokosovih palm, katerih svežih plodov sva bila na srečo deležna tudi sama. Ob namakanju v morju je namreč na obalo iz bližnje vasi prispela gruča otrok, ki so začeli, brez prevelikega napora, plezati na palme ter na tla metati kokosove orehe, kolegi na tleh pa so jih z mačeto odpirali. Z vzkliki in mahanjem so naju zvabili iz vode in nama ponudili kokosova oreha. Kljub temu, da sta bila malo topla, je bil okus kokosove vode božanski, bolj sveže od tega res ne gre. Zahvalila sva se jim za prijazno gesto na kar so odgovorili z značilnimi nasmehi do ušes. Malo smo še poklepetali, naredili fotografijo nato pa se poslovili.
Na poti do nastanitve sva zavila še v Lawis sanctuary park.
Naslednji dan sva se, v upanju na boljšo plimo, s skuterjem še kakšno uro prej odpravila na teren. Približno 1h dolga vožnja naju je, večinoma ob obali in slabih cestah, peljala na jug sosednjega otoka Pacijan, do najbolj znane plaže Santiago bay. Turkizno modra voda in skoraj bel pesek sta značilnosti te plaže, ki pa se ponovno ne more pohvaliti z globino vode, saj je le-ta tudi po 30 metrih od obale, še vedno le do pasu. Vseeno sva se namočila v toplem morju, se na obali okrepčala v eni izmed mnogih lokalov in nadaljevala pot do prve podzemne kraške jame, ki jih je na otoku res veliko. Pogosto na novo odkrijejo kakšno novo špranjo, ki se nato nadaljuje v podzemlje. Večina jam je povezanih z morsko podtalnico, tako da je voda v njih mešanica morske in sladke vode.
Za vse jame je potrebno plačati simbolično vstopnino, ki ne presega 100 pesov po osebi, za nekatere od njih pa je potrebno tudi spremstvo lokalnega vodnika, ki se za to ponudi kar sam ob nakupu kart. Tako je bilo tudi v prvi jami, ki sva jo obiskala – Heaven cave. Jama je dokaj majhna, ob najinem obisku pa se je v njej gnetlo kar nekaj domačih turistov. V jamo se spustiš po stopnicah in kaj kmalu dosežeš vodo, na kateri je, na najino veliko začudenje plaval oljni madež, ki je posledica sončnih in ostalih krem s katerimi so namazani ljudje. Koliko je to “dobro” za jamsko življenje ne veva, prav gotovo pa ne prinaša nič dobrega in bi bilo mogoče smiselno uvesti vsaj obvezno tuširanje oziroma splakovanje pred samim vstopom v jamo. Kultura in obnašanje tukajšnjih ljudi je popolno nasprotje (upravičeno) strogih pravil pri nas. Ljudje se tukaj, kljub nenehnim opozorilom vodičev, ves čas dotikajo kapnikov, jih božajo in objemajo, fotografirajo z bliskavicami in so v jamah res glasni. Voda v jami je bila sicer ravno pravšnje temperature in globine do pasu. Z mlado domačinko smo po njej naredili krajši krog in ogled, ki je trajal kakšnih 15 minut. Majhna jama se deli na moker in suh del, ki je kljub svoji majhnosti, izredno bogat s kapniki in od kjer izvira tudi njeno ime (Nebeška jama). Nekaj obveznih fotografij in ogleda je bilo konec. Domačini so nama svetovali še obisk bližnje jame Lizzie’s cavern, ki je bila za obiskovalce odprta lansko leto. Po hitrem pregledu fotografij se za obisk nisva odločila ampak sva pot raje nadaljevala nazaj proti najini nastanitvi, v bližini katere se nahaja največja jama na otoku.
Jama Bukilat leži na skrajnem vzhodu otoka Poro. Poleg velikosti je posebnost jame v tem, da v njej ni umetne osvetlitve. Sončna svetloba v jamo prihaja skozi luknje v stropu, ki se odpirajo v gozd nad jamo. V času najinega obiska, tik pred zaprtjem ob 16.uri, je bila tudi v tej jami kar velika gneča, ki pa se je kmalu pričela manjšati, tako da sva lahko izkoristila mir in praznino za foto in video dokumentiranje jame v vsej njeni veličini in lepoti. Zanimivo je tudi, da je jama hkrati domovanje tako lastovic, kot netopirjev, ki ves čas izletavajo skozi odprtine na stropu proti površju, kjer iščejo hrano. Eni od prebivalcev to počno čez dan, drugi ponoči. Voda v jami je bila, zaradi množice pred nama, dokaj kalna in po hitrem namakanju sva se odločila, da vodne aktivnosti raje nadaljujeva zvečer v namestitvenem bazenu, ob mrzlem pivu.
Vročina na otočju Camotes je bila res neznosna in tudi čez noč se temperature niso spustile veliko pod 30 °C, vlaga pa nato še dodatno prispeva k težjemu prenašanju visokih temperatur. Po pogovorih z domačini in najinima gostiteljema sva slišala iste zgodbe – vročina in suša sta za ta letni čas veliko prehudi, veliko premalo je dežja, kar vpliva na zalogo pitne vode med prebivalci, katero jim morajo zato s cisternami redno dovažati gasilci. Presahnili so vsi večji vodotoki in slapovi na otoku, tako da je glavni vir vode podtalnica, ki pa se tu meša z morjem in zato za pitje ni primerna. Domačini pripovedujejo, da bi moralo biti otočje v tem času v veliko bolj bujnem zelenju, vendar sedaj tam prevladuje zažgana trava in rjavkasti gozdovi, saj drevesom odpadajo listi. K sreči je na otokih res veliko kokosovih palm, ki so kljub suši vedno zelene in tako omilijo celoten izgled.
Predzadnji dan na otočju sva izkoristila za obisk manjšega otočka na severu, imenovanega Tulang Diot. Med vožnjo do izhodiščne plaže sva se spotoma ustavila še v manjši podzemni jami Timubo in dejanje kasneje prav nič obžalovala. Že na parkirišču sva dojela, da pretirane gneče, verjetno tudi zaradi zgodnje ure, tu ne bo. Po plačilu vstopnine sva se sama po stopnicah spustila dokaj globoko ter dosegla, vsaj za plavanje, najlepšo jamo na otoku. Kristalno čista in osvežujoča voda z le malo vsebnosti soli, globoka več kot meter. In najpomembnejše – to podzemno kopališče sva imela naslednje pol ure popolnoma zase. V miru sva dodobra uživala v plavanju, namakanju in fotografiranju približno 20 metrov pod površjem, družbo nama je delala le Marija v bližnji kapelici. Kasneje je pričelo v jamo prihajati čedalje več ljudi in čas je bil, da sva odrinila naprej proti plaži Tulang Dako, od kjer sva se s tradicionalnim čolnom, imenovanim banka, podala čez morsko ožino na otok.
Manjši otok Tulang Diot je domovanje nekaj 100 ljudi, ki se ukvarjajo z ribištvo in turizmom. Otok slovi predvsem po peščeni beli plaži in koralnem grebenu, ki pa ga tokrat nisva obiskala. Prioriteta je bilo sproščanje na plaži in snorklanje v njeni bližini, ki je prav tako postreglo s pestrim podvodnim življenjem. Vročina tudi ta dan ni popuščala in senco sva poiskala v bambusovi hiški na plaži, ki jo oddajajo v najem. Sčasoma je morje pričelo upadati, na plažo pa je začelo prihajati čedalje več ljudi, celotne družine, ki so prirejale prave piknike s pečenimi oddojki, seveda pa tudi z obveznimi karaokami, ki so z več strani parali mir in ušesne bobniče. Družinskih in medgeneracijskih druženj, povezanosti, socialnih stikov in dobre volje Filipincem enostavno ne moreš zameriti, saj je to del njihove kulture iz katere bi se mogoče marsikaj lahko naučili tudi Slovenci.
Izmučena od sonca sva dan sklenila ob še enem prelepem sončnem zahodu, ki jih na otočju Camotes res ni primanjkovalo. Zadnje sončne žarke sva ob mrzlem pivu ujela na peščeni plaži Bakhaw in žal nama je bilo, da jo nisva odkrila že kakšen dan prej, saj nama je bila od vseh plaž najbolj všeč. Po temi sva se s skuterjem odpeljala nazaj proti nastanitvi, si privoščila dolg spanec, po zajtrku v miru spakirala in dopoldne sama preživela v bazenu. Ostala dva para sta namreč izbrala trajekte nazaj proti Cebuju zgodaj zjutraj, midva pa, zaradi nehitenja raje tistega ob 15h popoldne.
