Po zadnjem poznem zajtrku v Sagadi sva se odpravila do cerkve, od kjer pot proti prestolnici pričnejo avtobusi. Preventivno ponovno z dolgimi rokavi in založena s prigrizki sva se podala na načrtovano 12 urno vožnjo proti Manili. Pot, ki se je pričela ob 13h, nas je preko mesta Baguio vodila do najine prejšnje destinacije Banaue ter od tam dalje proti jugu. Na to, kar naju je čakalo, pa nikakor nisva bila pripravljena.

Že sama vožnja do Banaue, po ovinkastih gorskih cestah, je trajala neverjetne tri ure. Tam se je avtobus dodobra zapolnil še z dodatnimi potniki in sledila je vratolomna vožnja proti jugu, ki se je, zaradi vožnje podnevi in zasedenostjo cest, sprevrgla v pravo Odisejado. Kmalu sva spoznala, da sva očitno kupila karti za navadni avtobus, ki je na poti ves čas ustavljal in pobiral ter odlagal potnike vseh vrst – delavce, prodajalce prigrizkov, šolarje, ter se iz potovalnega spremenil v lokalni avtobus. Na poti smo imeli le dva postanka, ki pa sta še dodatno pripomogla k veliki zamudi ob načrtovanem prihodu v Manilo. Cilj smo dosegli nekaj čez 3. uro zjutraj, po 14 urah mukotrpne vožnje.
Od avtobusne postaje Quezon do najine nastanitve pa naju je ločilo še pol ure vožnje s taksijem. Nastanitev sva namreč, v izogib jutranji prometni konici, rezervirala v bližini letališča, od kjer sva imela že čez 8 ur notranji let proti mestu Daraga. Kratek in nekvaliteten spanec je motila predvsem glasna klima v sobi, ki poleg vsega niti ni kaj prida opravljala svojega dela.
Na letališče sva se za vsak slučaj odpravila že več kot dve uri pred letom in se tako izognila jutranjemu prometu ter gneči.

Letalo je imelo minimalno zamudo pri vzletu. Po nekaj več kot enournem letu proti Daragi nas je, malo pred pristankom, izza oblakov prvič pozdravil mogočen in še vedno aktiven vulkan Mayon v bližini katerega se bova potikala v prihodnjih dneh.

Rastje in pokrajina v okolici mest Daraga in Legazpi je popolno nasprotje hribovitega severa otoka Luzon. Tu prevladujejo kokosove palme in manjši grički, ki so raztroseni na vse strani vulkana. Mesto Legazpi, ki je iz majhne ribiške vasice preraslo v mesto z nekaj več kot 200.000 prebivalci, je bilo najino prebivališče naslednje štiri dni. Živahno mesto je danes turistični, izobraževalni, zdravstveni, pristaniški in poslovni center celotne regije. Ime je mesto dobilo po baskovskem konkvistadorju Miguelu Lópezu de Legazpi-ju, ki je leta 1565 območje pripojil španskemu imperiju.

Veliko pred prihodom Špancev, pa so tu že živeli domačini, ki so se ukvarjal z gojenjem riža, ribolovom ter izdelovanjem prefinjenega zlatega nakita. S strahospoštovanjem so živeli v vznožju vulkana Mayon, ki pa ga Španci niso jemali dovolj resno. Njihovo naselbino Sawangan (predhodnico današnjega Legazpija), predvsem pa območje imenovano Cagsawa je uničil katastrofalen izbruh magme leta 1814. Ruševine, od katerih je še najbolje ohranjen cerkveni zvonik so tako danes ena glavnih turističnih atrakcij v okolici mesta in hkrati tihi opomnik mogočnosti Mayona ter moči matere narave.

Prvi dan sva namenila predvsem raziskovanju mestne okolice ter privajanju na vročino, ki je za kar nekaj stopinj presegala prejšnje temperature na severu. V glavni katedrali Sv. Gregorja je ob najinem obisku ravno potekala maša zato si notranjosti nisva uspela pogledati. Na bližnjem trgu so domačini pripravljali stojnice in krasili ulice za bližajoči festival, ki bo potekal cel mesec maj. S taxijem in peš sva se podala proti obali ter na Filipinih prvič zavohala svež morski zrak. Obale, enako kakor tudi ulice v mestu, pa zaradi obilice vulkanskega prahu niso najbolj privlačne. Ob najinem sledenju Google zemljevidu naju je le-ta pripeljal tudi v malce bolj sumljiv in revnejši predel mesta ob pristanišču. Iz vseh vogalov, oknov in špranj so bile v naju uprte oči domačinov, ki prizora dveh izgubljenih turistov v njihovi soseski verjetno niso vajeni ravno vsak dan. K sreči je do naju pristopil mlajši moški in se ponudil, da naju bo pospremil čez natrpano naselje nazaj do glavne ceste. Ob spremljavi nekaj deset otrok, ki so igrivo poskakovali za nami in se smejali, je bil nelagoden občutek v trenutku nekoliko boljši in kmalu smo res dosegli glavno obmorsko cesto, ki naju je vodila do veleblagovnice in prvih lokalov ob morju, ki pa so se na najino razočaranje vsi odpirali šele v večernem času.



Medtem, ko sva posedala na valobranu ob morju, je do naju zvedavo pristopil starejši par, ki je prišel na svež morski zrak z avtom. Po krajšem pogovoru sva izvedela, da gre za zakonca, ki pridigata v lokalni baptistični cerkvi. Povedala sta nama nekaj informacij o mestu Legazpi, atrakcijah v bližini ter nama kasneje ponudila, da nama z avto razkažeta in prestavita še obmorske lokale. Vse seveda brezplačno, v znak prijateljstva in pomoči, h kateri ju zavezuje bog. Prijaznega povabila prijetnega para seveda nisva mogla zavrniti in po krajši vožnji in priporočilih barov in restavracij sta naju odložila ob pomolu, od kjer sva lahko opazovala čudovit sončni zahod z vulkanom Mayon v glavni vlogi.

Večer sva ob morskih dobrotah zaključila v eni od obmorskih restavracij. Iz sosednjih barov in lokalov pa so se mešali zvoki različnih karaok, ki so ena najbolj priljubljenih zabav Filipincev, ki se prične kmalu po kosilu in lahko traja pozno v noč. Praktično skoraj vsak lokal lahko postreže z močnejšim zvočnikom, TV-jem in mikrofonom, potrebno se je samo še povezati na aplikacijo za karaoke, iz “imenika” pesmi na ekranu vtipkati kodo željene skladbo in zabava se lahko prične. Posluh je tu drugotnega pomena, na prvem mestu sta dobra volja in zabava!


Za naslednje dni sva se preko lastnika v najini prelepi namestitvi, z ogromno rastlinami in pogledom na Mayon, dogovorila za izposojo skuterja, s katerim sva v prihodnjih dneh raziskala dobršen del okolice. Najem skuterja v izposojevalnici je nanesel nekaj več kot 10€ na dan, liter bencina na Filipinih pa se giblje okrog 1€. Skuter je tako najbolj priročen in najbolj poceni način transporta za krajše razdalje.



Prva destinacija novega dne je bil hrib Lignon, ki se dviga ob robu mesta. Vzpon sva začela ob vznožju, saj je dostop z vozili na hrib onemogočen z zapornico. Kmalu ob pričetku poti se na levi strani, v pobočju, nahajajo ostanki japonskih vojaških predorov iz druge svetovne vojne. Spominski park je zagotovo videl boljše čase, danes je ohranjen le še spomenik v obliki japonskega aviona Zero. V notranjost predorov pa se zaradi zanemarjenosti in pomanjkanja svetil raje nisva podala.



Strma pot po sicer široki in urejeni cesti naju je vodila navkreber približno 20 minut hoje. Že me potjo se je pogled lepo odpiral proti mestu Legazpi, vse do morja, malo pod vrhom pa sva na drugi strani hriba zagledala tudi že lep pogled na Mayon, ki se je nekaj ur prej še kopal v jutranji megli in oblakih. Na vrhu Lignona pa razočaranje – kompleks trgovinic, lokalov in razglednih ploščadi, ki počasi propada. Kljub temu sva posnela nekaj lepih fotografij in po spustu pot nadaljevala proti ruševinam Cagsawa.





Cesta, katere okolica je od zadnjega izbruha Mayona leta 2018, še vedno prekrita s črnim pepelom naju je, ob orjaških betoniranih kanalih, namenjenih preusmerjanju lave, pripeljala do najbolj znanih ruševin iz leta 1814. Nekaj obveznih fotografij za spomin, sladoled z okusom čilija, ki je tukajšnja specialiteta in hitro je bil čas za odhod iz žgočega sonca, ki je ta dan segrel ozračje na preko 40 °C.




Ohladitev in predvsem okrepčitev sva poiskala v senci restavracije ob bližnjem jezeru Sumlang.




Naslednji dan sva se podala malo dlje iz Legazpija, približno 1h vožnje do hribčkov Quitinday, ki se sicer ponašajo z izrazito zeleno barvo trave ter se po strukturi lahko primerjajo s tako imenovanimi “čokoladnimi hribčki” na otoku Bohol. V času najinega obiska in velike suše hribčki niso imeli značilne zelene barve, prav tako pa se je Mayon ta dan skrival v oblakih.






Zaradi ponovne žgoče vročine sva sklenila pot kaj kmalu nadaljevati proti kraški jami in podzemni reki Jovellar. Kraška jama se poleg podzemne reke lahko pohvali s kar nekaj kapniki, pomembna pa je predvsem zaradi domovanja velike kolonije netopirjev v njej. Simbolična vstopnina in doplačilo za vožnjo z bambusovim raftom skozi jamo naju je v spremstvu vodičke pripeljalo na drugo stran, v rečni kanijon, primeren za kopanje. Osvežitev v reki je bila še kako dobrodošla in v spremstvu lokalnih otrok sva namakanje nadaljevala tudi kasneje, nižje ob reki. Prijetne podeželske ceste so naju v poznih popoldanskih urah pripeljale nazaj v najino namestitev, kjer sva izmučena dan zaključila prej kot običajno.












Zadnji dan v mestu Legazpi pa sva namenila raziskovanju samega vznožja mogočnega Mayona. Že zgodaj zjutraj sva se podala na vožnjo proti slapovom Busay in že tudi dokaj hitro, na parkirišču, spoznala, da se nama obeta velika gneča. Popolnoma sva pozabila na koledar, bil je namreč 1.maj in tako kot v večini držav po svetu, tudi tukaj dela prost dan za večino prebivalcev. Slapove Busay sestavlja več povezanih slapišč, ki skupno premagajo več kot 240m nadmorske višine. Ob prvem slapu in kopališču pod njem se je trlo ljudi, zato sva pot po strmi in spolzki poti nadaljevala navkreber kjer se je z vsakim slapom manjšalo število ljudi. Vmes naju je ujela vročinska ploha, ki je še dodatno dvignila, že tako visoko, vlago deževnega gozda. Popolnoma preznojena sva našla osamljen tolmun pod manjšim slapom ter tam, do prihoda ostalih ljudi, za kakšno uro našla mir in osvežitev.







Ker se dan na Filipinih hitro prevesi v noč že okrog 18h, sva s skuterjem pohitela nazaj proti mestu Legazpi in vmes krenila še navkreber proti Mayonu. Pripeljala sva se do najvišje ceste, ki je še dosegljiva s skuterjem ter si ob pristajališču za helikopterje ogledala gmote strjene črne lave, ki je ostanek izbruha leta 2016. Pogled na Mayon, iz katerega se vseskozi še vedno kadi ter na ogromne gmote strjene lave, daje človeku občutek majhnosti in v tebi prebudi strahospoštovanje do moči, ki jo lahko sprovede narava. Od tukaj proti vrhu vodi le še nekaj kolovoznih poti, prevoznih z gorskimi kolesi ali štirikolesniki, ki so tu zelo popularni. Sam vrh vulkana in tudi njegova daljna okolica pa je zaradi varnosti prepovedana za obiske.




Večer sva ponovno sklenila ob obali, od kjer je proti glavni katedrali ob 18h krenila velika povorka okrašenih vozov s svetimi relikvijami in kipi, množico vernikov od blizu in daleč, glasnimi molitvami in čaščenju Device Marije. V Legazpiju se je namreč pričel enomesečni verski praznik Magayon, ki je popolnoma ohromil mestno središče.



Večer sva zaključila kmalu, se vrnila v nastanitev, spakirala in zaspala. Že ob 3h zjutraj je zazvonila budilka, morala sva proti letališču, od kjer sva imela jutranji let na otok Cebu.