Noč je bila ponovno kratka, saj so naju že pred tretjo uro zjutraj s kombijem pobrali pred najino nastanitvijo. Za obisk kanjona Colca ter predvsem, če želimo tam opazovati njegove najbolj znane prebivalce, kondorje, je potrebno tja prispeti že dopoldan. Vožnje ni malo, saj se kanjon nahaja približno 160 km vzhodno od mesta Arequipa.
Vijugasta vožnja sredi noči naju je, kmalu po pozdravnem nagovoru vodiča in predstavitvi poti, zazibala v spanec in prebudila sva se šele ob vodičevem naslednjem govoru. Nekaj pred 6. uro zjutraj smo namreč prispeli na najvišji prelaz na cesti med Arequipa in kanjonom Colca, imenovanem Patapampa (znan tudi kot Mirador de los Andes). Prelaz se nahaja na višini 4910 metrov nad morjem in je najviša točka na poti. Če naju je prejšnji dan višinska bolezen le malenkostno opozorila naše, je šlo tokrat zares. Mehki koraki, zibajoča hoja, pritisk v ušesih in glavobol. Skupaj z višino pa pride tudi mraz, ki je poskrbel za zaledenitev luž in spolzka tla. K sreči smo se na prelazu ustavili le za kratko ter z namenom občudovanja sončnega vzhoda, ki je v prelepih barvah osvetliv okoliške vulkane v daljavi – Misti, Chachani, Ampato, Hualca in še vedno aktiven vulkan Sabancaya. Vsekakor prizor vreden postanka.
Pri eni od starejših ženic sva na stojnici za manj kot 1€ kupila približno dve pesti kokinih listov ter z žvečenjem le teh vsaj za silo omilila učinke višine. S kombijem smo se hitro spustili v mestece Chivay, kjer smo imeli postanek za zajtrk, nato pa nadaljevali pot proti vasi Yanque, kjer se že pričenja kanion Colca. Yanque je ena najpomembnejših zgodovinskih vasi v bližini kaniona Colca, kjer so se po prihodu Špancev naselili tudi nekateri konkvistadorji, med njimi člani družine Francesca Pizzara. Vas je danes znana po kolonialni arhitekturi, cerkvi in tradicionalni kulturi lokalnih prebivalcev, med katere spada značilen ples, v katerem fantje nosijo ženska oblačila. Ples smo si lahko v živo ogledali na glavnem trgu, nato pa pot nadaljevali do zadnjega in najpomembnejšega postanka dneva, kanjona Colca.
pulover iz alpake skoraj takoj, ko sem stopila iz kombija 😄
Vstopnica za nacionalni park je kar draga in znaša 70 PEN na osebo, vendar je kanjon eden najbolj osupljivih naravnih pojavov v Peruju in poleg tega velja tudi za enega najglobljih kanjonov na svetu. Razteza se vzdolž reke Colca, ki je skozi tisočletja izoblikovala to veličastno pokrajino. Na nekaterih mestih kanion doseže globino več kot 3000 metrov, kar je celo več kot znameniti Grand Canyon v Združenih državah Amerike. Kanjon ni le geološki čudež, temveč tudi območje bogate kulturne dediščine. Že pred prihodom Inkov so tu živela ljudstva, kot sta ljudstvi Collagua in Cabanas, ki sta ustvarila značilne terasaste kmetijske površine. Te terase se še danes uporabljajo za pridelavo poljščin in so dokaz izjemnega prilagajanja človeka zahtevnim naravnim razmeram.
Ena največjih znamenitosti kanjona, zaradi katere sva ga pravzaprav tudi obiskala, pa je razgledna točka Cruz del Condor, kjer lahko obiskovalci opazujejo veličastne andske kondorje, ki jadrajo in se dvigajo visoko nad prepadnimi stenami. Ti mogočni ptiči, z razponom kril do treh metrov, so simbol Andov in predstavljajo pomemben del lokalne mitologije.
Andski kondor je ena največjih letečih ptic na svetu in živi v visokogorskih območjih Andov, kjer izkorišča tople zračne tokove za dolgotrajno jadranje skoraj brez mahanja s krili. Kmalu po vstopu v nacionalni park smo na skalah ob cesti opazili dve veliki ptici in seveda ustavili. Šlo je za prva kondorja tistega dne in pokazala sta se v svoji najlepši luči. Ob tem, ko te preleti tako ogromna ptica, po telesu začutiš mravljince, navdušenje in vse kar ti ostane je, da z odprtimi usti občuduješ njihovo lahkotno jadranje.
Kondor je sicer družabna ptica, ki pogosto prebiva v manjših skupinah, vendar se pri hranjenju lahko zbere tudi v večjem številu.
Hrani se predvsem z mrhovino, kar pomeni, da ima pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja, saj odstranjuje poginule živali iz okolja. Zaradi tega velja za nekakšnega »čistilca narave«. Ima tudi zelo dober vid, s katerim z velike višine opazi hrano. Njegova življenjska doba je izjemno dolga – v naravi lahko živi tudi do 50 let, v ujetništvu pa še dlje. V naravi so kondorji ogroženi predvsem zaradi vplivov človeka in počasnega razmnoževanja, saj par običajno vzgoji le enega mladiča na dve leti. Gnezdi na nedostopnih skalnih pečinah, kjer samica izleže eno jajce, za katerega pa nato skrbita oba starša. Pogoji v kanjonu Colca so zato idealni za te velike ptice.
Število osebkov v naravi ni povsem natančno določeno, vendar ocene kažejo, da jih živi le še približno 6000 – 7000 po celotnem območju Andov, od tega v Peruju od 1000 – 1500 osebkov. Kondorji so uvrščeni na listo ogroženih živalskih vrst in številne organizacije si prizadevajo za njihovo zaščito.
Malo pred 9. uro smo naposled le prispeli do najbolj znane razgledne točke, kjer se je že trlo obiskovalcev, na najino srečo in veliko veselje pa je nad kanjonom krožilo in ljudi preletavalo tudi vsaj pet kondorjev. Z elegantnim letom, brez vsakršnega zvoka, se niso pustili motiti človeškim obiskovalcem in so uživali v močnih in toplih vetrovih iz kanjona. Pogled na te ogromne ptice je res neverjeten in v njem bi lahko uživala cel dan, vendar se je ura že bližala deseti in kondorji takrat počasi izginejo ter se odpravijo na počitek v svoje skalnate pečine.
Presrečna sva se tako vsedla v kombi in se odpeljala na dolgo pot nazaj proti Arequipi. Srečanje z velikani andskega neba si štejeva v veliko čast in vsak kilometer poti je bil tako še toliko bolj poplačan.
