Zjutraj sva vstala zgodaj, saj smo se ob 7. uri s tremi kombiji že odpravili na pot iz oaze Huacachina proti Nazci. Večina sopotnikov je imela ta dan v načrtu polete z manjšimi letali ter ogled znamenitih geoglifov in linij v puščavi ob mestu Nazca. Sama se za polet nisva odločila in sklenila, da dan v mestu raje posvetiva ogledom dveh drugih starodavnih znamenitosti v bližini – piramide Cahuachi in starodavnega pokopališča Chauchilla.
Med Tihim oceanom in perujskimi Andi, na področju, ki se razteza na približno nekaj sto kvadratnih kilometrih kamnite puščave, je edinstveno arheološko najdišče. Edinstveno je predvsem zato, ker je njegove najdbe mogoče v celoti videti le iz zraka ali z višje lege.
Še pred prihodom v mesto Nazca smo se ustavili ob poti, sredi puščave, v kateri se nahaja večina geoglifov na tem območju. Geoglif je velika risba ali vzorec na tleh, ki je viden predvsem iz zraka. Narejen je tako, da ljudje odstranijo zgornjo plast zemlje ali kamnov ali pa kamne razporedijo v določeno obliko.
Geoglifi v Nazci so že skozi celotno zgodovino zaviti v tančico skrivnosti in še danes ustvarjajo mnoge teorije zarote. O tem, da so delo izvenzemeljskih bitji ali da so le ta sodelovala pri njihovemu nastanku, do tega, da so staroselci želeli ponovno vzpostaviti stike z nezemljani, jim zarisali pristajalne steze in podobno. Teorij je veliko, z zagotovostjo pa lahko rečemo, da so tukajšnji geoglifi nastali z zelo preprosto tehniko. Površina puščave je namreč temna zaradi oksidiranih kamnin na površju, pod katerimi pa se skriva svetlejša plast peska. S tem, ko so tukajšnji prebivalci starodavne kulture Nazca odstranili zgornje kamnine, so razkrili svetlejšo podlago iz peska in tako so nastale linije in oblike, ki so nastajale od okoli 200 let pred našim štetjem do 600 let našega štetja, ko je počasi njihova civilizacija propadla oziroma so jo nadvladale in zamenjale druge. Pri izdelavi so si najverjetneje pomagali tudi z vrvmi, saj so nekatere ravne linije dolge tudi več kilometrov, medtem ko velika večina figur rastlin in živali v dolžino meri največ 300 metrov. Pomen geoglifov še danes ni povsem razjasnjen in nihče ne more z zagotovostjo trditi zakaj so jih izdelovali. Največ zaslug za njihovo raziskovanje nosi nemška raziskovalka Maria Reiche, ki je mnogo let posvetila raziskovanju območja, v bližini katerega stoji tudi muzej posvečen njej in njenemu delu.
Glavne teorije o namenu geoglifov danes namigujejo na religiozne obrede povezane z dežjem in bogovi ali pa da so bili geoglifi namenjeni obrednim potem po katerih so ljudje hodili v krogih. Po vsej verjetneje pa so geoglifi in njihova orientiranost v prostoru povezani tudi z astronomijo. Danes so geoglifi zaščiteni kot svetovna UNESCO dediščina in hoja v njihovi bližini je strogo prepovedana.
K teoriji, da so geoglifi najverjetneje delo civilizacije Nazca, so se začeli arheologi nagibati v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so v bližini odkrili in pričeli z večjimi izkopavanji v starodavnem mestu Cahuachi, ki sva si ga ogledala kasneje v dnevu. Celotno območje je sicer zelo suho in skoraj brez dežja in močnejšega vetra. To stabilno podnebje je tudi glavni razlog, da so se geoglifi in vsi ostali starodavni artefakti na območju ohranili vse do danes, po več kot 1000 letih. Območje je tudi pričetek ogromne puščave Atacama, ki se nadaljuje južno v Čile. Gre za enega najbolj sušnih predelov na zemlji – v 100 letih tukaj namreč pade le za približno eno kavno skodelico dežja. A ljudstvo Nazca je bilo tudi mojstrsko v gradnji naprednih namakalnih sistemov ter zbiralnikov vode, ki je bila res dragocena in je bila zato pomembna vsaka shranjena kaplja. Mnogi ostanki zbiralnikov so prav tako še danes vidni na tem območju.
Puščavo prečka tudi Panameriška “avtocesta”, ki so jo zgradili pred približno sto leti in ki povezuje obe Ameriki, od Aljaske na severu, do Čila in Argentine na jugu. Med samo gradnjo čez puščavo Nazca so graditelji, hote ali pa res nenamerno, cesto speljali čez enega od geoglifov – kuščarja, ki so mu tako “odsekali” rep. Gradnja ceste je namreč potekala še pred raziskavami Marie Reiche in pred tem, ko so geoglife dejansko videli iz zraka.
Na tem mestu danes stoji stolp na katerega smo se med postankom lahko povzpeli in z vrha katerega lahko vidimo tri geoglife – roki, kuščarja in drevo. V daljavi so vidne tudi različne črte in trapezoidne oblike, za ogled ostalih geoglifov pa je potreben prelet z manjšim letalom, saj jih je večina vidnih le iz zraka. Razsežnost puščave, ravne linije, ki se izgubljajo v daljavi in simetrija geoglifov te res prevzame in z občudovanjem in veliko mero radovednosti začneš razmišljati o ljudeh, ki so zadevo ustvarili ter predvsem njihovih namenih.
V mestu Nazca sva oddala prtljago v čuvanje v eno izmed gostiln in se z domačinko Karino, s katero smo bili dogovorjeni že vnaprej, in šoferjem Aleksandrom odpeljala v puščavo proti nekdanjemu najpomembnejšemu kraju ljudstva Nazca, mestu Cahuachi.
Ob poti sva sprva še lahko opazovala njive s koruzo in krompirjem, ki so se počasi umikale nasadom kaktusov, sčasoma pa so izginili še ti in v puščavi je le tu in tam rastlo kakšno drevo vrste huarango (Prosopis pallida), ki je zelo odporno na sušo in lahko preživi skoraj brez dežja, saj ima izjemno dolge korenine, ki segajo vse do podtalnice. Drevo huarango so uporabljali tudi ljudje iz kulture Nazca, predvsem kot les za gradnjo in gorivo ter kot plodove za hrano. Najstarejše tukajšnje drevo naj bi imelo danes več kot 500 let.
Po kakšnih 45 minutah vožnje po makadamu in čez puščavo, smo prispeli v Cahuachi, ki velja za enega najpomembnejših starodavnih središč kulture Nazca v Peruju in za največje versko središče civilizacije Nazca. Cahuachi ni bilo klasično mesto za stalno bivanje, temveč predvsem versko in obredno središče, ljudje pa so živeli nekoliko stran in se tu zbirali le ob posebnih priložnostih, da bi izvajali rituale, povezane z bogovi, naravo in predvsem z dežjem, ki je bil v sušnem okolju izjemno pomemben. Območje sestavlja več kot 40 večjih struktur, med katerimi so piramide, ploščadi in odprta dvorišča. Največja med njimi je tako imenovana Velika piramida, ki je bila zgrajena iz blata (adobe) in je služila kot osrednje prizorišče obredov. Piramida je poravnana s sveto goro Cerro Blanco, vidno v daljavi.
Na vrhu gore je najvišja sipina na svetu, ki meri v višino več kot 1000 m in se konča na 2078 m nadmorske višine. Na vrhu sipine so prav tako odkrili oltarje, kamor je ljudstvo Nazca prinašalo darove za dež. Izpod gore vsako leto spomladi tri mesece teče voda, ki nato presahne za 9 mesecev, ko nastopi popolna suša. Simbol števila 9 se zato pojavlja tudi v mnogih geoglifih – skupno devet prstov na dveh rokah ter opica z devetimi prsti, kar naj bi nakazovalo na povezavo geoglifov in prošnjami za dež.
Pri piramidi je bilo, zaradi opoldanskega sonca, res neznosno vroče ampak z veseljem in zanimanjem sva prisluhnila vsem razlagam Karine, ki ve res veliko, saj je domačinka in izhaja iz Nazce. Mesto Cahuachi je bilo postopoma zapuščeno okoli 5. stoletja, verjetno zaradi podnebnih sprememb, kot so dolgotrajne suše, ki so vplivale na življenja prebivalcev. Kljub temu pa je območje ostalo pomembno kot sveti kraj še dolgo po tem, ko ni bilo več aktivno uporabljeno. Ostanki mesta so bili znani že lokalnemu prebivalstvu, vendar so ga znanstveno začeli raziskovati šele v 20. stoletju in ga italijanski arheologi aktivno vodijo zadnjih 30 let. V tem času so uspeli odkopati in restavrirati le približno tretjino celotnega območja.
Danes Cahuachi predstavlja eno ključnih arheoloških najdišč v Peruju in pomemben vir informacij o življenju, verovanjih in družbeni organizaciji starodavne kulture Nazca. Ima izjemen zgodovinski in kulturni pomen ter ponuja vpogled v duhovni svet ene najstarejših civilizacij Južne Amerike, po drugi strani pa je velikokrat prezrt s strani turistov. Nad slednjim se sama sicer nisva pritoževala, nenazadnje smo bili na celotnem območju edini obiskovalci.
Po končanem ogledu smo se odpeljali še do približno 45 minut vožnje oddaljenega pokopališča Chauchilla. Predvidevajo, da je območje, kjer je pokopavalo svoje ljudi ljudstvo Nazca, dolgo skoraj 2 km. Chauchilla je eno najbolj nenavadnih arheoloških najdišč v Peruju in je znano predvsem po izjemno dobro ohranjenih mumijah, ki so zaradi suhega puščavskega podnebja ostale skoraj nedotaknjene skozi stoletja. Telesa so bila pokopana v preprostih grobnicah iz strjenega blata, pokrite z lesom, listjem, kamenjem in peskom. Telesom so odstranili vse notranje organe, jih zavili v tkanine in postavili v značilen sedeč položaj z upognjenimi koleni ali pa jih dali v položaj fetusa. Vsa trupla so bila obrnjena proti vzhodu, da bi pokojni vsak dan doživeli sončni vzhod. Pokojne so pokopavali skupaj z različnimi predmeti, kot so keramične posode, orodje, tekstil in predmeti, ki jih je umrli v življenju največ uporabljal, saj so verjeli, da bo to potreboval tudi v posmrtnem življenju. Ti predmeti naj bi pokojnikom pomagali tudi na poti v onostranstvo.
Spokojnost kraja, obdanega s pisanimi visokimi gorami, samota puščave in dejstvo, da so na večini mumij še danes vidni lasje, koža in celo oblačila, daje nekoliko srhljiv občutek nelagodja. Zanimivost mumij so tudi lasje, ki so bili dolgi tudi do 3 metre in katere so po večini nosili le moški.
Pokopališče je bilo s strani arheologov odkrito in delno raziskano v 20. stoletju, vendar je bilo pred tem v preteklosti na žalost že tudi tarča roparjev, ki so iz grobov odnašali dragocene predmete, mumije pa brez kančka sočutja potegnili iz grobnic in jih pustili na planem. Na območju lahko tako še danes vidimo veliko razmetanih kosti (na nekaterih se še vidi koža in ostanki tkiv), lase, ostanke tekstila ter lončevine, ki ležijo raztreseni naokrog. Veliko grobnic je verjetno še vedno neraziskanih in ostajajo pod zemljo, iz tistih odkopanih pa so del mumij prestavili v različne muzeje po Peruju, eno od bolje ohranjenih pa si je mogoče ogledati tudi v majhni sobani poleg pokopališča. Ostale mumije ostajajo v svojih primarnih a odprtih grobnica, ki jih vsak mesec očistijo peska, ki ga tja nanese veter. Nad vsako grobnico je nadstrešek in ob strani kamniti zid proti vetru, zaradi edinstvene klime pa ni bojazni, da bi tamkajšnje mumije propadle.
Polna novega znanja, vendar izmučena od vročine in močnega sonca, sva se z Aleksandrom in Karino vrnila nazaj v mesto Nazca. Imela sva ravno še dovolj časa za kosilo in pivo, nato pa sva se morala že vkrcati na nočni avtobus Peru Hop, ki naju je odpeljal na dolgo vožnjo naprej proti jugu, v mesto Arequipa.
