Na poti iz Paracasa proti Huacachini smo imeli v bližini mesta Pisco, na lokalni kmetiji, še postanek za kosilo in degustacijo najbolj znane perujske pijače. Pisco je žganje, ki se pridela iz fermentiranega grozdnega soka (vina), ki ga destilirajo, končni produkt pa vsebuje med 38 in 48% alkohola.
Danes mu pridajajo še razno razne sadne in kremaste okuse, tisti originalni pa je glavna sestavina za najbolj znan perujski koktejl, pisco sour.
Po okusnem kosilu, predstavitvi pridelave in degustaciji različnih vrst pisca, nas je čakalo še 1,5 ur vožnje do Huacachine.
Huacachina je majhna, a zelo znana oaza v puščavi Sechura na jugu Peruja, nedaleč od veliko večjega mesta Ica. Kraj je nastal okoli naravnega izvira vode, ki je sredi suhe puščave ustvaril laguno, obdano z visokimi peščenimi sipinami. Zaradi tega edinstvenega naravnega pojava je Huacachina že dolgo veljala za posebno in skoraj pravljično lokacijo. Po lokalni legendi naj bi laguna nastala, ko se je lepa princesa spremenila v morsko deklico in za sabo pustila bazen vode.
V začetku 20. stoletja je Huacachina postala priljubljeno letovišče za bogate Perujce, ki so verjeli, da ima voda v laguni zdravilne učinke. Zgradili so hotele in infrastrukturo, kraj pa se je razvil v turistično destinacijo. Enako pa je tudi danes, saj je Huacachina namenjena predvsem turistom, ki si tu privoščijo adrenalinske aktivnosti, kot so vožnja z buggyji po puščavi in smučanje ali bordanje po sipinah ter kot izhodišče za raziskovanje puščave.
Oaza je znana tudi po pestrem nočnem življenju in zabavah, ki se velikokrat zavlečejo v naslednji dan. Kljub vsemu pa naju oaza, zaradi svoje neavtohtonosti, ni navdušila in že ob planiranju potovanja sva se ji hotela izogniti, vendar vse povezave z najinim prevoznikom Peru Hop imajo na žalost postanek in nočitev tukaj. Sama se nisva podala v nobeno od adrenalinskih pustolovščin ter sva se preostanek dneva odločila preživeti bolj umirjeno. Peš sva se edino podala, na kar utrujajoč vzpon, na eno izmed mnogih sipin nad oazo ter tam pričakala sončni zahod v puščavi, kar je bil tudi vrhunec najinega bivanja tukaj.
Spokojnost puščave, močan veter, ki v nekaj minutah zabriše vse sledi v pesku in prelepe igre barv so odtehtale polne čevlje peska. Po tušu, večerji in nekaj pijačah pa sva se dokaj hitro podala proti najini nastanitvi. Glasba iz mnogih nočnih klubov je sicer odmevala še dolgo v jutranje ure, midva pa sva se trudila nadoknaditi in pridobiti čim več spanca, saj sva vedela, da bo naslednji dan za naju res dolg in naporen.
